Kaj je prva stvar, ki jo naredita, ko dobita vabilo za sodelovanje?
Manfred Schweigkofler: Najprej pomislim, kakšen smisel bi imelo, da bi na oder postavil ponujeno stvar. Ali lahko današnjemu občinstvu nekaj povem z njo? In če imam občutek, da lahko, potem poskušam zapisati ideje. Branko Robinšak mi je pravzaprav predlagal dve operi: Luiso Miller ter Cavallerio rusticano in Glumače. Seveda bi rad delal tudi Luiso Miller, ampak potem sem pomislil, da bi bilo mogoče v teh časih bolj zanimivo delati Cavallerio rusticano in Glumače. Dandanes smo namreč preplavljeni z družbenimi omrežji in vsak dan se pojavi kakšen klovn. Meja med realnostjo in šovom je včasih zelo zabrisana. Če pogledate trenutne volitve v ZDA, velikokrat ne veste, kaj je šov in kaj je realnost. To se mi je zdela zelo zanimiva tematika.
Mateja Benedetti: Jaz si najprej opero pogledam na YouTubu, da vidim, za kaj gre.
Kako sta se našla?
Manfred Schweigkofler: Za Matejo sem izvedel od svojega prijatelja, ki dela v modnem svetu. Dejal mi je, da je v Sloveniji neka zanimiva, mlada modna oblikovalka. Pogledal sem njeno delo in jo poklical. Najino prvo sodelovanje je bilo leta 2012 pri operi Kralj Kandaules A. Zemlinskega v gledališču Massimo v Palermu. Prvič pa sva se srečala v Bolzanu, ko me je prišla obiskat. Zelo dober občutek sem imel glede nje, ker mi je bil zelo všeč njen stil. Vedno sem iskal tak koncept kostumov. Sam vedno začnem z zgodovino opere. Če delam grško opero, začnem z grškim stilom, v tem primeru pa sem z južnoitalijanskim. A zgodovina je le za inspiracijo. Želim, da so kostumi preneseni v današnji čas. Mateji vedno pravim: »Ustavi zgodovino, naredi tak kostum, da ga bodo vsi v občinstvu želeli imeti. Potem smo naredili prav.«
Mateja Benedetti: Lahko povem, kakšen je bil najin prvi sestanek? Prva stvar, ki sem mu jo rekla, je bila: »Oprosti, Manfred, preden začneva, ti moram nekaj povedati. Niti ene opere še nisem videla,« (smeh), on pa mi je dejal: »OK, moram ti povedati tudi eno stvar o sebi. Sem rock pevec,« (smeh) in potem sem si rekla: »OK, potem bom lahko delala kostume za tega človeka.«
Se po vsem tem času še znata presenetiti?
Manfred Schweigkofler: Seveda. Mateja me vsakič znova preseneti Ko sem videl kostume, ki jih je pripravila za Glumače, Colombino, Taddea in Arlecchina, sem pomislil: To so tako fantastični kostumi. Njena fantazija je res neverjetna in to se odraža na njenem delu. Mateja je zelo unikatna oblikovalka, tega, kar dela ona, ne morem najti v drugih oblikovalcih. Delam z veliko oblikovalci, a Mateja ima poseben stil in je tudi stilistka. V opere s svojimi kostumi prinese zares visoko raven.
Mateja Benedetti: On je edini režiser, čigar opere lahko gledam. (smeh) Ne maram oper, saj sem zelo moderna v vsem, tudi v glasbi.
Manfred Schweigkofler: Zame je to velik pritisk. Če bi mi dejala, da ji ni bilo všeč, bi me to zelo zaskrbelo. (smeh)
Mateja, kot modna oblikovalka zelo veliko pozornost namenjate ekologiji in trajnostnemu konceptu – koliko tega lahko prenašate v kostumografijo?
