Priljubljena primorska zasedba Kalamari je na glasbenih odrih prisotna že dolgo,fantje se približujejo 30. obletnici ustanovitve, zato smo izkoristili priložnost ter se z Darjanom Gržino sprehodili skozi najbolj odmevne trenutke skupine.
Skočiva za začetek v prihodnost, v leto 2023, ko bo tu 30. rojstni dan. Se morda že kaj spogledujete s to obletnico?
Sam osebno bom 40. rojstni dan praznoval leta 2024, torej leto dni po jubileju. (smeh) Že kar lep čas se zavedam, da čas teče prehitro. Leta bežijo, spomini bledijo. Točno pol življenja nazaj sem opravil vozniški izpit in se začel sam voziti na vaje in nastope, saj so me prej vozili starši in sorodniki, če starši niso imeli časa. Takrat sem zaživel s samostojnejšim pogledom na življenje, na kariero v glasbi. Značaj v glasbenem svetu in v življenju so mi izoblikovale izkušnje. Iz dobrih se veliko naučimo, iz slabih še več! To, da prihajam v zrelejša leta, mi ne pade težko na srce in verjamem, da z leti postajamo modrejši in bolj trpežni. Drugače pa, kot pravi Zoran Predin: »Bolj star, bolj nor.« In morda bo takšno tudi naše praznovanje obletnice, pustimo se presenetiti.
Če vendarle narediva nekaj korakov nazaj, katere so bile vaše najbolj odmevne prelomnice?
Te pa vem na pamet, ker me to večkrat vprašajo. (smeh) Moja prva resnejša glasbena pot se je začela s hrvaškim bendom Brzi vlak iz Reke, saj živim blizu meje, moji starši pa živijo na Hrvaškem, v Opatiji, čeprav nima nobeden tamkajšnjih korenin, tako se je pač zgodilo. No, tu smo resneje pristopili h glasbenemu udejstvovanju in pridobili veliko izkušenj ter se učili drug od drugega. Sledil je kratkotrajni projekt Rock Satellite. Posneli smo album Nova generacija, odigrali nekaj nastopov in se hitro razšli. Takoj za tem sem skupaj s produkcijsko hišo Artman ustanovil mednarodno pop-rock glasbeno skupino Plava jabuka. Tu se je pa začelo zares. Festivali, televizijske in radijske oddaje, intervjuji, sodelovanje z mednarodnimi glasbenimi producenti, koncerti po državah nekdanje Jugoslavije. Spoznal sem ogromno pomembnih ljudi z glasbene scene in živel »življenje rokenrola« (čeprav ne prav tako, kot to vidimo v ameriških filmih), prevozili smo vse možne ceste, dobre in slabe, razdalje pa ogromne. Sodelovanje z Dado Topićem & Time leta 2007 in koncert kot predskupina legendarnim The Rolling Stones na Jazu v Budvi pred več kot 150.000-glavo množico ljudi. Neprecenljivo, marsikdo nam zavida. Proti koncu gospodarske krize pred desetimi leti so bili kot zdaj za glasbenike težki časi. Takrat sem si ustvaril družino in se nekaj let nisem resneje ukvarjal z glasbo. Na povabilo ustanovnega člana Matjaž Švaglja sem konec leta 2014 le popustil in se pridružil Kalamarom. Moram priznati, da me je prepričala žena Aleša.
Kaj pa pesmi in albumi, kar nekaj se jih je nabralo, kajne?
Seveda, vsak album ima svojo zgodbo. Vsaka pesem prav tako. Pesmi izbereš in jih združiš v album. Nekateri albumi, tako kot pesmi, požanjejo več uspeha, nekateri manj. Po mojem recept za uspeh ne obstaja. Obstajata pa motivacija in delo, ki te prej ali slej požene do uspeha, če slediš svojim sanjam, ambicijam in živiš za svoj cilj. Moraš biti unikaten, predstavljati moraš samega sebe, takega, kot si. Sicer pa je na poti že deveti studijski album Kalamarov, izid smo napovedali že pred dobrim letom. V njem bomo predstavili zgodbo najrazličnejših glasbenih zvrsti v popularnem stilu. Žal bomo morali izid albuma prestaviti na sredino prihodnjega leta, če bo vse tako, kot smo predvideli.
Bi danes – če se še ozreva nazaj – naredili kaj drugače?
Seveda. Večkrat sem slišal odgovor katerega od glasbenikov, da ne bi nič spreminjal. Menim, da bi vsakdo vsaj nekaj spremenil. Če ne drugega, akord v skladbi ali pa besedo na koncu verza. Glede odločitev, za katere večkrat menimo, da so bile slabe – ne vemo, kaj bi nam prineslo, če bi izbrali drugo, mogoče takrat boljšo. Mogoče sledi po njej resnično slaba odločitev. Odločitve v življenju sprejemamo vsak dan, dobre in slabe – vse so prave, vendar se lahko po tem vprašamo, zakaj je bila slaba odločitev za nekaj drugega dobra. Tako bi sam marsikaj spremenil, ne vem pa, kam bi me to pripeljalo. Spremenil bi recimo frizuro, ki sem jo imel pred dobrim desetletjem. (smeh)
Je šla kariera oziroma glasbena pot vedno po načrtih?
Ne, ni šla in tudi zdaj ne gre tako, kot bi hotel. Glasbeno udejstvovanje je zelo široko, ogromno je ovir in najti moraš pot, da jih obideš. Od tebe zahteva ogromno časa, energije, motivacije in finančnih sredstev. Vsak se pač tako ali drugače znajde, pomembna pa je tudi takšna ali drugačna podpora iz ozadja. Za vsak prestop moraš biti ob pravem času na pravem mestu, tega pa ne moreš predvideti.
