Od nedavnega se ponaša z nazivom zobozdravnik, novembra pa ga čaka še magistrski operni nastop na akademiji za glasbo. Predstavil se je na Melodijah morja in sonca, Emi in Slovenski popevki ter pobiral nagrade. Za svoje glasbeno delo je prejel celo Prešernovo nagrado za umetniške dosežke. Sočasno mu je uspelo študirati na dveh zahtevnih smereh, obenem pa še je še pridno delal in je že kar nekaj časa neodvisen. Trenutno je v sladki zadregi, v kaj se bo usmeril v prihodnosti, saj uživa tako v zobozdravstveni ordinaciji kot na opernem odru. »Vse se da, če se hoče. Treba se je organizirati in imeti cilj pa gre,« je skromen postavni mladenič.
Gregor je od malega tesno povezan z glasbo. Priljubila sta mu jo starša, mama je namreč profesorica glasbe, dolga leta je bil glasbenik (trobentač) tudi oče, a se je pozneje posvetil računalništvu. »Ves čas sem bil obkrožen z glasbo, starša sta me v glasbeno šolo vpisala, še preden sem prestopil prag osnovne. Začel sem na klavirju, ki smo ga imeli doma, nato pa sem ugotovil, da mi petje bolj leži kot inštrument,« se spominja Gregor in dodaja, da je nad glasbo navdušena tudi njegova dve leti mlajša sestra, ki igra violo. Medtem ko so se njegovi vrstniki podili naokoli za žogo, je on bodisi vadil bodisi bral. Veliko pa je prepeval po zborih. »Seveda sem imel tudi prosti čas za druženje s prijatelji. Z vse ulice smo se dobili skupaj, hodili na plažo in poletja preživljali v igri, druženju ter kopanju. Takšno brezskrbno otroštvo bi želel vsakemu otroku. Še zdaj, ko sem odrasel, se s prijatelji rad dobim na plaži Študentska v Ankaranu, na katero imamo nepozabne spomine,« pove mladenič, ki je v Kopru končal gimnazijo in glasbeno šolo, nato pa prišel v Ljubljano. Vmes je še nekaj časa treniral atletiko, sicer pa rad smuča, igra košarko, teče in hodi v hribe.
Na morju dopust, v Ljubljani delo
»Skoraj leto dni sem potreboval, da sem se privadil na življenje v Ljubljani. Mi iz Ankarana smo v mesto hodili v Koper, v prestolnici pa je vse še večje, gneča in ves čas se kaj dogaja … A sem začel uživati tudi v precej hitrejšem tempu življenja v Ljubljani. Sem človek, ki mora ves čas kaj početi, sicer se polenim pa potem ne naredim nič. Več dela ko imam, bolj organiziran sem in bolje izkoristim čas,« pove Gregor, ki se je najprej vpisal na dentalno medicino, s čimer je udejanjil svojo ljubezen do naravoslovja. In ker je tudi glasba njegova velika ljubezen, se ni želel prikrajšati na tem področju. Tako je šel še na akademijo za glasbo.
Pomembne so vrednote
»Oba študija sta zahtevna, na medicini moraš več časa presedeti za knjigami, na akademiji za glasbo pa več vaditi. Obeh študijev sem se lotil resno. Na obveznih predavanjih in vajah nisem nikoli manjkal. Vesel sem, da se urniki niso preveč prekrivali in da so bili profesorji zelo razumevajoči za moje obveznosti,« pravi. Tako zahteven podvig mu ne bi uspel brez podpore staršev. »Resda sem moral vse narediti sam, vendar sta me krasno usmerjala in podpirala pri vsem, kar sem počel, tako osebnostno kot finančno. Vedno sta mi bila za vse na razpolago in v oporo. Njima gre največja zahvala za vse, kar sem dosegel. Brez njune podpore bi bilo veliko teže. Res pa je tudi, da sta oba moja starša zelo delavna. In če imaš nekaj rad, se temu posvečaš,« razloži Gregor. Seveda so bili tudi krizni trenutki, ko mu ni šlo, predvsem pri petju, kjer je treba veliko vaditi sam pa na kakšen dan ne gre in ne gre. »Ugotovil sem, da so neuspehi del treninga. Da je treba vaditi in vztrajati tudi takrat, ko bi najraje vse pustil. Tako pa ti mora iti tudi kaj slabše, da znaš ceniti dobre trenutke. Sicer ne bi opazil razlike in napredka. Pri glasbi, pa tudi skoraj vsem, je tako, da je za uspeh potrebnih dvajset odstotkov talenta, preostalih osemdeset pa je trdega dela. Moraš biti vztrajen. Presenetljivo je, kako se da natrenirati posluh. Navdušen sem bil, kakšen napredek sta s trdim, rednim delom dosegli deklici, ki sem ju poučeval. Na začetku sta komaj zapeli lažjo pesem, po enem letu pa z lahkoto več težjih. S treningom in pravim vodstvom se naučiš celo posluha,« je prepričan Gregor, ki ne obupa. Če se česa loti, bo to tudi končal.
