Teden, ki je za mano, je spet poln izjemnih trenutkov … Od običajnih dni, ko komaj čakaš, da daš še zadnje vilice v pomivalni stroj, obesiš perilo in padeš v posteljo, do dobesedno pravljičnih večerov, ki jih preživiš v središču Ljubljane med ljubitelji umetnosti in kulture … Vmes pa seveda obisk Gorice …
Poletje se je tiho poslovilo, sedaj ko pišem te vrstice, zunaj že kaplja … Kako lepo se mi zdi, da je Vesni Milek uspelo ujeti še zadnje krasne dni poletja in nam predstaviti svojo knjigo Ogledala. Na predstavitvi sem bila popolnoma vzhičena … Ni bilo kot na drugih predstavitvah, bilo je nabito z neko pozitivno umetniško energijo. Krasne vibracije so me popolnoma prevzele …
In spet sem začela razmišljati o tem, da veliko premalo berem, da ves čas samo hitim, lovim urnike oddaje materialov, skrbim, da kaj ne gre narobe, in nekako nimam časa, da bi se usedla in nekaj dobrega prebrala. Sama sebi sem obljubila, da si bom tokrat vzela čas … Vesnina Ogledala me čakajo, tam na nočni omarici se lesketajo in vabijo k branju. Tudi sama sem želela biti pisateljica, poskusila sem velikokrat, a nikoli dokončala. Spomnim se, kako sem kot 13-letna deklica želela napisati roman o dogajanju nekje v Transilvaniji … Kmalu sem ugotovila, da je tipkanje na star olympus precej težko in zamudno, zato sem se odločila, da bom svoje besede posnela na kasetni trak … Snemala sem kak teden, potem to opustila. Trak se je izgubil, moji spomini na zgodbo tudi.
Zelo cenim ljudi, ki znajo tako lepo pisati, ki pripovedujejo zgodbe, pišejo romane, nas s svojimi besedami odpeljejo čisto drugam … No, nekdo, ki si že od malega zna vzeti čas za branje, je gotovo moja mama Lidija. Že od otroštva res ogromno bere, tudi zato se je tako dobro naučila slovenščine. Moja mama je namreč Madžarka in prav s knjigami je osvojila kar nekaj tujih jezikov. Tekoče govori madžarsko, srbsko, slovensko in italijansko. V vseh teh jezikih tudi redno bere … V soboto sem se z njo in družino opravila po nakupih, v veliko nakupovalno središče v sosednji Italiji. Mama je rekla, da gre najprej v knjigarno, potem pa nas bo že poklicala. Seveda sem jaz v frenetičnem iskanju svečk, miz, vzglavnikov, živil, oblek in raznih dodatkov dobesedno izgubila občutek za čas … Minile so več kot štiri ure … Ko sem zagledala svojo mamo, kako mirno sedi na fotelju blizu neke trgovine s kuhinjskimi pripomočki, sem pomislila, da bo precej jezna name … A ni bilo tako. Mama je tam mirno sedela in brala Tagorejevo poezijo. Presenečeno sem jo pogledala, ona pa se mi je le nasmehnila, popolnoma sproščena, mirna in polna neke energije, ki ji jo očitno dajejo knjige … Tudi jaz bi bila rada taka.
Moram si vzeti čas zase in to predlagam tudi vsem vam, dragi bralci. Življenje prehitro teče in zdi se mi, da me bo, če si ne bom vzela več časa za branje, posrkalo vase.
