Gledalci, podpisani ali ne, pa tudi politiki, mediji, ki so v službi laži, si dandanes dovolijo veliko. Nekateri se še vedno spotikajo ob njen priimek, čeprav je rojena v Sloveniji in jo ima rada, njeno kulturo, tradicijo, običaje, jezik. Pravi, da se nam v teh koronskih časih dogaja basen o kuhani žabi.
Kakšen je bil prehod iz dinamike dnevnoinformativnih oddaj v tedensko oddajo?
O zdravilu za vse
»Narava. Pa hribi, narava, gozd. To je moje zdravilo. Za vse.«
Začetek je bil kar težak, ker sem prišla iz bolj dinamičnega okolja, kjer je časovni tempo zelo hud. Poročila, Dnevnik, Odmevi, to so dnevne oddaje, pri Tedniku je ritem počasnejši, prispevki daljši. Delamo bolj poglobljene zgodbe, ki jih drugje ni. Te zgodbe nosiš s sabo, ne moreš jih odložiti. Ker se nam poslabšujejo produkcijske možnosti, manj je snemanja, manj montažnih ur, je zelo težko. Prispevek pa potrebuje čas, da bi bil videti sodoben.
Zakaj se vam poslabšujejo produkcijske možnosti?
Menda zaradi varčevanja. Televizijske vsebine morajo biti narejene vizualno dobro, privlačno, sicer gledalci preklopijo na drug program. A to je širši problem. Ves čas se moramo ukvarjati še z drugimi stvarmi, političnimi pritiski, grožnjami, žaljivkami ..., namesto da bi se posvečali samo programu.
Katere grožnje in žalitve mislite?
Novinarji RTV Slovenija smo stalno »krivi« za vse, žalitve, ki so se v zadnjem času samo še okrepile, prihajajo z najvišjih političnih vrhov. Zaposleni na RTV smo »krivi« še za epidemijo. To se mi zdi krivično. Sem zelo kritična, samokritična, vem, da bi lahko delali bolje, vsa TV Slovenija in tudi »mojo« oddajo, a vemo, da imajo te kritike samo en namen. Niso konstruktivne.
Leto in pol ste urednica. Doživljate tudi kot urednica pritiske?
Kar zahtevna naloga je biti urednik, predvsem zaradi dela z ljudmi. Smo manjši ženski kolektiv, imamo samo enega moškega. Pogoji za delo se nam slabšajo, kadrovsko smo podhranjeni. Biti urednik Tednika je izpostavljena funkcija. Kadar se lotevamo tem, ki so sporne za določen del politične opcije – prispevek dela novinarka ali novinar naše ekipe –, žalijo mene osebno ali me napadejo v člankih, kot da sem avtorica jaz. A pri nas so novinarji avtonomni in mogoče tega nekateri ne razumejo. Nobenemu novinarju ne pišem ali cenzuriram prispevkov.
Kdo vas napada?
Mediji v službi laži. Družbena omrežja, predvsem Twitter – imela sem odprt profil, a sem ga zbrisala. Nisem prenesla tolikšne količine laži in groženj. In je bila dobra odločitev. Ljudje se obkladajo na tako primitiven, žaljiv način, da te postane strah, kaj vse se skriva v njih. In to z obeh strani političnih opcij. Čudim se nekaterim politikom, na kako nizko raven se spustijo. Brez vsakega dostojanstva. Kako jih ni sram tako komunicirati? Pred svojo družino, kolegi, ljudmi.
Kako te grožnje vplivajo na vas?
Začneš se samocenzurirati. Pomisliš, da bi obdelali neko temo, nato pomisliš, kaj vse bo sledilo, in včasih kar odstopiš od teme. To je najslabše, kar se lahko zgodi. In to ni prav. V Sloveniji je že tako preveč samocenzure. Pa ta stalna negotovost, nenehni politični prevrati, vsi se zamenjujejo, lahko rečem, da politika izvaja mobing nad novinarstvom. Znanka iz nevladne organizacije, v kateri se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami, mi pravi, da smo novinarji v položaju zlorabljenih žensk, ki vsak dan dobivajo udarce, a se še kar uklanjajo.
Pa lahko kaj naredite?
Ne vem. Zdi se mi, da smo vsi skupaj talci. Poskušamo. Pa ne gre samo za eno politično opcijo. RTV Slovenija je bila vedno plen politike, ki je imela prevelik vpliv. To, da svetnike programskega sveta imenuje civilna družba, je sprenevedanje. V resnici je sestava programskega sveta kar precej politična. V vseh sferah smo preveč onesnaženi s politiko in politikantstvom.
