Kako se počutite v svoji koži danes?
Leta tečejo in nisem vsak dan mlajša. Ugotovila sem, da se nima smisla s tem obremenjevati. Do določene mere lahko vplivaš na svoj videz, vendar čas nikomur ne prizanaša. Morda se bom odločila za lifting pri osemdesetih. (smeh) Sem zelo kampanjski človek, zato imam obdobja, ko pridno telovadim, dajem nase vse mogoče kreme, potem pa obdobje, ko veliko kuham in pečem, se ne ličim in ne uporabljam krem. Kakšen dan se počutim super v svoji koži, kakšen dan pa se pogledam v ogledalo in zgrozim.
V 90., ko ste imeli velike uspehe s plesnimi skladbami Lep je dan, Odšla bom še to noč in drugimi, ki jih bomo jeseni poslušali v novih priredbah, ste bili v izjemni formi, kar se je tudi dobro videlo. Med prvimi ste imeli osebno trenerko …
Ne vem, ali je takrat še kdo imel osebnega trenerja, danes pa je to moderno. Takrat sem bila res fit, ker sem ugotovila, da me nastopi izčrpavajo. Kar naprej sem bila bolna, zbolevala sem za anginami. Vse vikende sem prihajala domov okoli petih zjutraj, v diskotekah so bili nastopi šele po polnoči, zato sem morala poiskati rešitev, da bi se bolje počutila. In redni treningi pod strokovnim vodstvom so se izkazali za dobre. To pa ne pomeni, da sem ljubiteljica telovadbe, fitnesov in podobnega. Niti slučajno! Med karanteno sem sicer vsak dan telovadila s hčerko Luno, kar je zame že velik uspeh. Ona je morala zaradi treningov (Luna je izjemno uspešna plesalka, op. a.), jaz pa sem se priključila. A po karanteni sem to spet opustila.
Nekatere ženske so ponosne, da še vedno nosijo konfekcijsko številko iz srednje šole.
Občudujem vsako, ki ima voljo, da ves čas pazi na prehrano in telovadi. Jaz pa rada kaj dobrega pojem, ležim in berem knjige … Nikoli ne bom izgorela, ker si znam vzeti čas zase. (smeh)
Ste vedno radi brali?
Vedno in sem kar malo žalostna, da mlada generacija ne bere toliko. Berejo predvsem s telefonov, knjige pa le tiste – če sodim po Luni – ki so obvezne za šolo. Aleš (Klinar, dolgoletni življenjski partner, op. a.) se včasih pošali, da bi morala delati v knjižnici. Tudi on ne bere prav rad, jaz pa sem že kot dekle prebrala vse, kar je bilo od mladinske literature na voljo. Danes imam najraje kriminalke, v zadnjem času skandinavske avtorje. Ko enkrat začnem brati, nosim knjigo s seboj povsod. Branje me sprošča, saj se v tistem času preselim v drug svet. Če me knjiga pritegne, jo zelo težko izpustim iz rok.
Vas je kakšna zaznamovala?
To bi težko trdila, lahko pa povem, da sem v mladosti večkrat prebrala knjige Mome Kaporja. Knjigo Nore Ephron Moj vrat mi gre na živce še danes rada vzamem v roke in še enkrat preberem kakšen odlomek iz nje, ker je strašansko zabavna. Nisem pa velika ljubiteljica knjig o duhovni rasti, čeprav sem tudi kakšno prebrala. Poznam ljudi, ki so prebrali tako knjigo in so začeli razmišljati drugače, vendar jaz nisem taka. Če nekdo išče smisel svojega življenja, mu morda lahko take knjige pomagajo, jaz pa jih jemljem z rezervo.
Po razhodu v srednji šoli sta se z Alešem spet našla in sta že mnogo let srečna. Bi bilo enako, če bi ostala skupaj že v srednji šoli? Ali pa sta potrebovala nekaj življenjskih izkušenj?
Ne vem. O tem sploh ne razmišljam. Ko si tako dolgo skupaj, jemlješ nekatere stvari za samoumevne. Čeprav sva zelo različna, dobro delujeva skupaj. Druži naju dojemanje glasbe, družina … Zagotovo v 29 letih, kar sva skupaj, niso cvetele samo rožice, vendar je uspeh že to, da znaš različnosti prebroditi in reševati.
Pravkar ste izdali priredbo svoje stare uspešnice Ne pozabi me, ki je nastala med izolacijo, ker ste videli, da je Aleš brez koncertov in studijskega dela nesrečen. Torej ste mu poiskali izziv, da se je lotil priredbe vaših skladb. Lahko je vesel, da tako skrbite zanj.
Oba sva pozorna, tudi on je zelo pozoren do mene. Ker skupaj živiva, hitro opaziva, če je drugi nesrečen. In seveda poskrbiva, če je le v najini moči, da ne bi bilo tako … Ne živiva drug mimo drugega. V taki zvezi ne bi mogla živeti.
Kaj je najpomembnejše pri partnerstvu?
Osnova je ljubezen, da imaš partnerja rad, da sprejema tvoje slabosti, predvsem pa, da ti sprejmeš drugega takega, kot je. Nikogar ne moreš spremeniti po svoji idealni podobi.
Kaj pa smisel za humor? Aleš je znan kot velik zafrkant, ki zna zabavati vsako družbo.
Doma ni tak humorist kot drugje, ima pa poseben humor. Smeh je v zvezi zagotovo pomemben.
Pri vama je bilo torej več smeha kot joka.
Zagotovo.
Vam je kdaj žal, da je Luna edinka?
Morda včasih pomislim na to, a sem vesela, da imam otroka. Otrok je dosmrtna skrb. Luni grem včasih s svojo skrbjo na živce, ampak ji pravim, naj se kar navadi, vedno bo tako.
