»Rad te je imel,« mi je napisala Romana Djuran, mati sina in mlajše hčerke in zagotovo tudi usodna partnerka Voja Djurana, ki se je pred dnevi veliko prekmalu, v 62. letu starosti, po težki bolezni poslovil od nas. Naklonjenost je bila seveda obojestranska. In zato težko zadržujem solze, ko pišem tele vrstice o človeku, ki ni bil samo izvrsten pevec, ampak tudi res dober in zabaven človek.
»Optimizem ga je gnal naprej, vedno je bil dobre volje in si želel, da bi še kdaj stopil na glasbene odre, glasba ga je spremljala do zadnjega, zdaj pa vsi verjamemo, da bo z njim nebeški kor popoln!«
Konec 90. let se je zdelo, da na domači glasbeni sceni prevladuje bolj komercialna glasba, in ko se je pojavila malo funkyjevsko obarvana pop rock zasedba Botri, je bilo takoj jasno, da bodo zadovoljili tudi najbolj zahtevne. Zagotovo tudi zaradi karizmatičnega Voja, ki je s prepoznavnim, močnim vokalom dal svoj pečat uspešnicam, kot so Vroča, hladna, Srečen z njo (ta prekrasna balada je vsekakor ena mojih ljubših), Bambina, Jaz sem in …
Zaradi glasbene širine je skupina dobila ponudbo, da kot hišni bend sodeluje v zelo gledani oddaji Petka na TVS, ki jo je vodila Ivana Šundov. Ta medijska izpostavljenost je skupino še dodatno utrdila na našem glasbenem prizorišču, vendar so se pozneje glasbeniki razšli in posvetili novim izzivom.
Vojo je svoj izziv našel pri Rock Partyzanih, zasedbi hitmejkerja Aleša Klinarja, kjer je lahko pokazal, da obvladuje vse mogoče žanre.
Še pred nekaj leti je nostalgične žurerje razveseljeval s skupino Dugme v čorbi, kjer je prepeval tudi jugohite – torej uspešnice, ki so zaznamovale njegovo mladost. Potem pa je bil boj z boleznijo pretežek …
Kot glasbenik je bil Vojo širok, brez predsodkov, predvsem pa izjemno kolegialen in vedno pripravljen na sodelovanje. Ko mi je pred dvema desetletjema razlagal o pesmi, ki so jo Botri posneli s Tokcem, pevcem Dan D, je za kolega rekel: »On je po mojem mnenju najboljši pevec rock’n’rolla.« Le kateri pevec bi drugega postavil pred sebe, ko pa bi bil tudi sam v samem vrhu? Ampak Vojo je vsem dal prednost … Kar pa ni najpomembnejši razlog, da so ga imeli vsi radi!
»Optimizem ga je gnal naprej, vedno je bil dobre volje in si želel, da bi še kdaj stopil na glasbene odre, glasba ga je spremljala do zadnjega, zdaj pa vsi verjamemo, da bo z njim nebeški kor popoln!« pravi njegova dolgoletna partnerka Romana, ki je imela samo 12 let, ko sta se spoznala. Šele tik pred njenim 18. letom je takrat 26-letni Vojo naredil prvi korak in pokazal, da ima dovolj, da jo tolaži zaradi sošolcev in da bi lahko bila več kot prijatelja.
Vojo je imel že prej hčerko, ki pa je z mamo živela v Vojvodini. Po razpadu Jugoslavije in v času vojne v regiji je bilo skoraj nemogoče, da bi imel z njo redne stike, ampak seveda je bil na hčerko zelo ponosen, ona pa se je spoprijateljila najprej z Romano, potem pa še s sinom in hčerko, ki sta ju Djuranova dobila v zakonu. »Veselje do glasbe je prenesel tudi na svoje tri otroke, sin Alex v svojem glasbenem studiu Music corner že snema in producira pesmi mladim skupinam in se podaja po očetovih stopinjah,« je povedala Romana, ki je z Vojem imela zastopstvo za lasno kozmetiko, ki ga je obdržala tudi po ločitvi.
Voja sem pred časom za neko od revij obiskala na domu. Postregel mi je s torto, ki jo je spekel sam, saj je imel talent še za marsikaj poleg glasbe. Že takrat sem občudovala bobnanje takrat šestletnega sina, pohvalil pa je starejšo hčer Vanjo, ki je pri 20 letih že napisala besedilo za Botre. Sva pa takrat omenila tudi zdravje. »Hvala bogu, ne zbolim pogosto,« mi je rekel in potem iskreno povedal, da to ni zato, ker bi bil do sebe tako skrben: »Težava je v tem, da ne morem nehati kaditi. Poskušam skrbeti za prehrano in zdravo življenje, kolikor mi to omogoča ta nori življenjski tempo. Velikokrat se zgodi, da cel dan nič ne jem, zvečer pa se nabašem, pa vem, da ni dobro. Vsega tega se zavedam in se bom potrudil, da bom naredil vse za svoj organizem.«
Zagotovo je v zadnjem desetletju, dveh postal do sebe bolj skrben. Ampak očitno je bilo prepozno. Dolgo se je bojeval z notranjim sovražnikom, ampak ta Partyzan žal ni premagal okupatorja. Vojo, hvala za glasbo, zaradi katere boš vedno z nami.
Iz revije VKLOP/STOP
