Z albumom Pesmi z drugega brega ste se odločili širšim množicam približati kulturno izročilo narodov panonske nižine. Zakaj se vam zdi to tako pomembno?
Panonija je kulturno-geografski prostor, katerega del smo, pa vendar ostaja občutek, da je v naši zavesti pomaknjen na stran. Morda je to pogojeno tudi s tradicionalnimi družbenopolitičnimi preferencami, ki so državo vedno želele potiskati zahodneje, kot smo v resnici. Že večkrat sem dejal, da na ljudi vplivajo tudi geografske življenjske razmere, kako dojemajo svet, ki jih obdaja. Razlika je, ali človek doživlja rob sveta skozi horizont, ki je postavljen kot daljna črta, ali pa kot ogromno goro, ki mu zakriva pogled. Znotraj tega sveta se ustvarjajo čutenja in razmisleki, ki oblikujejo neke avtohtone kulturne vzorce. Naša naloga pa je, da jih prepoznamo in se do njih tudi opredeljujemo. Ljudska glasba je zagotovo eden od načinov. In panonska glasba je enostavno del našega skupnega izročila.
Kako dobro so ga pred tem projektom poznali glasbeniki, ki sodelujejo pri albumu?
Vsi glasbeniki so vrhunski profesionalni instrumentalisti, ki se pri svojem delu srečujejo z različnimi glasbenimi žanri. V tem smislu jim panonski prostor zagotovo ni tuj. Še več. Kar nekaj je nekdanjih folkloristov, ki imajo do ljudskega izročila prav poseben posluh, tako da izbira ekipe ni bila naključna. Albumu sem želel dati pečat izvirnosti. To pomeni, da se je poskušalo minimalno posegati v glasbene aranžmaje, pa vendar toliko, da zvok vseeno deluje sveže in končna celota sodobna. Rekli bi, da gre za preprosto stvar, vendar ni. Mislim, da je to tisto, kar nas je pri projektu gnalo naprej. Brez izjemne ekipe mi sama ideja zagotovo ne bi uspela.
Vi ste se s temi pesmimi srečali v Prigrevici, domačem kraju vaših prednikov po materini strani. Se pogosto vračate tja?
Kolikor mi to dopuščata čas in življenjska situacija. Žal je tako, da se ulica, kjer sem preživel večino svojih šolskih počitnic, prazni. Nekateri so se zaradi ekonomskih razlogov izselili, nekateri umrli. Vas postaja krajina spominov, ki me vsakokrat prežema z nostalgijo. Sem pa z ljudmi, ki so še ostali, v rednem stiku.
Katere so največje razlike med življenjem v Prigrevici in v Sloveniji? Česa od tam bi si želeli, da bi (več) imeli tu, in obratno?
Težko rečem, ker ima Prigrevica utrip podeželja, Ljubljana, kjer živim, pa je glavno mesto države. Podobnosti vidim predvsem v delovnih navadah, kako planiramo družbene ustroje. Verjetno je to ostanek dejstva, da smo bili skupaj pod habsburško monarhijo, kar je konec koncev vidno tudi v arhitekturi. Po drugi strani pa si Prigrevčani več časa vzamejo za druženje in užitek. Klepet ob kavi ni samo klepet. Sosed je sosedu človek, redko volk. Gre za podzavestno poglabljanje odnosov z ljudmi, kar se v težkih časih (kot je recimo trenutna krizna situacija s korono) kaže tudi kot hitrejši solidarnostni in empatični odziv posameznika do družbe in obratno.
Kako ste izbirali pesmi za album?
Prigrevica je Panonija v malem. Po zadnjem popisu prebivalstva v njej živijo večinoma Srbi, nato pa še dvanajst uradno priznanih narodnih manjšin. Na albumu tako lahko slišite pesmi v srbskem, hrvaškem, madžarskem, slovaškem in slovenskem jeziku, ki so po glasbenem melosu in jezikovnem ključu nekako najbolj značilni za kulturni kotel, imenovan Panonija.
Ste dali ploščo poslušati že tudi komu od vaščanov?
