Ste od nekdaj radi zabavali ljudi?
Od nekdaj. Spomnim se: bilo nas je par milijonov in že takrat sem zabaval svoje kolege. Na koncu sem samo jaz preživel, oni pa so popadali od smeha. (smeh)
Od februarja lani to počnete tudi na Svetu na Kanalu A. S čim so vas premamili, da ste se jim pridružili?
Skromen človek sem, tako da sem si zaželel samo vikend na Krku pa da bi mi sosed Jelko vsake tolike očistil bazen. (smeh) Ponudili so mi prostor, kjer se lahko izražam, in svobodo tako pri izbiri tem kot pri tem, kako se jih lotevam. Ob tem pa seveda vso podporo. Predvsem z urednico Kristino Hacin, ki ima tudi izjemne ideje, se veliko pogovarjava, kako neko povsem običajno temo narediti zanimivo, gledljivo ...
Zdi se sicer, da se naši politiki prav trudijo, da vam materiala res ne bi zmanjkalo ...
Res je. Še posebno v zadnjem času imam občutek, da jaz ne iščem tem, ampak da teme iščejo mene. Tudi radi se odzovejo mojim povabilom. Zdaj imam že kar nekaj izbranih politikov, za katere vem, da mi bodo dali nekaj žmohtnega. Zdi se mi, da lahko skozi moj prispevek pokažejo svojo človeško plat. Si jih pa dovolim vprašati tudi kaj takega, česar si drugi resni novinarji ne morejo privoščiti. Nedavno sem imel v prispevku Aleksandro Pivec in sem jo spraševal, kakšna je bila hotelska soba. Pila sva penino, jaz sem kavalirsko plačal – mi je pustila. (smeh)
Kateri od politikov ima po vašem mnenju največ smisla za humor?
Kar nekaj jih je, ki so duhoviti, ki se upajo pošaliti. Zdi se mi, da je tudi prav, da jim pustimo, da so duhoviti. Kdaj imam občutek, da želimo imeti politike, ki so zadrgnjeni, ki so resni ... saj tisto, kar delajo, naj delajo resno, seveda, ampak ni jim pa treba biti ves čas resni. Lahko se tudi sprostijo, če se midva lahko, mislim, da se tudi politik lahko in tudi pošali. So le ljudje, čeprav se kdaj prav trudijo nasprotno. (smeh) Sproščen pristop je lahko tudi najboljši možen piar, kar kaže Borut Pahor in kar je nekoč kazal Karl Erjavec.
Kdo pa ga ima najmanj? Vas je kdo razočaral v tem pogledu?
Iz sogovornika vedno želim iztisniti nekaj več. In marsikdo me pozitivno preseneti. Poskušam sogovornika tudi pripraviti na temo, to je veliko boljše, kot če ga ujamem na hodniku DZ-ja.
Koliko tem pa vam odpade, ker ne najdete sogovornikov ali ker nimajo časa?
Tukaj pa moram potrkati, da res zelo malo. Se je že zgodilo, da nekdo ni imel časa in je prispevek padel v vodo oziroma so me vprašali, ali lahko jutri in potem naslednji dan. Če imam občutek, da bo ta stvar še vedno aktualna, to naredim takrat, če ne, se pa zahvalim. Ampak v zadnjem času imam res srečo, da se mi odzivajo, tako da: Dragi politiki in ostali, hvala vam. Kajti brez vas tudi mene ni.
Ni pa tako, da bi politikom besede polagali v usta?
Ne. Nikoli. Predvidevam, kaj bodo odgovorili. Poskušam jih spraviti v svojo igro, da naredijo tisto, kar bi jaz želel, in če padejo noter, je to super za oba, če ne, se pa malo matrava tako on kot jaz.
Zdaj vas sicer že poznajo in je verjetno lažje …?
Ja, danes je lažje. Bistveno lažje. Nedolgo nazaj sem šel iz Državnega zbora in me je neki poslanec pocukal za rokav ter me vprašal: »A danes me pa ne boste nič vprašali?« Na začetku je bilo nekaj težav, predvsem zato, ker sem bil jaz, ko sem prišel na Svet na Kanalu A, najprej resen politični novinar. Sicer sem v ozadju delal na Radiu Ga Ga in nastopal, ampak vseeno so me politiki na Svetu videli kot resnega novinarja, in ko smo po koroni naredili to satiro na Svetu, je bilo na začetku malo nerazumevanja. Nekateri so pisali: »Ne more tega spraševati, ne more tega delati.«, ampak potem so sprejeli. Za kar nekaj gledalcev sem sicer šel čez mejo pri prispevku o poslancu Kordišu. Vem, da smo hodili po meji, in to je meni zelo všeč. Bila je nočna seja Državnega zbora. Naslednji dan ob 13.00 poslanca še ni bilo na seji. Odločil sem se, da ga zbudim in mu prinesem kavo. To sem tudi storil. Nekateri so dejali, da sem s tem posegel v njegovo zasebnost. Jaz pa pravim, da imajo vrata kukalo. Mnogi so mislili, da sva bila zmenjena, tudi kolegi novinarji, a nisva bila. Po naključju sem izvedel, kje živi. Tudi ideja je prišla čisto slučajno. Klical sem njegovega piarovca, ker je bila prvotna tema, kako je delati ponoči. Vemo, kako je pri drugih poklicih, kako poslanci funkcionirajo ponoči, pa ne in sem klical Kordiševega piarovca ter ga vprašal, ali ga lahko dobim za izjavo – ura je bila 12.00 – in mi je rekel, da ne morem, ker spi, pa sem pomislil: Čudovito, krasno!
Zakaj imamo Slovenci tako radi humor pri politikih oziroma zakaj oni mislijo, da morajo biti smešni – to namreč ni njihova naloga …
Politiki so pri nas največje zvezde in so najbolj prisotni. In vsi tudi mislimo, da se na politiko spoznamo, tako kot na nogomet, no, v zadnjem času smo postali še ljubiteljski epidemiologi. To je glavni razlog. Če nekaj poznaš, ti je smešno.
Imate tudi vi kakšne (večje) politične ambicije, želite iti po poti Marjana Šarca?
Bom rekel tako: Narad kurim ražnej, dokler zajec teka po gozdu. (smeh) Ampak – ne. No, k Jankoviču je takrat romalo 13 intelektualcev, pa si je premislil. Če jih k meni pride 14, si morda premislim. Naj poskusijo.
Morajo pa biti intelektualci? Mislim, če bi vas prišli prosit vaši sosedje iz bloka, to ne bi bilo dovolj dobro?
Moji sosedje iz bloka pridejo prosit samo, če lahko gajbico prestavim s parkirišča.
Če pa bi bili vi zdaj premier: za kaj bi najprej poskrbeli?
Dnevi, ko so poleti v Planici, bi bili prosti, to bi bil državni praznik, to imajo Slovenci radi, seveda bi bil prost tudi ponedeljek. Pa obvezne razprodaje pred prvim novembrom. Da si potem na modni reviji ob grobovih v novi obleki. Omejil bi tudi število sveč, da se ljudje ne bi prepirali. Saj imamo že tako dovolj tem, o katerih se prepiramo.
