V trenutni situaciji zaprtja javnega življenja je neprimerljivo več časa za ogled filmov, serij in dokumentarnih vsebin. Precejšnjo bero jih ponuja tudi naša nacionalna hiša.
Po kakšnih kriterijih jih izbirajo, koliko časa v povprečju traja od želje do tega, da je v njihovih rokah, in kdo jim najbolj skače v zelje, nam je razkrila urednica Uredništva tujih oddaj na TV Slovenija Neli Vozelj Aberšek.
Nemogoče je, da bi si lahko ogledali vse stvari. Kaj oziroma kdo vam je pri tem v pomoč?
V uredništvu imamo trenutno pet urednikov selektorjev, kar je bistveno manj kot nekoč. Trije so filmski uredniki (Igor Palčič, Iztok Polanc in Ivana Novak), za serije skrbi Bernarda Grum in za dokumentarne filme Petra Počkaj. Vsi so odlični sodelavci, izkušeni in predani svojemu delu. Brez olepševanja lahko rečem, da gre za res dobro ekipo posameznikov, kar mislim, da je razvidno tudi iz programa. Različni smo si med sabo, kar mi je všeč. Včasih se tudi ne strinjamo, kar ravno tako prispeva k pestrosti izbranih vsebin. Dejstvo je, da nikoli ne kupimo ničesar brez temeljitega ogleda in presoje; časi, ko so se kupovali veliki paketi, so mimo.
Nocoj si lahko na RTV Slovenija ogledate dva filma:
ob 20:00 angleški film KNJIGARNA na TV SLO 2 in ob 22:45 nemški film MED POLICAMI na TV SLO 1 v okviru ciklusa "Sedmi pečat".
Po kakšnih kriterijih izbirate vsebine? Koliko so pomembne kritike, nagrade, koliko se lahko upošteva želje gledalcev, koliko je tu lastnega okusa ...?
Vse, kar ste našteli, je relevantno. Prvi postulat je, da se zavedamo tega, da delamo za javno televizijo, zato je selekcija drugačna, kot bi bila na komercialni televiziji. Vsak izbor je vedno tudi subjektiven, pogojen z omejitvami. Verjamem pa, da je naša naloga tudi odstirati obzorja, razgrinjati ozadja, zastavljati vprašanja in iskati odgovore – pa tudi odpreti svoje, včasih zaprašene glave. Seveda moramo biti pozorni na to, da gre za pripovedno prepričljive, kar najbolj izvirne zgodbe. Želimo prikazovati družbeno relevantne dokumentarne oddaje, poiskati tudi različne poglede na svet in posamezne družbene fenomene.
Zavedamo se, da moramo skrbeti za vse gledalce, ki pa so med seboj zelo različni; da je nekaterim ljubši zahtevnejši filmski jezik, drugi pa imajo raje preprostejše, zabavnejše zgodbe. Program zato oblikujemo s pomočjo precizno koncipiranih terminov, za katere upamo, da dosežejo kar najširši krog gledalcev.
Če se že odločimo za ponovitev, je žal ponavadi bistveno več tistih, ki se razburjajo, zakaj spet ponovitve. In če moramo pretehtati, ali kupimo novo serijo ali staro, je prioriteta na novi. Če bi imeli več denarja in dodaten termin za tovrstno produkcijo, bi bilo seveda lahko drugače.
Nemogoče je vedno ugoditi vsem. Tega se zavedam. Pri svojem delu pa se soočamo še z drugimi omejitvami: največja je zagotovo finančna. V zadnjih letih se je obseg tujega programa v primerjavi z domačim občutno zmanjšal; nekaterih terminov, ki smo jih imeli nekoč, ni več. Obstajajo tudi omejitve, povezane z zakonodajo. Dokler imamo oglaševanje, in pomemben del financiranja izhaja iz tega vira, morajo biti temu prilagojene tudi dolžine oddaj. Za film tedna imamo recimo na voljo 105 minut, saj je umeščen med dve sidri – informativni oddaji s točnim začetkom, vmes pa mora biti še čas za oglase.
Koliko časa v povprečju traja od želje do tega, da je vsebina v »vaših rokah«?