Nisem še, bom pa. Zgoščenke jim ne bi pošiljal po pošti, raje predam v živo. Mislim, da jim bo všeč. Še posebej tistim, ki se bodo v pesmih prepoznali. Vendarle pa Prigrevica ni pika sredi niča. V njej je rojen priznani baletnik Jovan Pašti pa vsestranski umetnik Boro Mileusnić, čigar rojstna hiša bo v kratkem postala muzej, tako da jim tovrstni umetniški projekti niti niso tuji.
Na katero pesem vas vežejo najlepši spomini?
Cel album je en sam lep spomin na preteklost. Hkrati pa zapeče občutek, da nekaterih ljudi nikoli več ne bom videl in da je nekega obdobja zagotovo konec.
Pesmi z albuma ste v živo predstavili lani decembra v okviru Drame Akustike. Takrat ste jih pospremili tudi s številnimi anekdotami, skozi katere ste se precej razgalili. Kako drugače je bilo to za vas v primerjavi z vašim siceršnjim poklicem, znotraj katerega – sicer skozi sebe – razgaljate druge like?
Drži, glasbeni projekt je v tem smislu intimen. Koncert se malenkost razlikuje od albuma, saj je kolaž tradicionalnih pesmi in anekdot, kaj se je dogajalo s posamezniki iz ulice, s katerimi sem se kot otrok igral. Njihove zgodbe in jasnejši uvid v posledice različnih življenjskih odločitev so nam lahko samo v poduk. V performativnem smislu je nastop zagotovo zahtevnejši, občutki po koncertu pa razsvetljujoči. Tako zame kot tudi za poslušalstvo.
Kolikor vas vsaj jaz poznam, ste precej introvertirani – je torej glasba tisti medij, ki vam omogoča, da se odpirate svetu?
Igralec je večinoma podrejen dramatiku oziroma scenaristu in umetniški viziji režiserja. Zato je avtorski podpis igralca pravzaprav njegova interpretacija vloge, koncept predstave ali filma pač ne. Avtorsko delo, kar ta album zagotovo je, pa je avtentični podpis človeka. Nič te ne razgali bolj kot avtorstvo samo po sebi. Mogoče je občutek o moji introvertiranosti prej stvar poklicnih okoliščin kot pa dejanskega stanja, ker z mnenjem sicer ne »šparam«. Čeprav po drugi strani priznam, da mi je konservativnejši pristop slikanja javne podobe bližje.
Glasba dokazano vpliva na izboljšanje razpoloženja. Katero si vi zavrtite, kadar si želite doseči to?
Zelo različno. Izboljšati razpoloženje zame pomeni občutiti dejanski trenutek, se doživeti, občutiti navdih. In to lahko dosežem s klasiko, ljudsko ali elektronsko glasbo. No, edino z narodno-zabavno glasbo bi težko kaj dosegel.
Glede na to, da je glasba tako velik del vas, kako to, da je zmagala igra?
Ne vem, zgodilo se je tako. Mogoče je pretehtalo dejstvo, da sem bil pri harmoniki, svojem osrednjem instrumentu, dober v muzikalnosti in ritmu ter malo manj v tehniki. Za presežnega glasbenika pa potrebuješ oboje. Nisem človek, ki bi verjel, da se vse v življenju da nadoknaditi. Ne da se.
Med prvo samoizolacijo ste bili zelo ustvarjalni, saj ste na YouTube kanalu Belart objavili kar devet novih pesmi in videospotov zanje. Kako kaj kaže s tem projektom? Se lahko v kratkem nadejamo tudi izdaje vaše avtorske elektronske glasbe?
Odziv na mojo elektronsko glasbo, ki jo ustvarjam pod imenom Belart, je zelo obetaven. Med poletjem so nastale tri nove pesmi, ki pa jih zaenkrat ne bom objavljal na YouTubu, saj bi rad tudi v tem glasbenem žanru izdal album. Ampak v tem trenutku se bom posvetil promociji Pesmi z drugega brega in možnih dogovorov koncertov v naslednjem letu. Belart pa naj se ta čas malo medi.