Mateja Benedetti: Ko sva z Manfredom pripravljala Dvořakovo Rusalko v neapeljskem gledališču San Carlo, je bil celoten koncept trajnost. Tu sem na primer za Nuško Drašček Rojko naredila obleko iz trajnostnega materiala. Poleg tega sem veliko materialov izbrala iz ateljeja. Delala sem mešanice. Veliko sem reciklirala, ampak na dober način. Tako da se da trajnostni koncept uporabiti tudi v operah.
Kako zelo pa je to pomembno vam, Manfred?
Manfred Schweigkofler: Zelo mi je pomembno. Mislim, da moramo tudi pri operah preiti na novo razmišljanje, ker nima nobenega smisla, da vsaka nova produkcija zapravi tako veliko denarja za izdelavo scene in kostumov. Noben režiser noče kostumov od drugega režiserja. Ampak to je odpadek. Mi smo za sceno in kostume zapravili samo nekaj tisoč evrov. To je zelo poceni način delanja opere – je pa tudi trajnosten. Nismo zgradili Sicilije, gradu, cerkve ... To bi bil stari način. Kaj se namreč potem zgodi s to sceno – stoji ti v skladišču, zanjo moraš plačevati najemnino … to je res zelo potratno. Z novo tehnologijo imamo tako veliko možnosti, da bi morali vsi umetniki pomisliti, ali je to še potrebno. Ali, kar je naredila Mateja, ki je šla v fundus iskat, kaj je že tu, kaj lahko recikliramo. Za naju je to res zelo pomembna stvar. Verjamem, da mora tudi performativna umetnost razviti malo več razmišljanja, kaj pride potem – kaj je odpadek. Pri mojih operah nimamo nobenega odpadka. Enako je bilo pri Carmini Burani – vse je mogoče ponovno uporabiti.
Prvotni načrt je bil, da intervju izpeljemo 1. oktobra, a ste vi, Manfred, na ta dan ravno imeli obletnico poroke in ste – razumljivo – želeli biti s svojo ženo. Kako sta preživela dan?
Manfred Schweigkofler: Preživel sem ga med ukvarjanjem z lučmi in večerno vajo. So mi pa fantje iz briljantne ekipe tehnikov dovolili eno uro za kosilo z ženo in torto ob 16. uri, tako da sva ob 16. uri šla za 20 minut pojest torto. A moja žena povsem razume, da ko pripravljam premiero, je to enako kot skrbeti za otroka. In otrok je najšibkejši člen v tem sestavu. Zdaj sva skupaj že 37 let in ve, da nisem miren, dokler moram pripravljati produkcijo. Petek bo kmalu prišel in takrat bova imela daljše srečanje. Tako da me je danes zjutraj (v ponedeljek – op. a.) zapustila. Rekla mi je (na lep način): »Grem, ker vem, da misliš samo na opero. Vem, da si tako koncentriran, pustila te bom samega, grem za dva dni na Hrvaško. Ti imej svoj čas.« Ve, da sem tako koncentriran – tudi Mateja ve. Vedno do zadnjega trenutka premišljujem, kaj bi lahko naredili bolje, kako lahko pomagam pevcem, saj so v res zakomplicirani situaciji. Vse je osredotočeno na to, da tistim, ki so mi zaupali opero, in tudi občinstvu dam dober performans. Zato se borim.
Ste tudi vi takšni, Mateja?
Mateja Benedetti: Da. Ker ne moreš delati, če nisi osredotočen. To je zelo pomembno, še posebno v zadnjih dveh oziroma treh tednih pred premiero. Prvič sem kostume na odru videla pred nekaj dnevi, in potem začneš razumeti, kaj se dogaja in imaš na voljo še dva tedna za popravke. Poskušamo narediti najbolje, kar se da.
Zdi se mi, da oba zelo uživata v svojem delu – sploh lahko mirujeta?
Manfred Schweigkofler: Jaz hočem konstantno delati. Mislim, da je kreativnost eden od velikih privilegijev, ki jih imamo kot ljudje. Mislim tudi, da je služba, kot jo imamo mi, velik privilegij, zato sem vsak dan hvaležen, da lahko opravljam to delo in da mi ni treba hoditi v rudnik kopat premog.
