Pred kratkim sem izgubila očeta. Sicer se je zgodilo pred pandemijo, ki je tako strašljivo zaobjela ves svet. Manjka mi pogovor z njim, pogrešam njegove nasvete, druženje. Marsikaj bi ga rada še vprašala, a ne morem … Je pa tu še en oče, tisti, ki ga imamo vsi otroci iz 80., 90. in tako naprej. To je Jurij Souček, gledališki igralec, režiser in vsestranski umetnik, ki je ustvaril okoli 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog. Režiral je gledališke predstave in opere. Nepozabne so njegove sinhronizacije risanih junakov, kot so palček Smuk, Pipi in Melkijad in številni drugi. Gledališče je bilo njegova velika ljubezen že od malih nog. Staršem lep čas ni povedal, da poleg trgovske obiskuje tudi igralsko akademijo. Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal vse do leta 1989. »Nisem za drugo, že od malih nog ves čas nekaj počnem s tem teatrom,« je nekoč povedal. V ljubljanski Drami je ustvaril prve v nizu močnih markantnih vlog.
Sodeloval je tudi z eksperimentalnimi gledališči in imel je tudi tri svoja gledališča. Prvo je nosilo ime po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, kjer so imeli v dopoldanskem času – ko so bili člani ljubiteljskega gledališča po službah – vaje. Njegov drugi teater je bil Stranski vhod – današnja Mala drama, za katero je nekoč povedal: »»Mala drama je nastala po pomoti. To naj bi bilo skladišče kulis, potem pa se je izkazalo, da je strop prenizek in vrata premajhna, in smo nekako to zmašili, da sem lahko prišel sem s svojo skupino, ki sem jo potem preimenoval Stranski vhod, ker je bilo treba od strani priti noter.« V času »krize Male drame« je ustanovil še Levi oder. »Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil,« je povedal pred petimi leti. Uveljavil se je tudi kot režiser, igral v več slovenskih filmih, radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. Kot simpatični Flip, prijatelj čebelice Maje, nas je popolnoma navduševal in nas polnil s tako lepo, sončno energijo ... Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 pa viktorja za življenjsko delo. Leta 2018 je prejel tudi nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo. Pogovarjala sva se o aktualnih razmerah in tem, kaj počne v teh mesecih. Pa čeprav prek spleta, sva se pogovarjala prav na 1. november. Vprašala pa sem ga tudi nekaj stvari, ki bi jih danes svojega očeta, če bi bil še tu. In njegovi odgovori so me opomnili, kakšna je človeška toplina in kako pomembni so ljudje, ki jih imamo radi.
Kaj bi počeli na nedeljski dan, če ne bi bilo pandemije?
Nedelja je gospodov dan in v naši družini manjka. Verjetno bi spremljal Mileno k maši, potem pa bi bilo vse odvisno od vremena. Z veseljem bi se danes, ko tole tipkam, peljala kam proti Dolenjski »republiki« pogledat za jurčki in potem na kosilo v »domačo gostilno«. Nedelja je v našem koledarju rezervirana za družino ali za prijatelje, ki jih že močno pogrešam.
Koga bi se danes spomnili? Kdo, ki ga več ni, vas je najbolj zaznamoval v življenju?
Spominjam se vseh, ki jih po navadi obiskujem na Žalah. Spominjam se tudi tistih prvih novembrov, ko še naša družina ni imela nikogar na ljubljanskih Žalah ali okoliških pokopališčih in sva z očetom, na neke oddaljene »vse svete«, gazila nesplužen sneg, ki ga je bilo meni, približno 10-letnemu mulcu, do kolen. Tam sva prižgala svečko teti Malči, ki sploh ni bila teta, potem pa domov na govejo župico, ki jo je medtem kuhala mama.
Kdo pa vas je navdihnil, da ste postali igralec?
Pri moji odločitvi za gledališče ni bilo navdiha. Igralski poklic je v mojih letih, ko se je bilo treba odločiti, veljal za zelo negotovo odločitev. Ko sem se odločal za poklic igralca, sem imel že lep staž amaterskega komedijanta v delavskih Mostah in tudi že igralsko nagrado na tekmovanju amaterskih odrov. Tekmovanje amaterjev se je dogajalo vsako leto v Šentjakobskem gledališču. Tudi pozneje v povojnem času, a ni bilo mitinga, okrajnega ali občinskega, da me ne bi bilo zraven.