Zelo odvisno, saj je tudi življenjski cikel posameznih oddaj zelo različen. Pri filmih je pot večinoma daljša, saj se začne na festivalih, sledijo kinematografi, nato plačljive digitalne platforme, šele nato pridejo na vrsto televizije. Pri serijah in dokumentarcih je čas, da pridemo do vsebine, nekoliko krajši, čeravno se zdaj vedno pogosteje vmešajo digitalne platforme. Pravice so postale zelo kompleksna stvar. Tu so tudi panevropski igralci, ki zakupijo vsebino za celotno Evropo in potem sploh ne prideš do nje. V povprečju pa v zadnjem času večina oddaj zaživi na TV-ekranu v času enega leta oziroma dveh. Tu je tudi razlika med komercialnimi in umetniškimi filmi. V novembrskem LIFFE ciklu imamo običajno filme z lanskega festivalskega izbora – tudi zmagovalce. Letos lahko v tem ciklu na ekranih spet spremljate odlično bero (od Parazita do Razbijalke sistema), večina teh filmov je še v tem času dostopna na našem spletnem portalu.
Za film tedna imamo recimo na voljo 105 minut, saj je umeščen med dve sidri – informativni oddaji s točnim začetkom, vmes pa mora biti še čas za oglase.
Za katero vsebino ste v zadnjem času dobili največ pohval gledalcev?
Gledalci se nam oglašajo glede na to, kaj jim je bližje; nekateri so navdušenci nad serijami, drugi nad filmi, spet tretji imajo raje dokumentarne zgodbe.
Veliko pišejo z željami po ponovitvah, a jim žal ne moremo vedno ustreči; licence imamo namreč zgolj za dve ali tri leta in dve ali tri predvajanja.
Zelo veliko pozitivnega odziva dobivamo tudi v teh kriznih časih. Sploh v pomladnem valu, ko je zmanjkalo domače produkcije in smo našli prostor tudi v terminih, ki prej niso bili naši.
Zelo konkreten je bil odziv pri učiteljih, ki so – predvsem dokumentarne, pa tudi igrane filme – uporabljali pri svojem pouku, kar je super.
Naloga javne televizije je, da tudi tozadevno odigra svojo vlogo, in menim, da nam to kar uspeva. Imamo kar nekaj zveste publike, ki se nam redno oglaša prek Facebooka, po telefonu itn. Seveda pa je nekaj tudi takšnih, ki niso zadovoljni. Nekateri nikoli ne bodo. To je paradoks sodobne ponudbe, ko imamo na razpolago ogromno programa, pa nimamo nič za gledati. Po drugi strani pa se spomnim arhivskih posnetkov iz šestdesetih, ko še ni bilo drugih televizijskih kanalov, pa so že kritizirali televizijo, česa vsega nima. Upam pa, da je večina – vsaj s tujim programom – razmeroma zadovoljna. Lažje je program izbirati kot ga producirati, sploh v finančno težkih razmerah, kot so naše. Je pa naša naloga zahtevna, ker je na tržišču ogromno programa, denarja pa imamo malo. Sama ponudba se je v zadnjih 20, 30 letih enormno povečala, v njej se lahko utopiš, zato je pri tem izkušenost, ki jo imamo, zelo dragocena.
Na kaj pa leti največ kritik?
Ponavadi se gledalci oglašajo, če jim ni všeč vsebina ali pa termin predvajanja. V zadnjem času je bilo tako pri serijah Najglasnejši glas, Deklina zgodba in Leta in leta. Tu je bilo veliko pozitivnih, pa tudi nekaj negativnih odzivov. Nekateri pogrešajo še več tujih programov. Zelo veliko je tudi (predvsem starejših) gledalcev, ki bi radi ponovno gledali kakšno serijo ali film.
Večinoma gre za nostalgičen spomin. Če se že odločimo za ponovitev, je žal ponavadi bistveno več tistih, ki se razburjajo, zakaj spet ponovitve. In če moramo pretehtati, ali kupimo novo serijo ali staro, je prioriteta na novi. Če bi imeli več denarja in dodaten termin za tovrstno produkcijo, bi bilo seveda lahko drugače.
V zvezi s covidom-19 je bil posnet dokumentarni film – mislim, da avstralski – ki je zelo nazorno prikazoval, kaj se je dogajalo v Wuhanu: kako so popolnoma zdrave ljudi, ki so prišli skrbet za obolele svojce, zaprli v hiše, in ker niso prejeli zdravniške pomoči, so mnogi med njimi tudi umrli. Neprimerno bi bilo, da bi v tistem, zelo negotovem času med Slovence vnašali še dodaten strah.
Omenili ste, da ste med prvim zaprtjem javnega življenja dobili nove termine. Vsebine za to ste že imeli ali ste jih naknadno kupili?
