Petar, zakaj ste izbrali ravno Martineza? Sta že delala skupaj?
Ne, tokrat prvič sodelujeva. Spremljam ga že od 12., 13. leta. Odraščal sem ob njegovi karieri in plesu. V šoli sem gledal njegove videe. Imeli smo celo zbirko. Sam sem se zelo zgledoval po pariškem baletu in sem bil njegov velik oboževalec. Zdaj pa je izjemen koreograf. Videl sem njegova dela v Španskem nacionalnem plesnem ansamblu v Madridu, poleg tega pa sem hotel v našo hišo vnesti španski in francoski pridih. Ta balet pa sem izbral, ker ga v naši hiši še nikoli nismo uprizorili. Mislim, da svojega dela na poziciji umetniškega vodje ljubljanskega baleta ne bi mogel začeti bolje kot s klasičnim delom, ki ga še nismo izvedli, z izjemnim baletnim superzvezdnikom plesalcem in koreografom.
Jose Carlos, vas je bilo treba zelo prepričevati?
Ne, niti ne. (smeh) Zanimivo pa je bilo, da sem v času, ko me je Petar poklical in me vprašal, ali bi delal Gusarja v Ljubljani, ravno pripravljal koncept za Gusarja za opero v Rimu. Nikoli nisem skoraj istočasno delal istega baleta za dve hiši, zato je bila zame to velika stvar. Seveda sem naredil drugačni koreografiji, zato sta baleta zelo različna.
Kakšen se vam zdi baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana?
J. C. M.: Plesalci prihajajo z različnih koncev in različnih šol, tako da sem moral najprej najti isti način gibanja, da sem potem lahko začel piliti podrobnosti, istočasno pa imajo veliko energije in se želijo učiti in delati, tako da je zelo lahko delati z njimi.
Študij je sredi marca prekinil novi koronavirus. Kako je ta vplival na vas?
J. C. M.: Predvsem sem imel več časa za razmislek. Običajno, ko prideš v neko hišo, delaš z ekipo, narediš premiero in to je to. Tu pa nismo prišli do premiere, smo pa delali dober mesec dni, tako da je bil balet že kar pripravljen. Med korono sem imel čas za razmislek o njem in za ogled vseh videov, tako da sem naredil nekaj sprememb in zdaj bo performans veliko boljši, kot bi bil, če bi ga izvedli kot načrtovano. Korona je prinesla tudi nekaj dobrega. Zdaj imamo tudi oder na voljo za tri tedne, česar še nikoli nisem imel. Pravi luksuz.
Morajo člani ekipe zdaj še bolj posebno paziti nase?
P. Đ.: Seveda, ukrepi so zelo strogi. Zagotoviti moramo, da virus ne pride v hišo. Težko je, a z maskami in razkuževanjem rok se da. V studiu imamo dovoljenje, da plešemo brez mask, na hodnikih jih pa imamo. Maksimalno skrbimo, da bi ostali brez okužb.
Kako pa je izven hiše – jim je morda prepovedano oziroma odsvetovano druženje z drugimi ljudmi, posedanje po lokalih …?
P. Đ: Ne morem jim prepovedati. Govorim jim, naj bodo previdni, naj se zavedajo nevarnosti okužbe, ne morem pa jim prepovedati, da bi šli na primer v lokal.
J. C. M.: Mislim, da se plesalci zelo dobro zavedajo situacije in vedo, da so v nevarnosti, saj če ne morejo plesati, se bo vse ustavilo, tako da so resni.
P. Đ: So resni, saj ne želijo biti v karanteni.
J. C. M.: Za plesalce je bilo grozno biti doma tri mesece in izvajati balet v kuhinji. In zdaj si vsi želijo delati in biti tam.
P. Đ: Zdaj vse to veliko bolj cenijo. Res upam, da bo situacija ostala takšna, kot je, saj smo tako zelo veliko delali, po koroni še bolj kot prej. Štiri mesece smo vsak dan delali in vsakič, ko me kliče kdo iz baleta, me je strah kakšne grozne novice. Ker smo res že zelo blizu premiere. Imamo mednarodno superzvezdniško zasedbo in kar štiri glavne pare. Imamo Vadima Muntagirova iz Royal Opera House, ki je trenutno prvi plesalec na svetu in smo res zelo veseli, da ga lahko imamo. Potem so tu še Maia Makhateli, ki je prvakinja v Haaški nacionalni operi, dela pa po vsem svetu, in Natascha Mair, ki pleše v Dunajski državni operi, ter naši odlični solisti Rita Pollacchi, Kenta Yamamoto, Lukas Zuschlag, Nina Noč, Chie Kato, Marin Ino, Thomas Giugovaz, Filippo Jorio, Yujin Muraishi ter mlada vzhajajoča zvezda Filip Jurič, ki je k nam prišel iz mariborskega baleta. Sami najboljši so v tem hipu v Ljubljani. Mislim, da tega ta hiša še ni imela. Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa si bo lahko balet na večer ogledalo le okoli 200 gledalcev, zato smo dodali še 10 predstav. Kar je dobro za vse, tako za obiskovalce kot za plesalce, saj bodo lahko več plesali – vsak vsaj tri- do štirikrat, običajno pa dobiš maksimalno dve predstavi.