Če pogledate nazaj v čas, se vam zdi, da zdaj zaradi koronavirusa gledališče preživlja najhujše čase, ali je bilo morda že kdaj tako?
Kreativni umetniki pravzaprav nikoli niso bili odvisni od časa, v katerem so ustvarjali. Težki časi so jim bili velikokrat celo v pomoč pri ustvarjanju. Ne govorim seveda o finančnih rezultatih. Pri nas je seveda drugače. Slovenski umetniki imajo drugačen položaj v družbi in s tem tudi drugačno situacijo kot umetniki v svetu. Merila za umetniški uspeh so pri nas prepogosto lahko zelo osebna. Saj se umetniki pri nas zelo težko dokazujejo s kakovostjo, ki je obenem tudi nagrajena z denarjem. Velikokrat sem kar nevoščljiv športnikom, kjer so njihovi rekordi nesporni in so potem tako tudi nagrajevani. Lahko s častjo in seveda tudi z denarjem. V športu ni možnosti za diletante ali šmirante. Pri nas se ustvarja celo izguba, ki jo »ustvarjajo« nekatera podjetja. »Podjetje to in to je USTVARILO milijonsko izgubo!!« Denarne nagrade za umetnike ali znanstvenike niso primerljive z nagradami športnikov. Marsikatera denarna nagrada se tudi lahko »zrihta« in se ne podeljuje samo za kakovost. Ta beseda, mislim kakovost, je pogosto odvisna od zasebnega mnenja nekoga, ki sedi v komisiji. Odgovor v smeri vašega vprašanja je zelo oseben.
Zelo radi imate opero, nekje sem prebrala, da ste že kot deček med vojno zahajali v Opero … Tudi takrat je bila policijska ura kot danes. Kako je bilo s tem?
Med vojno, govoriva seveda o osvobodilni vojni 1941–45. Ko se je končala, sem imel 16 let in sem zaradi povojne posebne situacije postal »majski hrošč« v Prvi slovenski artilerski brigadi, z vojašnico v Predosljah pri Kranju, ki je spadala pod 14. divizijo s sedežem v Litiji. Policijskih ur v mojem življenju je bilo kar nekaj. Vsaka od njih je imela svoje razloge in tudi izjeme. Med vojno, med italijansko okupacijo, je na primer vstopnica za gledališče, ki je bila označena z datumom in uro, veljala za prepustnico patrulji, če te je ta legitimirala na poti domov. Seveda so se predstave v gledališčih začenjale ob 17. uri. Takrat so bila tudi stanovanja umetnikov zaščitena z napisno ploščo na vhodnih vratih stanovanja. Napis UMETNIŠKO STANOVANJE je dosti umetnikov zaščitil pred preiskavami in tudi pomagali marsikateremu ilegalcu OF.
Opera je torej ena od vaših ljubezni. Vaša žena Milena Morača je operna primadona. Naši bralci si najbrž predstavljajo, da je vaše domovanje prepleteno z umetnostjo, glasbo. Pa je tako?
Je!
Gotovo imate doma kakšen priljubljen kotiček. Kako je videti?
To je vprašanje za mojo soprogo Mileno. O tem nisva enakega mnenja.
Se radi družite? Organizirate kdaj pa kdaj doma kakšno večerjo s prijatelji … družino?
Za večje dogodke uporabljamo vrt. Za manjše pa, kakor nanese.
Kdo pa so vaši najboljši prijatelji? Kaj mora imeti človek, da je lahko vaš prijatelj? Oziroma katere človeške značilnosti vas pritegnejo in katere odvrnejo?
Na to vprašanje je že namesto nas pravilno odgovoril Andrej Šifrer. Število mojih prijateljev se je v zadnjem času močno zmanjšalo. Žal.
Še vedno ste aktivni … Kako pa poteka vaše delo zdaj, ko je vse zaprto?
Večinoma se držim doma. Po navadi si kaj izmislim, tudi v tem primeru se to dogaja. Pravljice za Lejko so imele lep odziv na internetu. Kaj bom naprej?