Večino vsebin smo seveda imeli, pri nekaterih smo uspeli pridobiti dodatne pravice. Tu so nam šli distributerji zelo na roke, bila sem zelo pozitivno presenečena, saj so nam odobrili brezplačna predvajanja in spletni dostop.
Seveda je bil tudi kdo, ki nam je rekel ne, ampak to nas ni ustavilo. Hvaležnost gledalcev, še najbolj pa učiteljev in staršev, je bila velika, predvsem na področju dokumentarnega programa. Na pobudo ministrstva za izobraževanje smo v rekordnem času kupili in predvajali film Gospodar muh, vsebino za maturo iz angleščine. Dodatno smo zagotovili tudi nekaj lahkotnejših vsebin (tudi humoristično serijo Fina gospa in stare komedije), da smo lahko gledalce v tistem pomladnem, zelo napetem času tudi nekoliko sprostili. Distributerji so nam jih dostavili po skrajšanem postopku, tudi naša prevajalska služba se je izjemno hitro odzvala. Menim, da je korona na neki način tudi povezala nekatere segmente naše hiše in da smo dokazali, da smo lahko tudi zelo hitro odzivni ter da lahko skupaj odlično delamo. In to so gledalci opazili.
Ste kdaj kakšno vsebino, ki ste jo imeli v načrtu predvajati, umaknili?
Kakšnega filma seveda namenoma tudi ne kupimo. V zvezi s covidom-19 je bil posnet dokumentarni film – mislim, da avstralski – ki je zelo nazorno prikazoval, kaj se je dogajalo v Wuhanu: kako so popolnoma zdrave ljudi, ki so prišli skrbet za obolele svojce, zaprli v hiše, in ker niso prejeli zdravniške pomoči, so mnogi med njimi tudi umrli. Neprimerno bi bilo, da bi v tistem, zelo negotovem času med Slovence vnašali še dodaten strah. Kupili pa smo drug dokumentarni film, BBC-jev Contagion, posnet leta 2018, ki je predvidel, kaj se lahko zgodi v primeru zdravstvene pandemije. Preroški dokumentarec, za katerega verjamem, da je bilo prav, da smo ga kupili, in da smo gledalcem pokazali, kako hitro lahko situacija uide izpod nadzora oziroma kako hitro se širi virus takšne vrste.
Kako pa ravnate v primeru obtožb o neprimernih vedenjih oziroma ravnanjih ustvarjalcev vsebin?
Mislim, da je treba ločiti delo od osebnosti njegovega ustvarjalca. Če bi umaknili vse takšne vsebine, bi bilo človeštvo revnejše za marsikatero umetniško delo.
Danes je toliko ponudbe, da je težko dosegati visoko gledanost, še posebno z vsebinami, ki so malo bolj zahtevne. Seveda, če bi zasledovali zgolj kriterij gledanosti, potem bi izbirali drugače. Pa ne mislim, da gledanost ni pomembna. Je. Velikokrat tudi ne znamo najbolje spromovirati stvari.
Koliko manevrskega prostora pa imate znotraj hiše glede zamenjav na sporedu? Če bi recimo v času, ko ste se odločali za Contagion, pri nas spet izbruhnil virus ali pa če nekdo umre, pa se mu odločite pokloniti s filmom?
Lahko se odzovemo zelo hitro. Zato tudi v sporedih piše, da si televizija pridružuje pravico do spremembe, če se malce pošalim. Seveda je odvisno od tega, ali imamo pravice za vsebino, povezane s posamezno temo ali ustvarjalcem, na razpolago. Žal ob vsaki smrti ne moremo na program dati in memoriama, če pa imamo vsebino na voljo, se je seveda spomnimo.
Katero vsebino pa je (bilo) najbolj težavno dobiti?
Nekaj programov je nemogoče dobiti, ker prodajalci nakup pogojujejo z večjimi paketi oziroma minimalno finančno kvoto. Od večjih distributerjev bo redkokdo prodal samo eno serijo ali film. Največjo težavo je za nas zato oblikovanje paketov. Ti so danes minimalni.
Seveda moramo pogosto reči: »Ne, hvala,« saj ne pristajamo na izsiljevanje oziroma na način, ki ga skušajo vsiliti distributerji, da za to, da kupiš 10 kakovostnih in novih filmov, dobiš še cel kup manj privlačnega programa. Smo namreč odgovorni za vsak kos, ki ga kupimo, zato se takšnih stvari ne gremo. S kolegico Mojco Pengov, ki skrbi za pogodbe tujega programa, sva znani kot zelo zahtevni in neizprosni pogajalki.