»Vesel sem, da sem se odločil za vzporedni študij. Zavedal sem se, da si bo treba drugače organizirati vsakdanjik in dobiti druge delovne navade. Če se nisi pripravljen spremeniti, je zelo težko. Med študijem sem ves čas nastopal in sodeloval v različnih projektih akademije, Slovenskega komornega gledališča in SNG Opera Ljubljana, s Slovenskim policijskim pihalnim orkestrom. Vleklo me je v nove stvari, obenem pa sem vesel, da so me vabili k njim. Sčasoma se je nabralo veliko vsega in sem prav vesel za karanteno med korono, saj sem jo izkoristil za zaključek študija dentalne medicine. V zadnjem letniku so namreč precej težki izpiti, za katere je treba študirati po mesec dni,« pravi Gregor, ki pa si zna vzeti čas tudi za oddih. Če tega ne bi storil, bi pregorel. Druži se s prijatelji, ukvarja s športom in vsako leto za mesec dni pobegne na drug konec sveta. Njegova velika strast so namreč potovanja. Spoznavanje novih dežel, krajev, ljudi in navad mu daje širino ter energijo za vse, kar počne. Lani je bil v Vietnamu, leto pred tem v Iranu, letos januarja, tik pred korono, pa na rajskih Filipinih. Vsake toliko si vzame čas še za obisk kakšne evropske prestolnice.
»Nisem materialist. Raje kot nov telefon ali avto si privoščim potovanja, ki mi kot človeku dajo več kot samo zadovoljstvo z novim izdelkom,« pove. Konec letošnjega leta si je za nagrado za konec študija namenil potovanje v Indijo, a kaže, da bo treba še malo počakati. Na čakanju pa je tudi operni projekt v Berlinu, kjer bi moral junija začeti z vajami za Straussovega Netopirja.
Ordinacija ali oder?
In glede na to, da ga le še dober mesec loči od popolnega zaključka študija, ne moremo mimo vprašanja, kaj bo počel potem. Bo oblekel zdravniško haljo ali operne kostume? »To bo največja prelomnica v mojem življenju, saj se bom moral soočiti z resničnim življenjem, obenem pa ena najtežjih odločitev, saj mi je ljubo oboje. Trenutno se nagibam k temu, da bi končal enoletno pripravništvo kot zobozdravnik pripravnik. Obstaja pa tudi možnost, da bi šel v tujino kot mlad solist v operno hišo. Začel bi z manjšimi vlogami, dobival kilometrino in znanje za zahtevnejše. Za opernega pevca sta Nemčija in Švica idealni, saj sta operno pevsko zelo močni. Nimam težav, da bi se za kakšno leto preselil v tujino. V Sloveniji nam je zelo lepo, vendar je fino iti tudi ven po izkušnje in se vrniti. Počasi pa bo treba razmišljati tudi o tem, kje si bom spletel gnezdo. Zadnjih osem let sem živel s sošolci z medicine, v kratkem pa se selim na svoje. Želim si malo več miru in svojega prostora. Ne glede na to, da sem že dolgo samooskrben, grem v najem, saj lahko o lastni nepremičnini v Ljubljani samo sanjam. To je oddaljeno še kakšno stopničko,« pravi glasbenik, ki je trenutno samski.
Trdo delo se vedno obrestuje
»Saj bi našel čas tudi za punco. Če ga imam zase, za prijatelje in šport, bi šlo tudi to. A s človekom se moraš preprosto ujeti na neki ravni. Brez kemije pač ne gre. Očitno to še pride, nočem pa v razmerje za vsako ceno ali zato, ker pač pridejo leta, ko naj bi si ustvaril družino. Dajem si čas za vse,« pravi Primorec, ki noče pametovati, kako naj bi ravnali njegovi vrstniki, da bi bili tako uspešni kot on. »V nekaterih poklicih je manj služb kot v drugih. Za zobozdravnike pa je več dela in priložnosti. V glasbi jih moraš najti. V opernem svetu ne zaposlujejo, tudi za mlade soliste, ki končajo akademijo, so vrata zaprta. Vendar če ne dobiš priložnosti doma, greš v tujino. Tako si ne moreš očitati, da nisi poskusil dati vse od sebe. V glasbi si moraš priložnosti ustvarjati sam. Kar se tiče dela in truda, je to še teže kot študij. V Sloveniji so me že spoznali, in kot kaže, sem jim všeč in so mi naklonjeni. Upam, da bo malo več vsega in me bodo poklicali. Če delaš dobro in trdo, se to nedvomno obrestuje.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