Ste si kdaj predstavljali, da boste tako skrbna mama?
Nikoli nisem kaj dosti premišljevala o materinstvu. Ko se je rodila Luna, nisem že vnaprej prebirala knjig o idealnih mamah. Je pa res, da me prizadene vse, kar je povezano z otroki in živalmi. Težko gledam filme, kjer se kaj groznega zgodi z njimi, dotaknejo se me tudi druge krivice.
Je morda prav empatija tisto, kar mora imeti glasbenik, da se s svojo interpretacijo dotakne poslušalcev?
Empatija je nekaj normalnega za vse. Umetniki so morda res senzibilnejši in težko prenašajo take stvari. Morda to prepozna publika, čeprav se nikoli nisem poglabljala v to. Sem pa prepričana, da če izbereš svojo poklicno pot le na podlagi finančne koristi, ne moreš biti uspešen glasbenik. Jaz nisem začela peti, da bi s tem zaslužila, ampak predvsem iz notranje potrebe. Ko smo nastopali s skupino Videosex, smo večkrat igrali le za potne stroške.
Danes pa – tako se zdi – vsi pričakujejo, da se bo račun hitro pokril.
Prave glasbene skupine tudi danes na začetku igrajo za pivo in sendvič, morda, da bi jih opazilo neko dekle … Nekateri še vedno igrajo, ker se ob tem dobro počutijo, in ti so pravi. Taki pridno vadijo po kleteh, igrajo skoraj zastonj. Kdor misli, da bo nekaj objavil na YouTubu in ostal na sceni, se moti, hitro bo odšel v pozabo. Kot pri vsakem delu je treba vztrajati.
Lani ste nastopali po nekdanji Jugoslaviji kot gostja na koncertih Zorana Predina. Se sploh zavedate, za kako veliko zvezdo in seks simbol ste veljali na področju bivše Jugoslavije? Zoran mi je omenil, da je cel kup moških čakalo, da vas bodo videli.
(smeh) Po koncertih so me objemale tudi gospe, ne samo gospodje! Zoranu sem zelo hvaležna, da me je povabil na turnejo, ker je bilo to dobro tudi za moj ego. Takrat nisem prav dobro vedela, kaj lahko pričakujem. Vedela sem, da me imajo radi v Beogradu, na koncu pa sem bila presenečena tudi nad odzivom drugod. Zoranovi koncerti so vedno odlični, jaz sem prispevala le delček. Ko sem prišla na oder v Beogradu, so bile take ovacije, da sem bila kar malo šokirana, saj tega nisem bila več vajena. Pred novim letom bi morala imeti skupen koncert v Zagrebu, vendar sem, žal, hudo zbolela in nisem šla. Letos februarja sem imela nastop v Makedoniji ob 70-letnici Skopja in občutek je bil res dober. Ljudje me še vedno poznajo, vsi so tudi zelo gostoljubni.
V Sloveniji se glasba iz osemdesetih redko vrti, po nekdanji Jugi pa še vedno poslušajo Videosex.
Oni so nostalgiki, ki dajo veliko na glasbo in šport. Še vedno živijo v spominu na osemdeseta leta, ko so dobro živeli in hodili na koncerte. To še vedno cenijo.
Kako ste se počutili kot fatalna ženska in seks simbol?
Seks simbol nisem več, ampak tudi takrat, v 80., nisem imela takega občutka. Takrat so sicer pisali o tem, vendar se mi je to zdelo banalno. Stara sem bila šestnajst let in sem imela enake težave kot vse druge najstnice. Na odru so me očitno pač tako dojemali.
Ampak v nasprotju z drugimi najstnicami, ki se obremenjujejo s kakim mozoljem, prevelikim nosom ali čim drugim, so vas zasipali s sporočili oboževalcev, kako dobro ste videti. Hvalospevi gotovo vplivajo na negotovo najstnico.
Nastopi so zagotovo vplivali pozitivno. Bila sem zelo zadržana najstnica, ki pa je rada nastopala. Že kot otrok, v vrtcu in osnovni šoli. Vedno sem imela tremo in jo še imam, na odru pa se spremeni v drugo energijo. Čeprav sem bila zasebno zadržana, so mi nastopi dali samozavest in boljšo samopodobo.
Da stopiš na oder, potrebuješ pogum, da premagaš tremo. Veliko ljudi tega ne zmore, vendar jih to ne ustavi, da ne bi anonimno po spletu pljuvali po vseh, ki so medijsko izpostavljeni. Kako gledate na take kritike?
Na spletu in družbenih omrežjih je vsak lahko kritik. Take komentarje pišejo zelo zagrenjeni ljudje, ki nimajo svojega življenja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi tako koga komentirala, razen če bi šlo za kaj pozitivnega. Nikoli ne bi dala iz sebe takega gneva ali koga žalila.
Ga sploh imate v sebi?
Vsake toliko se zgodi, da mi gre kaj na živce, seveda. Zelo me žalosti, ko so pod lepo zgodbo neprimerni in žaljivi komentarji, zato se vprašam, kaj se je zgodilo takemu človeku. Če bi drugi njega tako komentirali, bi ga zagotovo prizadelo. Sicer ne berem komentarjev pod objavami, v katerih sem omenjena, ali pod objavami svojih glasbenih kolegov, ker me to prizadene.
Je med glasbeniki lahko tudi iskreno prijateljstvo?
Absolutno. Še več bi moralo biti sodelovanja in povezovanja med glasbeniki! Danes je čas individualizma, ki je zelo cenjen. Nekoč smo se po vsej nekdanji Jugoslaviji srečevali na prireditvah. Danes se le redko; naša generacija ne sodeluje več na festivalih. Morda srečam kolege na Melodijah morja in sonca, na Emi pa že bolj težko.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
