Ljubljanska Kinoteka bo od torka, 13. oktobra, do sobote, 17. oktobra, gostila drugi festival glasbenih dokumentarcev Naj se rola, ki ga pripravlja Terens Štader, dolgoletni glasbeni novinar in urednik, ki se med drugim lahko pohvali s tem, da je bil soustanovitelj MTV Adria.
Poznamo vas predvsem kot glasbenega novinarja, urednika … Še vedno ste aktivni na radiih, kajne?
Tako je. Vsak ponedeljek in sredo imam od devetih do desetih zvečer na Radio Si - Radio Slovenia International oddajo The Sweet Spot with Captain Soul. The Sweet Spot je v angleščini, kar mi je dodatno veselje. Na sporedu so raznovrstni zvoki, kozmopolitski miks s soulovsko preprogo zvočnih radosti. Radio me je navdušil v najstniških letih, ko sem ob nedeljah dopoldne na družinskih turah poslušal oddajo L’age d’or, ki jo je obredno nastavil oče. Na radiu Monte Carlo jo je urejal in vodil vihravi Dick Rivers, pevec baritonskega glasu, ki je bil eden prvakov francoskega rock’n’rolla. Nekaj desetletij sem vodil tedensko oddajo Night Time, pisal za ugledne dnevnike in domače popularne revije ter specializirane časopise v regiji. Ob tem sem tudi promoviral in soorganiziral koncerte. Všeč mi je, da lahko vsaj malo prispevam k soustvarjanju medijskega prostora.
Kako pa ste od glasbe preklopili na filme? Morda tudi zaradi brata, ki je režiser?
Starioče pomamini strani je bil gledališki in filmski igralec. Odrska in filmska umetnost je skozi njega živela v družini. Moj najbolj zgoden filmski spomin, imel sem tri, največ štiri leta, je, ko sem neko noč iz televizorja v dnevni sobi slišal glasbo Ennia Morriconeja iz filma Dobri, umazani, zli. Seveda sem šel pogledat, kaj se dogaja na zaslonu. V kino sem začel hoditi sam in s prijatelji že veliko prej, preden sem lahko hodil na večerne koncerte. Brat Dražen kot režiser nadaljuje družinsko ustvarjalnost v filmu, jaz pa prispevam nekaj malega z uredniškim delom pri festivalu Naj se rola. Navezanost na glasbeno in avdiovizualno umetnost, medije in marketing, ki je pri mojih aktivnostih povezovalni software, sem uresničil, ko sem soustanovil in zagnal prvo regionalno televizijo MTV Adria. Festival glasbenega filma je le sveža oblika manifestacije mojih afinitet in aktivnosti v prostem času. Zdelo se mi je, da je to simpatična in uresničljiva zamisel ter kulturni produkt, ki se lahko s časom razvija in raste.
V malo poznejšem terminu kot lani se kmalu obeta drugi festival Naj se rola. Verjetno je bilo zaradi korone veliko težav pri letošnji organizaciji, je tako?
Oktobrski termin je super. Zdi se mi, da je celo bolj primeren za Naj se rola in projekcije v kinodvorani. Res je, da smo imeli lani krasne zgodnje poletne večere na Kinodvorišču v Kinodvoru, ampak letošnji termin zgodnje jeseni, ko se začne študentsko leto, ko ljudje znova vzpostavijo komunikacijo z mestom, ko ni ne premrzlo ne pretoplo, je prav primeren za kino druženja. Prvotni termin je bil sicer majski, a smo ob razglasitvi pandemije na osnovi primerjave s podatki o zapiranju in odpiranju javnega življenja v Šanghaju obvestili partnerje in se s Kinoteko dogovorili, da Naj se rola prestavimo na jesenski termin. Spremembe so del značaja tovrstnega projekta, v danih okoliščinah še toliko bolj. Nekateri zainteresirani partnerji so morali preložiti sodelovanje zaradi zamrznjenih budžetov, sta pa osrednja partnerja iz lanskega leta še naprej z nami. Kot pokrovitelj festivala se nam je pridružilo Veleposlaništvo Španije, ki podpira retrospektivo filmov španskega režiserja Dannyja Garcie. Hvaležni smo, da ti partnerji, brez katerih festival ne bi bil izvedljiv, prepoznavajo vrednost festivala. Nekaj spremljevalnih aktivnosti smo prestavili na neko naslednjo izvedbo. Filmi in programska nit »Ikonične zgodbe na velikem platnu« so ostali isti.
