Ponovno ste med komentatorkami oddaje Zadnja beseda. Vam je ta vloga všeč? Se na debato pripravljate, imate vedno že izdelano mnenje, ste ga med oddajo kdaj spremenili?
Komentiranje v Zadnji besedi je izziv, ker nikoli ne veš, kakšne teme te čakajo. Če je nekaj aktualno in ljudi zanima, bomo o tem govorili, pa naj bo to politično dogajanje ali kakšna bizarnost iz sveta slavnih. Včasih nam temo zamenjajo tudi tik pred zdajci ali pa nas o novostih obvestijo, ko že sedimo za mizo. Zaradi takšnega koncepta oddaje je pomembno, da si ves čas na tekočem z dogajanjem v družbi, da spremljaš resne in malo manj resne medije, da si ustvariš stališča in jih znaš argumentirati. Meni to ustreza, ker dogajanje v družbi že od nekdaj rada spremljam, zato z veseljem sodelujem v Zadnji besedi. Je pa oddaja s štirimi komentatorkami precej živa stvar in včasih razpravo odnese v povsem drugo smer, kot najprej predvidiš.
Med komentarji na vaše spletne objave vas vaši sledilci večkrat vprašajo, zakaj se ne vrnete v politiko. Kaj jim odgovorite, se boste še kdaj sprehodili po političnem parketu?
V oddaji seveda komentiramo tudi aktualne politične dogodke in pri teh se, jasno, še toliko bolj zagrejem, vendar o vrnitvi v politiko ne razmišljam.
Se vam zdi, da se je v času, odkar ste zapustili politično prizorišče, kaj spremenilo za ženske v politiki pri nas? Ima enakopravnost spolov mesto v politiki?
Ko sem stopila v politiko, sem bila »prva« v marsikaterem pogledu, prva predsednica parlamentarne stranke, prva ministrica za notranje zadeve, prva tako mlada oseba na takšnih položajih… Prvim nikoli ni lahko, še posebej če so ženske, a je zato drugi, tretji, četrti lažje. Iz nepredstavljivega naenkrat nastane povsem normalno. Danes je povem normalno, da je ženska predsednica stranke, povsem normalno, da je ženska predsednica vlade, povsem normalno, da ženska vodi represivni resor. Nekaj tabujev je v zadnjih letih padlo in je danes ženskam zato v politiki lažje, a to še zdaleč ne pomeni, da so enakopravne ali da se jih meri z enakimi vatli kot moške.
Ukrepi ob epidemiji se ponovno zaostrujejo. Kako pa so ukrepi, ki so veljali na pomlad, vplivali na vaše življenje, na vaše delo? Kaj ste počeli med karanteno, kako ste ohranili optimizem?
Virusi, takšni in drugačni, so med nami in ne bodo kar čudežno izginili. Treba se bo naučiti živeti z novo realnostjo in sprejeti odgovornost, ki jo s tem v zvezi nosi prav vsak izmed nas. Ker pandemija ni stvar moje (napačne) izbire ali (ne)sposobnosti, me ne more potreti ali demoralizirati, lahko je samo še eden izmed izzivov, s katerim se je treba spopasti. Če je nova realnost samoizolacija, potem bom stike ohranjala prek elektronske komunikacije, če omejitve v poslovanju ustavljajo utečene poslovne tokove, potem je treba najti nove, pristopiti k poslu drugače, razviti nove ideje. Če le hočeš, se iz vsake krize lahko nekaj naučiš, se izboljšaš, nadgradiš, in ko gledam nazaj na pomladno obdobje samoizolacije, lahko ugotovim, da sem izpeljala kar nekaj projektov, ki jih brez te prisilne spodbude gotovo ne bi.
Čemu se radi posvečate zasebno, imate kakšen hobi? Kaj vas sprosti in napolni z energijo?
Tempo življenja je vse hitrejši, zato so najbolj sproščujoče ravno tiste stvari, ki so najbolj navadne … Pozen zajtrk v nedeljo, ki mi ga pripravi Miro, popoldne s knjigo v roki, večer na kavču ob napetem filmu … Nimam veliko prostega časa, zato znam takrat uživati v najbolj običajnih brezdelnostih. Drugače pa so bila v časih pred pandemijo potovanja gotovo moj najljubši pravi odklop. Biti nekje daleč proč, med drugimi ljudmi, obkrožen z drugačno kulturo in običaji, učiti se novega, videti še ne videno… Doživetja so tisto, kar te res bogati in polni s spomini, ki ostanejo.
