27. junija sta z Ajdo Smrekar le premierno uprizorili dramo Koščki svetlobe. Kako zelo ste si oddahnili, ko je bila ta za vami?
Precej. Šele, ko je bila premiera za nama, sva zares videli, kakšen kamen se nama je odvalil od srca. Najbolj naporno je bilo čakanje in negotovost, ki je ves čas visela nad nami. Ravno par dni pred premiero se je namreč začel ponavljati isti vzorec kot tri mesece nazaj, spet zaostritve in novi ukrepi in spet nismo vedeli, ali bomo premiero lahko sploh speljali ali ne. Do trenutka, ko sva stali na odru in se je prižgala luč, nisva bili prepričani, ali nam bo uspelo. Presrečni in pomirjeni smo, da nam je.
Kako zelo težko vam je bilo po nekaj mesecih spet iti v ta študij?
Mislila sem, da bo težje. Včasih je že poletni premor med sezonama izziv, še posebno, če predstava ni dobro utečena. Pri Koščkih svetlobe pa je ta odmik pravzaprav blagodejno vplival na proces, mogoče ravno zato, ker zgodba govori o dveh sestrah, ki se več let nista videli. Ko sva prišli na prve vaje 14 dni pred premiero, sem bila presenečena, koliko teksta se je obdržalo v spominu. Najbolj pa mi je odleglo, ko sva ugotovili, da so ostali občutki, tudi močna čustvena stanja in celotna atmosfera predstave. Izgleda, da se je močno zasidrala v naju pred prekinitvijo in sva jo s seboj nosili celotno karanteno, ne da bi se tega zares zavedali.
Kaj oziroma kdo so koščki svetlobe v vašem zasebnem življenju?
Narava. Morje. Nik. Nace. Dom. In moja družina: smo ogromna družina in več kot nas je, rajši se imamo.
Drama angleškega avtorja Simona Longmana govori o dveh sestrah: Sarah, ki jo igrate vi, in Jess. Sara sama živi v mestu ob reki v osrednjem delu Anglije, v hiši, v kateri sta včasih živeli tudi Jess in njuna bolna mama. Ta je pred več kot desetimi leti umrla, Jess pa je izginila in se Sarah ni več oglasila. S katero od njiju imate vi več skupnih točk?
Ko pobrskaš po sebi, ugotoviš, da je v vsakem od nas malo Jess in malo Sarah, to je ena izmed prednosti, ki jo imamo igralci, da lahko kopljemo po svoji duši in spoznavamo, iz česa vsega smo zgrajeni. Je pa res, da gre pri njiju za dva ekstrema: Jess s svojo divjo nemirnostjo, brez zmožnosti samorefleksije in na drugi strani Sarah s svojo introvertiranostjo in čisto izolacijo od sveta. Težko bi rekla, da se s katerokoli lahko v celoti poistovetim, kar je dobro. Igralci smo igralci zato, ker imamo radi like, ki nam karakterno niso blizu. Takšne vloge so vedno večji izziv. Imeti priložnost stopiti v čevlje lika, ki ti ni blizu po osebnostnem karakterju, se mi zdi čar tega poklica.
V predstavi skoraj nič ne govorite. Vam je to težje – ker morate vseeno biti ves čas na preži oziroma igrati – ali lažje – ker le niste imeli takšnega tekstovnega zalogaja?
Zelo je zanimivo, da sama sploh nimam občutka, da manj govorim, zato ker se mi skozi celotno predstavo onkraj besed dogaja marsikaj. Pravzaprav bi lahko ves čas na glas govorila o tem, kaj se mi plete po glavi, kakšna čustva me preplavljajo, ampak Sarah te stvari zadrži zase, ker ne zna ubesediti stanj, ki jih občuti, tako da mi je tišina in to, kako napolniti tišino, pomenilo velik izziv. Ko sva začeli delati, sem mislila, da bo težje, kot se je potem izkazalo – zdi se mi, da sem tako lahkotno zaplavala v lik, da nisem niti čutila potrebe po ubesedenju, ker so čustva znotraj Sarah tako močna in se zdi za njen lik prav, da ostanejo tam, neizrečena. Tudi sicer se mi zdi, da včasih brez besed povemo več kakor s tisoč besedami.
Sarah da možnost Jess. Bi jo vi tudi?
V tej zgodbi smo priča strašni osamljenosti obeh sester, vsaka pa se z osamljenostjo spopada na svoj način. Sarah se zapre pred svetom, ampak ves čas pogreša bližino, tako da je – tudi če podzavestno goji zamero do sestre, ki jo je zapustila v najtežjih trenutkih življenja – želja po ljubezni, družini, želja po »ne biti sam« močnejša. Zase bi težko rekla, kaj bi naredila, ker na srečo nisem bila v takšnih situacijah, sploh si ne znam predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo z mano in mojima sestrama. Mislim, da je v življenju pomembno naučiti se odpuščati, tako da bi najbrž odpustila, sestrska ljubezen je le sestrska ljubezen.
Vi ste najmlajši od štirih otrok. Vas imajo za »tamalo«?
