Glede na vaš dolgoletni staž na glasbenem prizorišču je skoraj neverjetno, da ste šele septembra letos izdali prvi samostojni prvenec. Zakaj je trajalo tako dolgo oziroma zakaj ste se ga odločili izdati zdaj?
Se strinjam, tehnično je res prvenec, toda ko pogledam na svojo diskografsko polico, se nabere kar nekaj albumov. Na novem Ali je še kaj prostora? sem podpisana le jaz s svojim imenom. Kot pravite, sem solo izvajalka že vrsto let, izdala sem predvsem veliko singlov in zanimivih sodelovanj. Ta album je moral iziti zdaj, in to natančno tak, kot je: s svežimi pesmimi, s singli, izdanimi v zadnjih letih, in izvedbami v živo, na katere sem nekako še posebej ponosna. Profesionalno in diskografsko se je začelo s projektom Olivija, pri katerem sem bila glavna vokalistka, izdali smo dva albuma Med moškim in žensko ter Brez sramu in brez strahu, nekaj let pozneje pa še kompilacijskega Kjer je toplo. Zadnji album, ki sem ga izdala v solo karieri, je Časovne skice in je bolj meditativnega zvoka, pri katerem je glas predvsem v vlogi inštrumenta, podpisana pa sva oba z Borutom Činčem na hammond orglah. Časovne skice so abstraktnejše in tam se je veliko avtorsko pomembnega usedlo vame, tudi kar se tiče izpiljevanja lastnega vokalnega zvoka, razvijanja palete barv, tako velikokrat rečem. Nov album pa je konkretna zgodba konkretnih pesmi.
Po kakšnem ključu ste izbirali skladbe za svoj prvenec?
Nekatere so se ponudile same, bile so nujne. To so zagotovo nove skladbe, izdane v zadnjih mesecih, naslovljene Čakam, Rokenrol in Sonce. Od tega je brat Gal Gjurin avtor prvih dveh in je odigral tudi večino inštrumentov, Sonce pa je moja avtorska. Gal je ustvaril aranžma, posegel po inštrumentih in dodal prečudovit klavir in tako je to ena od tistih, ki sva jih ustvarila skupaj, v tem primeru tudi v sodelovanju z mlajšim glasbenikom Danijelom Bogatajem na kitari. Na plošči sta še dve moji avtorski Ti si moje srce in Mlini in vetrovi. Poleg povsem novih pesmi, ki so komaj čakale na izdajo, so tu še tiste, ki sem jih videla kot nekakšne v zraku plavajoče single, poslane v eter v zadnjih letih. In jih je bilo »treba« iz »nevidne« oblike mp3 spraviti tudi na neko reč, ki jo lahko primeš. Preostala tretjina pa so posnetki v živo iz približno zadnjih osem let in izbrala sem posnetke, ki so skakali ven po t. i. energiji, naboju, ki se le občasno zgodi, kot božji dar, v danem trenutku z glasbeniki na odru in z občinstvom ter njihovo energijo tisti dan.
Ploščo ste ljudem že predstavili na koncertih. Kakšni so bili občutki?
Zadnji koncerti, ki sem jih imela, so bili septembra. Bili so v znamenju nove plošče in čisto samostojni. Dva malo večja sta se zgodila v Klubu Cankarjevega doma. Na odru sem bila s spremljevalno zasedbo izjemnih glasbenikov, to so Uroš Rakovec in Dejan Lapanja na kitarah, Žiga Golob na kontrabasu in Blaž Celarec na bobnih in tolkalih. In Galom, ki je bil tokrat v vlogi posebnega gosta, predvsem producenta in glasbenika na več inštrumentih od kitare in klavirja do eksotičnega balafona. Skupaj sva zapela nekaj pesmi, med drugim skupno uspešnico Lahko noč, skrbi, predvsem je bil in so bili vsi skupaj tam na odru meni v podporo in soveselje nad novo ploščo, kar mi je bilo zelo ganljivo. S tem svojim trebuhom sem prav veselo poskakovala na odru, kar je bilo še meni zanimivo, (smeh) in občinstvo je bilo prekrasno, res nekaj posebnega. Intimno vzdušje in povezanost vseh sta bili takšni, da ju težko pozabiš, nekaj posebnega.