Kaj pa zasedba? Nekaj članov se je vendarle zamenjalo ...
Res je. Kalamari smo glasbena skupina s kar dolgim stažem, kar zahteva svoj davek, čeprav so tudi izjeme. Od leta 1993 je bilo kar nekaj »kadrovskih« sprememb. Nekateri člani so odkorakali na svojo pot, nekateri opustili glasbo, leta 2013 je Tine Jelen žal preminil, basist, ki ga je nadomestil, pa je pred nekaj leti resno zbolel. Za tem ga je začasno zamenjal dober prijatelj Miran Fakin, ki je po dveh mesecih tudi preminil. To nas je zelo prizadelo. Vsaka zasedba, ki deluje daljši čas, ima svojo zgodbo. Od ustanovnih članov je ostal samo Matjaž Švagelj, je pa res, da so bili Kalamari na samem začetku samo trije. Do 2010 so bili Kalamari štiričlanska zasedba, potem pa petčlanska, tako vztrajamo tudi danes. Zdaj so poleg mene in Matjaža v bendu še Karel Jaksetič (Faraoni, Malibu), Matej Pavletič (Pop Design, Big Ben) in Klavdij Čotar (Bazar, Faust).
Ob tem ne moreva mimo nastopov na festivalih … in znova še nekaj lepih spominov, kajne?
Seveda, na veliko festivalih. Žal jih večina danes ne obstaja več. Danes lahko domače festivale naštejemo na prste izkušenega mizarja. Glasbeniki tako težko predstavijo novo skladbo, največkrat izmed mnogih izberejo favorita med skladbami. Če je seveda izbran med izvajalce. Slišal sem, da je bilo za uvrstitev na Emo poslanih skoraj 200 skladb, izbranih pa bo le peščica. Premajhni smo, ne moremo si pomagati. Tako se bomo na festivalskih odrih nedvomno srečali veliko manj kot prej. Je pa res, znova še nekaj lepih spominov.
Omenili ste Emo. Bi še kdaj šli na Evrovizijo kot nekoč?
Na to vprašanje najtežje odgovorim. Večkrat smo se pogovarjali o tem. In vedno smo sklenili, da na Evrovizijo da, na Emo pa ne. (smeh) Mogoče pa se s časom kaj spremeni. Zagotovo pa ne bi ponovili tega, da bi se predstavili s skladbo, kot je bila Narodno-zabavni rock. Takrat je bilo to vse skupaj na hitro in po naključju. Skupek okoliščin, kateri nas je odstrelil v Oslo, čeprav sami do same skladbe ne gojimo nekega posebnega ponosa.
Kaj pa Kalamari in festivali danes? Največkrat vas vidimo in slišimo na poletnih melodijah.
Te so nam najljubše, ker so nam najbližje. Saj smo vendar Primorci! Še vedno kdaj pa kdaj s kakšno skladbo zaidemo ven iz našega prepoznavnega glasbenega sloga, ki nam je všeč in se ga večinoma oklepamo. Lani na Melodijah morja in sonca nismo želeli sodelovati, saj ne želimo postati prekomerna stalnica, letos pa jih tako in tako ni bilo. Na Slovenski popevki nismo bili že nekaj let, mogoče pa razmislimo v tej smeri.
Katero glasbo najraje poslušate?
Vso dobro kakovostno glasbo, še zlasti če so avtorji člani benda ali soloizvajalci – kantavtorji. Takrat najbolje začutim pristnost sporočila skladbe. Sicer sem po duši bolj rockersko usmerjen, vendar si zavrtim, kar mi v tistem trenutku ustreza. Ene same radijske postaje večinoma več kot 10 minut ne morem poslušati, potem brskam za drugo, kjer je kakšen boljši komad. Navdušen sem tudi nad moderno pop produkcijo, večinoma tujo, čeprav mi je všeč kar tudi nekaj domačih izvajalcev in producentov. Poslušam z ušesom glasbenika. Nikoli ne bom razumel, kako posluša pesem nekdo, ki ni glasbenik, saj sem opazil, da vsak sliši drugače. Nisem pa ljubitelj narodno-zabavne glasbe.
Kako pa se sicer odklopite od vseh negativnih zgodb, ki jih danes ne manjka? Imate kakšen poseben ritual?
Imam. Dnevnik gledam čim manj. Dnevne novice, ki me ne zanimajo ali se mi zdijo nepomembne, pa preskočim. Preprosto sem se odmaknil od tega in naredim, kar nam je vlada pač naložila. Držim se ukrepov in jih spoštujem. Če pa sem natančnejši oziroma bolj iskren, negativne zgodbe ignoriram, ker zanje tako in tako nimam časa. Delam od doma, z glasbo se zdaj ukvarjam izključno doma, poleg tega se starejša hčerka Ema uči klavir in ji pomagam pri učenju, saj ima pouk na daljavo. Mlajša hči Lili pa želi postati pevka in imava očetovske pevske tečaje.
Seveda za konec ne moreva mimo koronavirusa, kakšen svet si obetate po epidemiji?
Svet, bolj naklonjen glasbi oziroma na splošno celotni kulturi, ter svet, v katerem bi vsi mirneje, manj stresno živeli, in še in še. Večkrat pozabimo uživati trenutek življenja. Čedalje pogosteje nam ostaja manj časa, da se posvetimo sebi in bližnjim. To je prekletstvo 21. stoletja, v veliki meri pa ga je prinesla moderna tehnologija, brez katere bi pa po drugi strani težko zmogli. Pa svet brez virusov, vojn, sovraštva ... In še za konec: polna koncertna in druga prizorišča!