V karieri ste prejeli veliko nagrad. Katera in zakaj pa vam največ pomeni?
O nagradah in kolegih iz službe ne govorim rad.
Pripravljate avtobiografijo. To je kar velik projekt … Kako ste se ga lotili? Vam kdo pri tem pomaga?
Če ne bi imel hčerke Hane, ki je z obema nogama in predvsem z glavo trdno v današnji časih, o pripravah za knjigo ne bi premišljeval. Ali pa? Mogoče bom res uresničil ta velik »projekt«, ki ga je do zdaj zastavilo že nekaj kolegov. Prepričan pa sem, da bi bilo za moj igralski sloves bolje, če sem tiho. Na glas izrečene besede so manj podrejene kritiki kot natisnjene. Naj o mojem zasebnem in umetniškem življenju, če je kaj vredno, razmišljajo drugi. Če pa bo Hana vztrajala, bom mogoče za Lejko … in še katerega od mojih otrok in vnukov …
Se pojem sreče po vašem mnenju z leti spreminja? Oziroma, kaj vas je osrečevalo, ko ste bili deček, fant, mož, in danes, ko ste tudi dedek?
Vprašanje naj ostane retorično in predvsem, kratek odgovor nanj v tem okviru ni mogoč.
Radi še zahajate v Opero, gledališče? Vas je v zadnjih letih katera predstava še posebno navdušila?
Z zanimanjem spremljam vse, kar se zgodi v Drami, Operi, Mini teatru in tudi drugih gledališčih. Mnenje o tem, kaj me navdušuje in kaj ne, bom za zdaj ohranil zase. Brez zamere.
Ves planet je žal tako rekoč zaklenjen. A vi ste imeli to srečo, da ste videli in spoznali kar nekaj evropskih mest. Katero vas je najbolj zaznamovalo in zakaj?
Ne potujem rad. Moja večja potovanja so predvsem povezana z gostovanji Drame. Sam sem z veseljem na osnovi davne štipendije Prešernovega sklada, ki so mi jo »zrihtali« v Drami, ostal pet mesecev v Franciji, videl 54 predstav, spoznal Vena Pilona in Janeza Negra, se zaljubil v Pariz ... Mogoče bi to lahko bilo eno poglavje bodoče knjige?
Kaj pa Ljubljana? Vaš priljubljeni kotiček, ulica, trg? Kje vam je najbolj toplo pri srcu?
Najlepše mesto! Postavite se na Čevljarski most ob sončnem zahodu in poglejte proti Tromostovju, pa boste imeli moj odgovor.
Za konec … Opazila sem, da ste kar aktivni na spletu, na družbenih omrežjih, sploh na Facebooku, kjer tudi redno objavljate. Kdo vas je pripravil do tega?
Prav gotovo objavljanje na Facebooku ni moj konjiček. Če začnem pisati na računalnik, morata biti zaradi mojega tipkanja z enim prstom in napak, ki jih delam, v pripravljenosti moja žena Milena in predvsem hčerka Hana. Pozna se sicer, da je moja soproga precej mlajša od mene in se kar dobro, sicer nerada poleg petja, spopada tudi s »tehniko«. Hvala ji. Glavni pobudnik in žvižgač v naši družini je Hana! Živi sicer kakšen kilometer proč od naju, vendar pa po telefonu pridno obvešča časopise o naših družinskih skrivnostih. Zato veste o meni vse in še veliko več, kot vem o sebi sam. Končujem pisanje in upam, da se bo koga prijelo!
Pa še spodbudna misel za vse tiste, ki menijo, da smo zdaj v najhujšem obdobju zadnjih 100 let. Kaj bi jim priporočili? Čas, ki ga preživljamo za štirimi stenami, je mogoče spremeniti v nekaj lepega. A kako? Kaj nam bo pomagalo, da se ne bomo počutili ujete in da bo tudi ta čas obogatil naše življenje?
Škoda, da se zoper bolezen ne moremo boriti samo z optimizmom. Potem bi imel kakšno pametno idejo. Tako pa ... Pozdravljam vse s Krpanovim pozdravom: »Pa zdravi ostanite!«
Revija ★★★ VKLOP/STOP★★★ vas še z mnogimi drugimi zanimivimi prispevki še čaka pri prodajalcih - in na spletu.