Se vam zdi, da trenutna vlada izkorišča korono v svoj prid?
Ja, mogoče. Pa ne samo naša vlada, tudi drugod po svetu. V senci korone se dogaja tisto, kar so si vedno želeli, pa niso mogli izpeljati: popolna digitalizacija družbe. Vedno več ljudi bo ostalo doma, zanje ne bo dela. Stvari se bodo spremenile na slabše. S korono se je pojavilo toliko vprašanj, dilem, razgalila je našo družbo. Svet je popolnoma drugačen, kot je bil pred nekaj meseci. In verjetno ne bomo nikoli več živeli v takšnem, kot smo prej.
Kako ste doživljali in doživljate korono, karanteno, omejitve, ukrepe zasebno?
V prvem valu, ko sem hodila peš po praznih ulicah v službo in domov, me je preplavljala tesnoba. Nekateri pa so uživali v tej praznini. Zdaj je lažje, se mi zdi, večina ljudi ni več tako prestrašena. Na RTV sicer dajemo prednost strokovnim mnenjem, a problem je, da je vsak že rahel dvom o ukrepih razumljen kot kritika vlade. To dvoje se preveč meša. In ljudje se potem ne držijo ukrepov, ker imajo odpor do vlade. Mnogi zamerijo zastraševalen, grozeč način komunikacije. Veliko ljudi ima že tako velike težave zaradi strahu pred prihodnostjo, socialnih in finančnih stisk, potem pa poslušajo še to zastraševanje. Pater Karel Gržan je v Tedniku povedal, da bi moral na tiskovnih konferencah vlade nastopati tudi kdo, ki bi pomiril ljudi.
Preden ste »prestopili« v Tednik, ste naredili kar nekaj odmevnih dokumentarcev: o izkoriščanju delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije ... Kaj pogrešate takšno vrsto ustvarjanja? Mi pogrešamo te vaše filme.
Možnosti za takšne stvari so se zelo skrčile. Za res dober dokumentarni film potrebuješ ogromno časa in sredstev. Na tujih televizijah jih delajo po eno leto, z veliko ekipo. A mislim, da bi morali kot RTV ponujati več tovrstnih izdelkov. Ljudje hvalijo našo televizijo zaradi odličnih tujih dokumentarcev, a tudi pravijo, da pogrešajo domače. Takšni filmi so želja vsakega televizijskega novinarja, to je res ultimativno avtorsko ustvarjanje.
V Tedniku velikokrat obravnavate ljudi v stiski, prosite za pomoč.
Veliko ljudi nas prosi, dostikrat tudi neupravičeno, vedno delamo preko humanitarnih organizacij, kjer jih preverijo, in tudi denar potem zbiramo preko njih, mi z njim nimamo nič. Slovenci smo še vedno zelo dobrodelni. A ko sem enkrat sodelovala pri oddaji Rdečega križa, dvigovala telefone, so večinoma klicali ljudje, ki tudi sami niso imeli veliko. Upokojenci, invalidi, ljudje s socialno podporo ... Oni vedo, kako je, če nimaš.
Se vam zdi, da nas je korona kaj omehčala, da smo bolj solidarni, pripravljeni pomagati?
To so izredne razmere, in tako kot v vojni potegnejo iz ljudi najboljše pa tudi najslabše. V bolnišnice se prijavljajo prostovoljci. Ta ponedeljek smo imeli v oddaji mater samohranilko, ki ima invalidnega sina in ne zmore plačevati prispevkov ter odkupiti hiške, pa smo že dobili pripombe kot: »A k frizerju je pa lahko šla?« V trgovini sem doživela, ko je starejši gospe zdrsnila z nosu maska in jo je drug kupec čisto preveč glasno nadrl. Na plano pridejo mali diktatorji, ki bi radi urejali svet. Ta zgodba z mamo samohranilko je imela veliko gledanost, še preden je bila objavljena, je imel samo napovednik 300 tisoč ogledov. Ljudje postanejo odprtih src ali pa iz njih udari žlehtnoba.
Komu pa smo Slovenci najbolj pripravljeni pomagati?
Otrokom, sploh če gre za otroke s posebnimi potrebami. Precej denarja, 40.000 evrov, pa smo zbrali tudi za starejšo gospo Jožefo, ki so jo oropali, ogoljufali. Z njimi ji je Rdeči križ obnovil hiško.
Se še najdejo ljudje, ki jih moti vaš priimek?