Mateja Benedetti: Pri meni je isto. Ker je vsak dan povsem drugačen. Tudi, kadar moraš hitro najti rešitev. Moraš jo najti, ne moreš spati.
Manfred Schweigkofler: Ne moreš spati. In delaš, ker vidiš, da nekaj še ne deluje. Danes zjutraj sem svojemu partnerju scenografu dejal: »Matjaž, mislim, da sem naredil napako – mogoče je ta Marija, ki jo imamo tu, preveč realistična za vso postavitev.« Ampak to sem videl šele po treh vajah. Še vedno nisem zadovoljen tudi z eno od projekcij. Ampak tako je: vedno se mi zdi, da je še ena, boljša možnost – in si rečem: »OK, ne bodimo varni, poskusimo še drugače.«
Ste vi, Mateja, isti – ste kdaj povsem zadovoljni s svojo kreacijo?
Mateja Benedetti: Mislim, da moraš v neki fazi biti zadovoljen. Če nisi, si mazohist. Ampak mislim, da je dobro, da imaš ves čas nove izzive. To se mi je zgodilo tu. Scena se je namreč zelo spremenila. Opero smo začeli razvijati lani novembra, tako da je bil proces zelo dolg. Mislila sem, da bo scena vsa bela in potem bo na njej projekcija, nato pa se je v zadnjih nekaj tednih to spremenilo. Scena je zdaj čisto črna, jaz pa sem kostume delala na temni strani – in potem so ti skoraj izginili na nastopajočih, tako da sem morala to spremeniti.
Manfred, vi ste tudi rock pevec ...
Manfred Schweigkofler: Da. Toliko stvari je, ki so mi všeč. Trenutno z Mad Puppeti izdajamo nov LP – vinilko za svojih 40 let. Danes ali jutri bo šel naš novi LP v mastering, tako da bom, ko bom prišel domov, poslušal nov mastermiks in ga pokomentiral. Album naj bi izšel konec novembra.
To je povsem drugačna glasba od operne ...
Manfred Schweigkofler: Povsem, ampak glasba je tako čudovita. Samo poglejte Glumače ... Koliko čustev je Ruggiero Leoncavallo dal v arijo Vesti la giubba (Brž se našemi). »Brž se našemi, zatri bolečino, občinstvo plača, da tu se nasmeji! Če Harlekin ti ukrade Colombino, smej se, Bajazzo ... aplavz tako veli! Nihče ne vpraša, kaj pod masko je skrito, če smeh zakriva trpljenje in solze … Smej se, Bajazzo, nad utvaro razbito, smej se vsemu, kar ti zastruplja srce!« Naša umetniška življenja so v nekaterih trenutkih res zelo težka. Moj stric ta trenutek umira v Nemčiji, moral bi iti tja, a ne morem. Moj oče je umrl na dan premiere v Helsinkih. Poklicali so me ob štirih, a nisem našel letala, da bi bil tam z njim ob smrti. Mislim, da je Bajazzova arija ena največjih kulturnih mojstrovin.
Mateja Benedetti: Se strinjam.
Želita za konec povedati še kaj?
Manfred Schweigkofler: Mislim, da so zbor in nekateri pevci v Ljubljani res odlični borci za dobre stvari. Vesel sem, da delam z njimi. Res sem hvaležen. Še posebno za zbor. V opernih hišah so običajno leni in nočejo delati, v Ljubljani so pa super. To je darilo. Zelo sem vesel tudi, da lahko delam z ljudmi, kot je Jože Vidic, in tudi z mladimi, kot sta Mojca in Martina, saj želijo delati dobre stvari, ne samo priti na vaje, so kreativni, inovativni ...
Mateja Benedetti: Mislim, da je v tem času koronavirusa zelo pomembno, da javnost, kolikor le lahko, hodi na koncerte, v opero in gledališče, saj je to lahko velik balzam za dušo.
Tudi opera? (smeh)
Mateja Benedetti: Ja, tudi opera. Manfredove opere. Se opravičujem. (smeh)