Eden zelo pozitivnih doprinosov zadnjih let je 30-dnevna možnost ogleda večine naših oddaj na spletnem portalu televizije, gledalci so nam za to možnost vedno bolj hvaležni.
Koliko je pritiska oziroma želja od RTV?
Ob vsakem programsko-poslovnem načrtu skupaj z odgovornim urednikom in vodstvom TV zastavimo programsko shemo in koncepte posameznih terminov. Obstaja temeljno zaupanje, da izbiramo kakovostne programe in da naša selekcija prestane strokovno presojo, in menim, da naše delo govori samo zase. Seveda se kdaj tudi ne strinjamo, predvsem bi si želeli več denarja za nakupe in boljše, predvsem na drugem programu bolj stabilne termine, saj so večinoma odvisni od športa. Jasno pa je, da ima vsak svoje predstave, želje, kaj bi še lahko imeli. Seveda bi z več denarja lahko gledalcem ponudili še marsikaj.
Katera zvrst je vam osebno najljubša?
Težko odgovorim na to. To je enako, kot da bi mamo vprašali, katerega otroka od treh ima rajši. Znotraj vsakega žanra najdem stvari, ki so mi všeč, in takšne, ki mi niso.
Marsikomu se vaše delo zdi najboljše na tem svetu: gledaš filme in serije, pa še plačan si za to …
Ja, verjamem, da je videti tako, ampak verjemite mi, da ni vse tako sanjsko. Je odgovorno in zahtevno. Ob dobrem programu žal vidiš tudi veliko slabega … ni samo lepo. Da ne govorimo o programih, ki jih izbereš, pa jih potem ne moreš kupiti zaradi finančnih ali drugih omejitev. Da oddaja zaživi na ekranu v slovenskem jeziku in v tehnično primerni kakovosti, pogosto terja veliko angažiranosti, nič se ne naredi samo od sebe. Ne smemo pozabiti tudi na sodelavce, ki skrbijo za tehnično, izvedbeno plat – tudi tu imamo na srečo zelo dober tim, s katerim delamo z roko v roki.
Gledate sami vsebine samo preko televizije ali tudi preko drugih platform?
Prek televizije zelo malo in vedno manj. Največ gledam »screenerje« distributerjev, seveda brez slovenskega prevoda, večinoma v angleščini. Veliko tudi plačljive digitalne platforme, saj moram biti z vsem na tekočem. Pogosto je boleče, ko nam kdo od njih prevzame vsebino, ki bi jo radi sami pokazali gledalcem. To je kar frustracija. Začelo se je s filmi in serijami, zdaj so pa že tudi dokumentarci tisti, ki gredo najprej na plačljive kanale in VOD platforme. Recimo, ob seriji Deklina zgodba smo želeli prikazati čisto svež dokumentarec o Margaret Atwood, po katere knjigah je bila posneta, pa moramo čakati, da se izteče rok, ko je na voljo ekskluzivno na HBO. To je tisto, kar včasih jezi. Nekateri distributerji tudi taktizirajo in ne izdajo, da so v pogovorih tudi s kom drugim.
Ste sicer zadovoljni z gledanostjo vsebin?
Gledanost je odvisna od več spremenljivk. Lahko bi bila boljša. Odvisna je seveda tudi od termina in korelacij: jasno je, da je, če je na dvojki ali pa kjerkoli drugje neki priljubljen šport, potem gledanost manjša. Razlika je tudi na primer med poletjem in med sezonami. Danes je toliko ponudbe, da je težko dosegati visoko gledanost, še posebno z vsebinami, ki so malo bolj zahtevne. Seveda, če bi zasledovali zgolj kriterij gledanosti, potem bi izbirali drugače. Pa ne mislim, da gledanost ni pomembna. Je. Velikokrat tudi ne znamo najbolje spromovirati stvari. Je pa res, da jih imamo zelo veliko: če imaš tri večje projekte na leto, jih zlahka spromoviraš, če jih imaš 200, je pa malo težje.
Koliko pa se gleda v realnem času in koliko z zamikom?
Pri tujem programu je zelo veliko gledanja z zamikom. V pomladnem epidemijskem valu so nekateri dokumentarni filmi dosegli tudi po 20.000 ogledov. To je ogromno. Je pa res, da so jih učitelji vključili v učni proces, priporočali svojim učencem; verjamem, da so se mnogi na tak način prvič srečali z javno televizijo. Eden zelo pozitivnih doprinosov zadnjih let je 30-dnevna možnost ogleda večine naših oddaj na spletnem portalu televizije, gledalci so nam za to možnost vedno bolj hvaležni.