Album se imenuje Ali je še kaj prostora? Za kaj in za koga je pri vas vedno prostor?
Vedno je prostor za mojo srčno ljubezen in moje bližnje. Vedno bi moral biti prostor tudi za različne ideje, saj so samo ideje. Ideje, misli, prepričanja, vrednote. Danes smo tako resni s temi svojimi nazori. Vesela sem, ko se kdaj v pogovorih s kom ne strinjam, tako mi je ljubše. (smeh)
Pri glasbenih projektih večinoma sodelujete z bratom Galom. Kako je delati z nekom, s katerim ste si tako blizu?
Pri sodelovanju z bratom mi je najbolj všeč to, da sva prijatelja. Je vrhunski glasbenik, pevec, producent, igra nešteto inštrumentov in je avtor glasbe ter čudovitih besedil svojih pesmi in večine pesmi, ki jih pojem sicer in ki so na plošči. Če so dela avtorsko močna, pride dober pevec povsem drugače do izraza in svojega izraza. Dolgo že delava skupaj in zdi se mi, da nama gre vedno bolje. Sicer redko piše za druge. Igra pa veliko vlogo v moji karieri, če pogledate moj CV, se temu ne moreš izogniti, tudi če bi se hotel. Lepo je delati z nekom, s katerim si si blizu, hvaležna sem, da je tako. Imava vsak svojo močno solo kariero, ki pa se prepletata že vrsto let in delata druga drugo le še močnejšo. Je eden od tistih, ki so me zelo spodbujali, da ustvarim solo ploščo, in zdaj sva jo skupaj sestavila. Zložila pesmi nanjo in jo spustila v svet. Je producent plošče, kar v tem primeru pomeni, da je ustvaril aranžmaje, odigral ogromno inštrumentov, in tudi to, da jo je zmiksal (oblikoval zvok) ter je večinski avtor pesmi. Delo poteka brez težav in vedno zelo tekoče. Na plošči pa je veliko število vrhunskih glasbenikov, nisva samo midva ali samo jaz. In je kar nekaj pesmi, ni 40-minutna, dolga čez uro.
Kdo od vaju ima v glasbi glavno besedo?
Če gre za določeno funkcijo v glasbi, potem je to tisti, ki nekaj najbolje zna. Ali čuti, vidi pesem, kako naj bo. Če se drugi ne strinja, ne izgubljava veliko časa, gre se na tretjo pot, pogovoriva se, če je treba. Od vseh ljudi, s katerimi sem delala, pa gre z bratom najhitreje. Morda tudi zato oziroma je sreča v tem, da imava soroden okus za glasbo. Ko sem v studiu za mikrofonom, in to velja od Olivije naprej, on na konfkih v drugi sobi, ni nikdar bilo glavne besede z njegove strani. Ali pa samo jaz nisem tega tako čutila. Večinoma se strinjava, ali bi bilo lahko še bolje odpeto, in že tako ni take vrste producent, da bi te med odpetim stavkom prekinjal, večkrat sem bila ravno jaz tista, ki je rekla, ta posnetek je bil slabši, gremo še enkrat. Zadnja leta, ko imam vedno več producentskih vizij in vedno več pišem, pa je vse še manj hierarhično in še bolj prijetno, saj mi je vse skupaj še veliko bolj igra.
Sta sicer od nekdaj zelo povezana med sabo?
Sva, spadava med tiste brate ali sestre, ki se lahko družita, kar je lepo, kadar se tako izide, nič pa narobe, če se ne bi, imamo različne usode. So obdobja, ko se vidiva več in ko se manj.
Se kdaj tudi spreta? Zaradi česa se najpogosteje?
Zaradi glasbe, kot rečeno, se ne spomnim niti, da bi se enkrat. Bolj kaj takega, a nisva rekla, da se do torka uredi (kakšna administrativna ali pa skupna družinska reč)? »Ne, do četrtka sva rekla.» »Ne nisva!« (smeh) V najstniških in mladostniških letih je ta »italijanska vročekrvnost«, ki jo imava oba v sebi, občasno zasijala, (smeh) a sva že dolgo odrasla in družinska človeka, vsak s svojo zasebno celico, lastnimi karierami in potem skupnimi projekti. Poleg glasbe je ta nepoklicni, osebni del življenja nekaj, kar naju združuje. Obožujem svoje nečake, obema nama družina veliko pomeni. Najbrž tudi, ker sem sama v obdobju ustvarjanja družine, je ta del še bistvenejši.