Seveda sem tamala, že ker sem najmanjša od vseh. (smeh) Ampak zanimivo je, da sem – kljub temu, da sem najmlajša – v družini na neki način prevzela organizacijsko vlogo. Tako da sem ponavadi jaz tista, ki z veseljem organizira skupne družinske dogodke, praznovanja, rojstne dneve, potovanja. Sem takšna mala šefica. (smeh)
Na premiero je prišel vaš oče Zvone Hribar, ki je član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana. Vam že takoj po premieri pove po pravici, kako se mu je zdelo, ali malo počaka?
Glede na to, da sva v istih vodah, se drži nenapisanega pravila, da neposredno po premieri čestita, kritike pa tisti večer zadrži zase, ampak že po tem, kako čestita in kaj reče, vem, kaj bo sledilo naslednji dan, ko sledi bolj natančna razčlemba. Tudi jaz njemu iskreno povem, ko gledam njegove predstave. Tako da sva – kar se tiče tega – zelo iskrena, kritična, hkrati pa tudi noro podporniška. Pomembno je, da se znamo opozoriti tudi na pomanjkljivosti in se ne samo hvaliti, ker samo tako lahko rastemo.
Ste pa edini, ki ste šli po njegovi poti. Je bil tega vesel ali vam je svetoval, da raje izberete kaj drugega?
Najbrž je potiho ves čas želel, da bi počela kaj drugega, ker je vedel, kaj vse ta poklic nosi s seboj. Ni lahko, sploh za ženske, ki se na žalost še vedno borimo za enake možnosti, tudi v našem poklicu. Da ne govorim o trenutnem stanju kulture in kako malo je cenjen poklic umetnika dandanes. Nobeden od naju si ni predstavljal, skozi kakšne preizkušnje bo morala kultura. Trenutno stanje se pravzaprav težko primerja s časom, ko sem sama vstopala v gledališki svet, pa že takrat ni bilo rožnato. Ampak, videl je mojo željo in predanost in ni imel druge možnosti, kot da je sprejel mojo odločitev in bil na koncu zelo vesel, ko sem bila sprejeta na akademijo, in se še danes veseli vsakega mojega uspeha.
Zelo pozoren pa je tudi vaš partner, igralec Nik Škrlec. Na premiero vam je denimo prinesel ogromen šopek rož. Kaj vam to pomeni?
Priznam, da sem bila tudi sama presenečena. Prinesel mi je moje najljubše rože, hortenzije. Obožujem rože, z rožami pri meni ne moreš zgrešiti, in Nik to dobro ve. Tudi sicer je zelo pozoren in je moja velika opora. Ker sva oba v istem poklicu, veva, kdaj kdo potrebuje čas zase, predvsem pred premierami in večjimi dogodki, tako da se glede tega lepo dopolnjujeva.
S čim pa vi njega obdarite ob premierah?
Tu mi ni treba prav veliko razmišljati, ker točno vem, s čim ga bom najbolj razveselila: čokolada.
Ste pri obdarovanju drugih zelo pozorni na to, da gre za nekaj, kar si tista oseba močno želi?
Sem pozorna. Zelo rada obdarujem, celo rajši, kot da sem sama obarjena. Eden lepših občutkov je, ko lahko nekomu nekaj podariš. Ni nujno, da je stvar materialne narave. Včasih je že srečanje ali pogovor z nekom sam po sebi dar.
Imata pa še enega zelo zanimivega, pernatega člana družine …
Ja, res je. To je Nace, najin papagaj, vrste sivi žako. Zdaj je z nama že šest let, in ker imajo te vrste papagaji izredno visoko življenjsko dobo, živijo lahko namreč tudi do osemdeset let, bo z nama še kar nekaj časa. Ali bolje rečeno, midva z njim, glede na to, da naju bo najbrž preživel. Odlično smo se ujeli, od majhnega sva ga navajala na vse vrste reči, tako da je zelo prilagodljiv. Brez problema hodi z nama na izlete in na dopust. Rada se pošaliva, da odkar imava Naceta, v avtu ne potrebujeva več radia, ker to vlogo več kot odlično prevzame on. Tudi sicer je precej zgovoren, poje, žvižga, oponaša vse vrste zvokov in piskov iz okolice. Velikokrat grem odpirat vrata, ker mislim, da sva dobila obiske, pa potem ugotovim, da na vratih ni nikogar, da je bil ta zvonec pravzaprav Nace. Neverjetno, kako natančno lahko posname neki zvok. Kar naju je najbolj presenetilo, je to, da poleg besed lahko prevzame tudi povsem drugo barvo glasu. Nekatere stavke namreč izreče tako, da zveni, kot bi poslušal Nika, druge, kot bi poslušala sebe. To me vedno znova preseneti. Včasih ga je prav fascinantno opazovati, ko vidiš, kako se postopoma uči artikulirati neko besedo. Najprej je vse skupaj povsem nerazločno, potem pa vztrajno ponavlja in vadi, dokler na koncu beseda ali zvok ne zveni, kot mora.
Glede na to, da gre z nama na morje, se je naučil oponašati tudi druge ptice. Tako z dopusta poleg Naceta pripeljeva še grlico, čuka, šojo. (smeh) Prav blagodejno je, ko včasih sredi zime začne oponašati čuka in takrat si rečeva: »Oh, kot da sva na morju.«