O izklesani postavi
»Telovadba in zdrava prehrana. Zdaj vodene vadbe, kot sta joga in aerobika, potekajo kar po računalniku. To je nov način, ki mi kar prija, ker v mrzlih večerih ni treba od doma. Glede hrane pa nisem za hitre diete, sem spremenila način prehranjevanja, izogibam se kruhu, testeninam, vključila sem več zelenjave in se kilogrami topijo, pa tudi počutje je boljše.«
S porastom zgledov iz visokih krogov se krepi nestrpnost do vseh drugačnih, do vseh, ki ne spadajo pod dežnik, na katerem piše Slovenija. Po mnenju nekaterih sodi tja samo določena vrsta ljudi. Jaz sem rojena v Sloveniji, rada imam Slovenijo, tradicijo, običaje, slovensko književnost, pošteno delam, plačujem davke. A neka vrsta ljudi si je prisvojila domoljubje. Bolj ko so nepismeni, bolj kričijo o domoljubju. Kje se začne domoljubje? Če ne maraš svojih sodržavljanov – kje je tu domoljubje?
Vam je urejanje in ustvarjanje Tednika še v izziv?
Še vedno. Vsaka nova oddaja je nov izziv. V ponedeljek, ko je oddaja na sporedu, berem prve odzive, spremljam družbena omrežja, čakam, ali bo prišel kakšen popravek ali grožnja s tožbo. (smeh) No, moram reči, da dobimo tudi ogromno pohval. Ljudje nam pošiljajo svoje zgodbe, nas kličejo. V torek že snujemo novo oddajo, predlagamo teme ... Dosti delam tudi na družbenih omrežjih, Facebooku, Twitterju, Instagramu, s tem je kar veliko dela. Spremljam podobne oddaje na tujih televizijah, se izobražujem, v katero smer gre novinarstvo. Na Zahodu imajo že nekaj časa »konstruktivno« novinarstvo, ki vedno na koncu predstavi tudi rešitev problema. V boljših časih smo hodili v tujino posnet kakšen prispevek, a zdaj smo omejeni na domača tla.
Bo javna televizija preživela?
Javna televizija ima težave po vsej Evropi. Kako tekmovati s komercialnimi televizijami, ki ponujajo bolj všečne vsebine, ki pa niso nujno tudi kakovostnejše. Javna televizija ponuja veliko vsebin za skupine ljudi, ki nikoli ne bodo dobili prostora na komercialkah. Naša televizija poskrbi tudi za ljudi z omejitvami, za gluhe, slepe ... Imamo oddaje za manjšine, Rome ..., to ni privlačno za oglaševalce. Imamo kakovostne filme, dobre dokumentarce. Zato mora javna televizija ostati, vsi javni mediji.
Kaj pa javno zdravstvo, šolstvo? Bosta preživela?
Lahko se zgodi prav vse, kar se nam v tem trenutku še zdi nepredstavljivo. Pred letom dni si nismo mogli predstavljati, da bodo zaprte trgovine, restavracije. Dogaja se nam basen o kuhani žabi. Navajamo se na vse in vse sprejemamo. In kar naenkrat se bomo znašli v novi realnosti, ki bo grozljiva. A ne bo več poti nazaj. Sicer sem optimistka po naravi, nočem sejati groze in strahu, a zdi se mi, da v šolah ne bomo več potrebovali toliko učiteljev, v trgovinah toliko prodajalcev, veliko zaposlenih bo marsikje odveč.
Kaj pa protesti?
Osnovna človekova pravica je, da izraža protest. Zdaj pa bi največji borci za demokracijo najbolj omejevali demokratične pravice. Mislim tudi pravice žensk, vidimo, kaj se dogaja na Poljskem. Ne vem, če se ne bomo kmalu tudi pri nas morali ukvarjati s tem vprašanjem.
Kam gre Slovenija?
Zdi se mi, da ne gre v pravo smer. Mislim, da bi se morali obrniti proti zahodni Evropi, škoda je, da bi uničili vrednote, ki smo jih že postavili. Obračamo se nazaj. Pred kratkim smo imeli v Tedniku prispevek o domu za starejše, ki ga je v enem letu zapustilo 30 zaposlenih. Naredili smo dva zelo kritična prispevka in direktor je odstopil. V tretjem prispevku je sindikalist rekel: »Uspelo nam je, ker smo stopili skupaj!« To je recept. Vsakega posameznika nosilci moči lahko pohodijo, če pa ljudje stopijo skupaj, lahko uspejo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