Gal zadnje čase dosti ustvarja v Kanadi. Vas nič ne vleče tja?
Res, zadnja leta je glasbeno dejaven na obeh koncih, mislim, da je to super. Je tik pred izidom novega albuma, namenjenega predvsem za kanadski trg, imenuje se C. Trenutno me ne vleče tja, zdaj imam tukaj jasno izrisane načrte (smeh) in gledam le nekaj korakov naprej in upam, da se nekaj teh načrtov izide, da so mi namenjene sreče na moji osebni poti. Poklicno pa bo čas za večje podvige v prihodnosti, kakšni in kdaj bodo, tega pa še ne vem.
Seveda, zdaj boste kar nekaj časa zaposleni predvsem z materinskimi obveznostmi. Kako se počutite?
Dobro, hvala. Suma sumarum zelo dobro, le obvladljive težave in baje (berem v knjigah) normalno občutje nekakšne večplastne čustvene slike v sebi. (smeh)
Že komaj čakate, da dete priveka na svet, ali uživate v nosečnosti?
Uživam, a se bliža čas vekanja in nespanja. Ko bo čas, naj priveka in gremo dan za dnem. S partnerjem Borisom Bezićem, ki je tudi v umetniškem poklicu, se oba zelo veseliva in bova, kot vsak starš, naredila vse za dobrobit majhnega novega člana sveta. Zna pa biti, da bo dete deležno malce več petja svoje mame in videodokumentacijskih podvigov svojega očeta. (smeh)
Kako pa otrok reagira na glasbo in še posebno na vaše petje?
Težko bi rekla, brcne in miruje v nekem svojem ritmu. Mi pa pravi teh nekaj bližnjih prijateljic, pevk, da če si dete že s trebuhom na odru izpostavljal določenim pesmim, da opaziš, ko zasliši pesem, ki jo je skozi vodni filter že prej večkrat slišal – trzne, jo prepozna. Kar je imenitno in logično. Veselim se peti otroku, to je zelo lepo, ko dojenčka začaraš z glasbo. Kogarkoli, a pri malih je to še prav posebno magično.
Lahko v kratkem pričakujemo izid albuma z uspavankami? Že ogrevate glasilke zanje?
Morda, a mislim, da bo trajalo glede na moj siceršnji produkcijski tempo. (smeh) Naslednji podvigi – ne vem pa, kdaj bodo – so: likovna razstava risb z ogljem, ki je že nekaj let dokončana in čaka na pravi trenutek in nova plošča, kjer se bom, še bolj kot na tej, avtorsko izrazila. V rokavu je kar nekaj krasnih demov in tudi nekaj skoraj dokončanih pesmi.
Ste sicer zdaj v tem obdobju bolj ali manj ustvarjalni?
To poletje je bilo zelo ustvarjalno. Končala sem ploščo, to je bil pomemben podvig. Z bratom sva imela prav veliko skupnih koncertov, hvala bogu je poletje to dopuščalo, zdaj je spet drugače. Bili so večinoma na prostem, med seboj na redko posejani stoli in večinoma sva bila v duo obliki, oba z glasovi, kitarami in včasih še kak član iz širšega kolektiva glasbenikov. Nekaj koncertov sem imela tudi s prej omenjeno zasedbo, s katero nastopam. Bilo je pestro, prijetno in lepo poletje. Jesen je manj ustvarjalna, je bolj v znamenju družinskega življenja, sprehodov, urejanja različnih reči za naprej in za nazaj. So pa na primer ravno prejšnji teden prispele nove škatle s ponatisom albuma Ali je še kaj prostora?, kar je nadvse imenitno.
Za koliko časa se nameravate, predvidoma, umakniti z odrov?
Ne vem, trenutno se ne ukvarjam s tem vprašanjem, iskreno, najbrž kakšno leto, morda manj, morda več, težko si predstavljam. Zdaj je bistveno, da se posvetim bitju v takšni meri in obsegu, kot bo potrebovalo, kot bi to storil vsak starš.
