Predstavo, v kateri nastopajo Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak in Lina Akif, so postavili v Križevniški cerkvi v Ljubljani.
"Drama je srečanje z absolutno idejo Drugega," piše v spremnem listu. Zame pa je bila to predvsem pripoved o resnici. Resnici kot žrtvi egoizma. Resnici, ki je tako nevarna, da si zatiskamo oči pred njo, samo zato, da bi ohranili tisto lastno, "partikularno resnico", ki nas osmišlja.
Je pripoved o resnici, ki nam pravi, da smo le "skupek materije", izdelek 46-ih kromosomov, ki se je "tukaj in zdaj" znašel po vrsti naključij - ali so res naključja? Je zgodba o "lastni resnici", ki nam jo vstavijo v glavo in nam daje podobo sebe in drugih; in ki nam govori, da smo mi dobri, oni, z "drugo resnico", pa ne. Ker "resnica drugega" je v naši resnici laž.
Zgodba se dogaja v Izraelu, tem nesrečnem območju dveh "lastnih resnic", ki druga druge ne priznavata in kjer so postavili zid, da bi ju ločili.
"Vsi ptice" je triler o preteklosti, ki se vlači v sedanjost in bo obsedala še prihodnost. Je grozljivka o gordijskem vozlu nezaupanja, brez Aleksandra Velikega, ki bi ga presekal.
In v tukajšnji, ljubljanski resničnosti, se v krščanski hiši Gospodovi odvija ljubezenska zgodba judovskega Romea (Eitana) in arabske, muslimanske Julije (Wahide). Pod lučmi v obliki Davidove zvezde, se v zgodbi premikamo v času in prostoru, med realnostjo in domišljijo - vedno na enem mestu.
Judovski rabi postane muslimanski diplomat iz preteklosti, ki prevzame krščansko vero, zdravnica je televizijska napovedovalka.
Križani Odrešenik na steni Križevniške cerkve ima oči obrnjene proč od prizorišča. Proč od vseh resnic, ki se tam prepletajo.
"Če je v nečem lepota, potem to mora biti resnica," je nekoč zapisal angleški romantični pesnik John Keats. Vendar tu ni lepote, ni romantike, je le gola resnica - ki ubija.
Izjemno.
