Vsak teden vas gledamo v oddaji Pri Črnem Petru – ali ste oddaje posneli vnaprej ali jih snemate v živo? Kako pa se sami pripravljate na vodenje oddaje, delate od doma?
K sreči smo se iz prvega vala nekaj naučili, zato smo letos jeseni pošteno pljunili v roke in kar nekaj oddaj posneli vnaprej. Priprave na oddaje pa obsegajo veliko komunikacije z našim ožjim timom, kjer se pomenimo o temi oddaje, gostih i tako naprej. Gre za prijeten tim, kjer vsak lahko prispeva svoje predloge, na koncu pa skupaj izberemo najboljše. Zadnje čase smo sicer povezani bolj telefonsko, glede scenarijev se največkrat slišim s scenaristom Sašem Đukićem in kreativnim producentom Jožetom Potrebuješem. Čeprav so oddaje posnete vnaprej, mi nekaj sprotnega dela predstavlja promocija oddaje, tako da mi iz tedna v teden kljub koroni ni dolgčas, saj tudi sodelovanje z mediji vzame svoj čas. Moram reči, da me prav oddaja in vse, kar je povezano z njo, ohranja aktivno in me malo »potegne« iz običajnega koronskega vsakdana, zato se vsak večer v mislih zahvalim Črnemu Petru, saj v teh časih v moje življenje prinaša veliko radosti.
Prvo karanteno ste preživeli na Dolenjskem, ste med drugo v Ljubljani? Kako poteka vaš dan, kaj počnete, s čim se ukvarjate?
Razlika med prvim in drugim valom je v tem, da se je v času prvega vala narava prebujala in po zimskem obdobju sem čutila, da potrebujem predvsem stik z naravo, za nič na svetu ne bi hotela v ljubljanski stolpnici zamuditi pomladi. Tako smo jo takrat zelo hitro popihali iz Ljubljane in v »mehurčku« z mojimi starši smo popolnoma izolirani od sveta preživeli polnih pet tednov. Ko sem takrat prispela na Dolenjsko, sem občutila neverjetno svobodo, in spomnim se, da sem staršem pripovedovala, da v Ljubljani sploh ne moreš skozi vrata, če si ne nadeneš maske. To se nam je v tistem obdobju zdelo še zelo nenavadno. Potem pa nam je vsem ljudem novi režim življenja tako zelo prišel v kri oziroma smo se ga navadili, da se mi v drugem valu ni zdelo tako potrebno pobegniti od tega. Imam pa tudi v Ljubljani veliko stika z naravo, saj živim v neposredni bližini Šišenskega hriba, ki mi nudi resnično veliko.
Kako zabavate hčerko, ki je zdaj doma, kako preganjate dolgčas? S čim se otrok najlaže zamoti, imate kakšen recept?
Dejstvo je, da smo tudi, ko ni bilo korone, otroka imeli veliko doma, saj smo v prvih letih njenega življenja dali skozi veliko viroz; naše življenje je bilo že prej videti nekako tako, da je bila dva tedna v vrtcu, potem pa dva tedna doma. Da je zdaj pač ves čas doma, tako za nas ni ne vem kakšen šok. To pomeni, da pač vse počneva skupaj. Z mano gre v naravo, po mojih poteh, ko pa sedim za računalnikom, ji družbo žal pogosto dela tudi internet, in ima določene vsebine, ki jih išče, ko ima tablico v rokah. Zaradi tega nimam slabe vesti, tudi sama sem v otroških letih imela veliko potrebo po gledanju, ne le po branju, takrat je bil pač videorekorder moj največji prijatelj in mi je predstavljal to, kar danes otrokom predstavlja youtube. Saj sem imela rada tudi knjige, seveda, ampak gibljiva slika je gibljiva slika.