Ste morali razmeram prilagoditi tudi program? Kakšni so še novi ukrepi?
Seveda smo se prilagodili. Dogodek v sodelovanju z Malo šolo r’n’r-ja, ki poteka v sklopu obšolskih aktivnosti na Osnovni šoli Vižmarje - Brod, je bilo treba odmisliti. Na projekciji za šolarje bi njihova osnovnošolska skupina pred filmom LP Film Dolgcajt igrala skladbe Pankrtov, pridružil pa bi se jim sam Pero Lovšin. Ko nam to uspe, bo to nekaj za trajni spomin vsem udeleženim … V sodelovanju s Kinom Bežigrad smo načrtovali »double-bill« projekcijo s filmom o thrash metal sceni Murder in the Front Row in s filmom o razvoju domačega heavy metala Železne stopinje. Pripravljen je bil izvedbeni načrt za nastope v Kinoteki skupine Hellcats ter samostojna nastopa orgličarja Mihe Eriča in kitarista Samuela Bluesa, pa predavanje slovenskih producentov, obisk filmarja Dannyja Garcie, zaključni žur, na katerem bi za vrelišče na plesišču skrbeli didžeji JAMirko, Udo Brenner in Captain Soul … Letos je zmogljivost kinodvorane okleščena na neko tretjino siceršnje. Še bo čas za omenjene dogodke. Pomembno je, da rolamo naprej.
Najprej me zanima, kaj od tujih filmov bomo lahko gledali?
Na festivalu imamo deset naslovov, od tega imamopet tujihfilmov – štiri dolgometražne in en kratki. Dva filma sta pomembni slovenski premieri. Otvoritveni film v torek, 13. oktobra, je Rolling Stone: Življenje in smrt Briana Jonesa (Rolling Stone: Life and Death of Brian Jones) s konca leta 2019, ki ga je režiral uveljavljeni španski avtor glasbenih dokumentarcev Danny Garcia. Gre za biografijo ustanovitelja skupine The Rolling Stones. Brian je bil enfant terrible britanskega rocka. Ikona šestdesetih. Tragični član kluba 27. V sredo, 14. oktobra, bomo predvajali Umor v sprednji vrsti: Zgodba o thrash metalu v San Franciscu (Murder in the Front Row: The San Francisco Bay Area Thrash Metal Story) iz leta 2019, ki ga je naredil ameriški filmar Adam Dubin, ki je začel kot korežiser prvega spota Beastie Boys, Fight For Your Right. Dubin je tesen sodelavec skupine Metallica. V filmu so same kultne zasedbe, ki so spremenile, kako se igra težki rock in so v srcu mnogih. V sklopu sekcije Brez nadzora – filmi Dannyja Garcie imamo še dve stvaritvi. Obe sta veliki zgodbi – ena je o razpadu veličastnih The Clash, druga pa o antijunaku in prvaku punk rocka, kitaristu, pevcu in avtorju Johnnyju Thundersu, ki je z New York Dolls v sedemdesetih zanetil razcvet newyorške scene.V sekciji De-digitaliziraj, elektrificiraj me! imamo še krasen ameriški kratki film Srečno naključje: Genij za studiem Electric Lady o nastanku Hendrixovega studia Electric Lady, ki ga pripoveduje John Storyk, arhitekt studia. Ta zgodba sovpada s 50. obletnico nastanka studia in odhoda v večni mir ikoničnega Jimija Hendrixa.
Letos ste velik poudarek dali domačim dokumentarcem. Kako ste jih izbrali?