J. C. M.: Tu so res vsi plesalci čudoviti, zato smo se tudi odločili za štiri glavne pare. Performansi bodo drugačni: vsak ima namreč možnost, da v ples da svojo osebnost, zato sem za vsakega malo priredil. Tako da ne bo šlo za isti balet z istimi koraki.
P. Đ: To se mi zdi super. Meni je bilo to vedno všeč, da lahko daš v nastop še malo sebe, malo svoje osebnosti. Ko sem bil v šoli na Dunaju, sem bil v baletu, kjer smo imeli štiri zasedbe in sem šel gledat vse, ker me je zanimalo, kako bo naredil eden in kako drugi. Mislim, da je to zelo dobro tudi za naše občinstvo.
Gusar velja za eno najbolj impresivnih in pripovednih del iz klasičnega baletnega repertoarja, a so ga do sredine 20. stoletja uprizarjala le redka baletna gledališča. V 60. letih minulega stoletja sta k njegovi veliki popularnosti prispevala izjemna plesalca Margot Fontayne in Rudolf Nurejev, predvsem z nastopi v znamenitem pas de deuxu, in Gusar je postal zaželena baletna zgodba v repertoarjih vseh velikih baletnih ansamblov, pa tudi hvaležna tema, ki so se je lotevali mnogi koreografi z ustvarjanjem vedno novih različic. Kaj neko delo naredi priljubljeno, večno?
J. C. M.: Mislim, da so pri takšnih klasičnih baletih razlog za to znameniti pas de deuxi. Ljudje imajo to radi. Pri Gusarju je (bil) problem, ker je malo preveč zakomplicirana zgodba in ga je občinstvu težko razumeti. Zdaj veliko hiš dela Gusarja, a vsi koreografi poskušajo zgodbo narediti bolj preprosto. Jaz sem recimo naredil krajšo verzijo, bolj dramaturško jasno, pozornost sem bolj usmeril na glavni vlogi, vsi ostali pa so tam okoli, da nam pomagajo razumeti, kaj se dogaja na odru.
Je še kakšno takšno delo, ki bi si zaslužilo več pozornosti?
J. C. M.: Mislim, da so vsi magični klasični baleti še vedno živi, zdaj pa moramo najti, kako jih predstaviti na bolj sodoben način. Spoštujem tradicijo, istočasno pa menim, da jih moramo prilagoditi današnjemu občinstvu. Balet mora namreč nagovarjati občinstvo, če želimo, da nanj deluje.
P. Đ: Se strinjam. Tudi baletna tehnika se je spreminjala s časom – še vedno so isti koraki, a se razvijajo in tudi balet se s tem spreminja. Sem velik oboževalec klasičnega baleta, rad pa imam tudi neoklasični balet. Dobro in zdravo je, da teatri delajo moderne balete, saj se tako premikaš naprej in se posodabljaš. Za plesalce je nujno, da plešejo vsega po malo, to ti pušča odprte možgane in na klasični balet začneš gledati drugače in mislim, da to stvari naredi boljše.
Zgodba pripoveduje o ladijskem kapitanu Conradu, ki ga je družba izobčila in prisilila v piratstvo. Usoda pa se hitro obrne: lepotica Medora, ki je ujeta v haremu Seida paše in v katero se Conrad zaljubi, ga postavi pred novo preizkušnjo. Kapitan s svojim prijatelji načrtuje napad na harem. Poda se na vznemirljivo pustolovščino, da bi osvobodil ljubljeno dekle in si priboril njeno srce. Kaj sta vidva najbolj romantičnega storila za svojo ljubljeno osebo?
J. C. M.: To, da sem opravil res dolgo pot samo za to, da bi jo videl, in se takoj naslednji dan spet vrnil nazaj na delo. To je težko – plešeš namreč s svojim telesom, si pa na smrt utrujen.
P. Đ: Jaz sem isto naredil. Ubiješ se, samo zato, da prideš in vidiš ljubljeno osebo.