Trenutno so glasbeniki v zelo nezavidljivi situaciji. Kaj vi menite o vsem? Ste bolj optimistični ali pesimistični?
Sem optimistična, vsaj sama bi se tja uvrstila. To obdobje je prehodno, kot so vsa. Odrska kultura v tem času res trpi, sploh pa mi, ki smo zares na svobodi, samozaposleni v kulturi. Nekatere panoge, kakor je ta, v kateri delujem jaz, so bolj na udaru kot druge, ni pa kotička ali poklica, ki bi bil v tem času nedotaknjen. Moja glavna okupacija je petje in s tem oder. Me pa žalosti ta egoizem, ki je prišel na plan pri mnogih. Ne v smislu samozavedanja in skrbi ter ljubezni do sebe, temveč v smislu »jaz se končam tu, kjer je konec mojega telesa«. Nismo nerazdružljivi, magičnost se zgodi ravno v prostoru med nami. Ljubezen se zgodi med nami, um, lepota. Vsi te pojmi, pomembni za zdravo in v pravem pomenu besede t. i. napredno družbo, se zgodijo ravno v prostoru med nami, ko skupaj razmišljamo. In ko se oveš, da nisi sam »gor zrasel«, temveč plod česa vse si. To se lepo kaže skozi to virusno obdobje, da smo nerazdružljivi, iz svoje okolice se skoraj ne moreš izločiti in da se več kot za neko obdobje ne bi niti želel. Lahko razumem, da nekdo zamaskira svoj strah s tem, da reče, to ne obstaja, si pa veliko močnejši, ko sebi in drugim svojo ranljivost priznaš. Biti ranljiv ne pomeni biti šibek, je ravno odraz moči. Lahko tudi razumem, da si nagnjen k zarotniškim mislim. In še najbolj se lahko poistovetim s splošnim nezaupanjem nikomur, saj je dekadenten čas in so znanost, mediji, politika, in to so pomembne veje v družbi, globalno in lokalno gledano tako zelo intelektualno-duhovno osiromašene in brez časti. Z izjemo posameznikov. Kako zaupati svoji okolici, kaj šele vladajočim, kako ne dojemati trenutnega dogajanja kot splošne zarote. Morda tako, da prisluhneš zdravstvenemu delavcu, ko reče, da smo v stiski, pogledaš njene ali njegove oči in zaupaš vsaj njihovim besedam in v preobremenjenost. Seveda se dogajajo »fore«, ves čas se, kaj šele zdaj. A da bi jih bilo čim manj, potrebuje družba normalne javne razprave, in to vidim kot eno od najpomembnejših stvari tega obdobja. Nihče ni sam na tem svetu in samopašnost, aroganca niso lastnosti, ki bi bile privlačne. Karte denarja se bodo premešale, to me skrbi. Kultura in umetnost sta na udaru in močno upam, da ne bo kakšna »Coca-Cola« čez dve leti kupila polovice ustanov in sistemov, ki smo jih pri nas vzpostavili. Hitro se lahko kaj poruši, načrtno, še hitreje pa zaradi malomarnosti. Mislim, da so na poti težji časi, globalno še bolj kot lokalno. Da prinašajo več trpljenja kot razodetja, predvsem v materialnem smislu. Drug drugemu moramo puščati prostor, predvsem za različna mnenja in na splošno. Vsak dan pa je čudovit, tudi ko je težek. Toda najbolj bistveno je to, da smo največje bogastvo smo drug drugemu. Ne potrebujemo veliko, ne ustvarjalci ne vsi drugi. Potrebujemo pa možnost, da lahko delamo, in to pošteno, in tudi, da lahko prosperiramo. Če ti uspe plačati račune, če si obdarjen z bližnjimi (četudi se redkeje zdaj videvaš z njimi), če ljubiš in si ljubljen, če se lahko uresničuješ in se lahko nekako preživljaš, če lahko gradiš (a čeprav počasi), potem imaš že veliko, potem lahko daš že veliko. Potem je svet lep in ti si velik. Moja želja je živeti polno življenje in delati dobre likovne vsebine in glasbo, na katero sem ponosna. In da gremo kolektivno piko po piko naprej ter na bolje.
Ne pozabite! Nova revija ★★★ NOVA ★★★ vas že čaka pri prodajalcih in seveda na spletu