To je bil nujen korak pri predstavljanju identitete festivala Naj se rola.Sklop nosi naslov Feel LOVE, Spread LOVE. Dobro je poznati domače okolje in priznavati njegovo vrednost. Izbira sovpada z letom velikih zgodb, ki ga živimo, ko se vsi osredotočamo ne le na globalne dogodke, temveč tudi na lokalne. Začelo se je z odločitvijo, da Naj se rola predstavi izjemno trilogijo Glasba je časovna umetnost – LP filmi z zgodbami o prvencih skupin Pankrti, Buldožer, Laibach, ki sta jih režirala Igor Zupe in Varja Močnik, producirala pa Viva Videnović zaNord Cross Production. Ti filmi so izjemni po globalnih standardih glasbenih dokumentarcev in si zaslužijo fokusirano retrospektivo. Na mednarodnih festivalih so dobili številne nagrade. S temi tremi filmi pokrijemo tokove v domači glasbenem izrazoslovju, kot so punk, alternativni rock, avantgarda in elektronika. Prikaz razvoja osrednjih tokov rock kulture smo dopolnili z zgodbo o heavy metalu Železne stopinje, ki ga je produciral Denis Brnčič, in V letu hip hopa o rapu oziroma hip hopu, ki ga je režiral Boris Petkovič, ki je pozneje posnel uspešnico Košakar naj bo in je domači primer uspešnega režiserja, ki je začel z glasbenim filmom. Veliko je primerov režiserjev s podobnimi začetki. Denimo, Todd Phillips, režiser lanske noir uspešnice Joker, je najprej naredil dokumentarni film o ameriškem punk rock ekscentriku GG Allinu. Izbrane slovenske zgodbe so pet domačih ikoničnih zgodb, s katerimi pokrivamo zvrsti, ki so osnove slovenske scene. Obvezno domače branje!
Vaša želja je, da bi festival postal tudi pomemben družabni dogodek, kajne?
Želim si predvsem, da vzpostavimo pogoje, da se Naj se rola lahko nemoteno izvaja iz leta v leto. Pomembno mi je, da je okoli festivala veliko dobre volje, pristne radovednosti in visokih vibracij. Veseli smo, da imamo partnerje, ki cenijo in podpirajo povezovanje filmske in glasbene umetnosti, ter številne podpornike v podjetjih, ki zavzeto sodelujejo pri izvedbi festivala. Naj se rola v Ljubljano in Slovenijo prinaša izbrane vsebine, ki poglabljajo razumevanje in čutenje sveta skozi glasbo, ki je temelj naše kulture ter svetovne kulture. Da festival postane pomemben? Ja, toliko, da si ljudje vzamejo čas, da pogledajo te filme v kinu. Dobrodejno je iti v kino in pogledati resnično zgodbo, ki te pritegne, in se ob tem za urico in pol vživeti v avtorje glasbe, ki je pustila sled in energijski zapis. Nato pa se družiti, izmenjati mnenja in vtise. Ko se to poklopi, nastane prijetna emocija.
Kakšen bo torej spremljevalni program?
Tako kot lani bodo filmom sledili pogovori z avtorji. Z Dannyjem Garcio smo se pogovarjali po Skypu. Ustvarjalni timi, ki so naredili slovenske filme, se nam bodo pridružili v Slovenski kinoteki na pogovorih po prikazovanju. Ob glavnem programu bodo na sporedu še vložki Naj se rola Xtras, ki dopolnjujejo program.
Ali že razmišljate o tem, kaj se bo rolalo prihodnje leto?
Vsekakor, vedno najprej. V postprodukciji je nekaj naslovov, katerih premiere so bile napovedane že za letos, denimo film Petra Jacksona o Beatlih z naslovom Get Back. Napovedan je bil prvi uradni dokumentarni film o Led Zeppelin. Z The British Council ter HBO smo odprli pogovor o sodelovanju. V arhivu je kar nekaj klasik, ki jih širše občinstvo ne pozna, pa še ta koncert Male šole r’n’r-ja in Lovšina je treba videti. Hvala vam za zanimanje in dobrodošli na festival Naj se rola.
