Malokdo ne pozna slovite naslovne glasbe iz legendarnih westernov "Dobri, Umazani, Zli" (The Good, the Bad and the Ugly) in "Bilo je nekoč na Zahodu" (Once Upon a Time in the West). Tudi če ste premladi, ali pa niste ljubitelji westernov, skladbi zagotovo poznate.
Obe sta italijanskemu skladatelju Enniu Morriconeju odprli vrata v nesmrtnost.
Njegova posebnost ali zaščitni znak je bila vpeljava "drugačnih" instrumentov v orkestrsko glasbo. Ponavadi, ko pomislimo na tovrstno glasbo, si pri tem predstavljamo klavir ali violino, le redko kdo pa harmoniko, električno kitaro in trobento ali celo žvižganje in "Tarzanove" krike. Prav trobenta je sploh značilna za Morriconejevo glasbo, saj je bil sam izvrsten trobentač, prav tako kot pred tem že njegov oče.
Svojo glasbeno nadarjenost je pokazal že kot mladenič, ko je bil pri 14-ih letih sprejet v prestižno italijansko glasbeno akademijo Sv. Cecilije v Rimu. Tam je poleg trobente študiral tudi kompozicijo in ta kombinacija je bila za takrat skoraj nekaj nezaslišanega.
Po študiju je delal kot pisec glasbe za italijansko nacionalno televizijo RAI, sodeloval pa je tudi z glasbenimi skupinami in artisti.
Največjo slavo mu je prineslo sodelovanje z nekdanjim sošolcem Sergiom Leonejem, ki je postal pojem režije dobrega "špageti westerna", popularnega predvsem v 70-ih letih prejšnjega stoletja, njuno sodelovanje pa je postalo nekakšna zaščitna znamka tega žanra. Kasneje je za hollywoodske režiserje napisal še veliko skladb in postal eden najbolj zaželenih glasbenih avtorjev v Meki filma, čeprav se tja kljub mnogim ponudbam nikoli ni preselil, pač pa je ostal zvest rodni Italiji.
Aktiven je ostal do pozne starosti.
Kljub temu, da so nekatere Morriconejeve skladbe na nek način skoraj "ponarodele", pa je najvišjo nagrado v svetu filmske glasbe, Oskarja, prejel šele leta 2016, za glasbo v filmu Quentina Tarantina, "Podlih osem" (Hatefull Eight).
Ennio Morricone je eden najbolj plodovitih skladateljev filmske glasbe umrl star 92 let v Rimu za posledicami padca.
