Prav tako je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko in vesne za vlogo v grozljivki Idila. Nazadnje smo jo gledali v seriji Jezero. Med krompirjevimi počitnicami sta lani že skupaj soustvarjala oddajo Počitniški krompir, zdaj vodita Izodrom, posebno oddajo za otroke v času, ko ni šole in smo doma.
Kako je delati oddajo v času koronavirusa? Tega si »navadni Zemljani« ne moremo čisto natančno predstavljati, to je tudi za nas nekaj novega.
Nika: Zame je na splošno delati oddajo nekaj novega.
Nik pa je že pravi veteran, ne?
Nika: Mogoče bi lahko tako rekli. (smeh) Širokogrudno me je sprejel v svojo voditeljsko družbo. Predvsem pa sem hvaležna, da v tem času sploh imam delo. Glede na status, ki ga imava oba z Nikom, je to prednost, saj nisva zaposlena. Ta oddaja je namreč edino delo, ki je trenutno na voljo. Prav pride tudi zato, ker v moje življenje vnaša rutino, da se lahko z nečim ukvarjam, sem še naprej dejavna in nisem ves dan doma.
Nik: Zdi se mi, da je najino delo, delo vse ekipe, čeprav je televizijsko, sorodno delu vseh drugih ljudi, ki v teh dneh opravljajo svoje poklice. Tudi naše delo je pogojeno s predpisi, posebnimi določili, ukrepi, ki vse malo otežujejo, hkrati pa je delati v takšnih pogojih še posebej izpolnjujoče. Na neki drugačen način dobro. In tudi jaz sem hvaležen, da lahko z Niko to počneva.
Nika: V takšnih razmerah to delo še posebej dobi smisel, sploh kadar dobiva kakšen odziv mladih gledalcev. Da jim ta oddaja veliko pomeni, da je svetla točka v njihovem dnevu.
Kakšni so ti posebni pogoji?
Nik: Vsi nosimo maske, razen voditeljev med snemanjem. Ohranja se varnostna razdalja in vse se razkužuje. Takšni ukrepi, se mi zdi, so zdaj stalnica v naših življenjih, podobno je, kadar gremo v trgovino, le da smo v oddaji to prilagodili televizijskemu delu. Name vse to najbolj vpliva v psihološkem smislu, občutek je popolnoma drugačen. Stalno pazim na to, da se ljudem ne približam preveč, da ne kašljam, ne kiham, kar čez čas pusti svoj odtis.
Nika: Naredila sva si celo pomožne roke, s katerimi si lahko varno dava »petke«, in prav vse aktivnosti v studiu sva prilagodila temu, da jih opravljava vsak zase. Ne dotikava se, imava vsak svoj kavč. (smeh)
Koliko se pripravljata na oddajo, rubrik je veliko?
Nik: Za nama stoji ogromno uredništvo, ki se je v teh časih še posebej mobiliziralo. Uredniki pripravljajo strukturo s temami in gosti, midva pa svoje delo narediva vsak dan sproti. Oddaje so tematsko pripravljene že precej prej in najino delo je le vrh ledene gore.
Morata vidva tudi kaj raziskovati? Vsakodnevna produkcija je velik zalogaj.
Nika: Dobiva snov in vprašanja. Za vsakega gosta imava pet minut, morava biti učinkovita. Tudi gostje nekaj vprašanj dobijo vnaprej. Midva skrbiva za povezovanje, uvod in zaključek, za najino aktivnost med oddajo. Pa da je malo bolj sproščena.
Nik: Vedno iščeva ravnovesje med nečim, kar je zelo dobro pripravljeno na eni strani in absolutno spontano na drugi.
Meni je všeč, da se v oddaji veliko smejeta. V teh časih je čisto preveč resnih obrazov in resnih oddaj. Zato je dobro, da vaju imamo.
Nik: Dobro je, da se je RTV Slovenija odločila, da ostaneva v studiu oba. To nama daje prostor za izmenjavo trenutka, v dvoje se je lažje smejati.
Kako pa doživljata te čase zunaj televizije?
Nik: Ogromno stvari me skrbi, veliko stvari me jezi, strah me je, hkrati pa sem včasih presenečen nad človeško prijaznostjo, cenim pristne trenutke in poskušam skrbeti za svoj mir. Nisem strokovnjak, poskušam si ustvariti mnenje na podlagi izjav, ki jih ti podajo, vendar se dandanes že to izkaže za poseben podvig, ker je treba biti pozoren na to, kaj sploh jemljemo kot resnično, ter stalno preverjati verodostojnost virov in izjav. To zahteva dodaten trud, ki pa ga velikokrat, sploh zaradi mešanih občutkov in različnih stisk, ljudje izgubijo. Na tem vrtiljaku čustev tako skušam skrbeti zase, družbeno pa ohranjati kritično distanco in mirno spremljati dogajanje, da lahko temu prilagodim tudi svoja dejanja ter konstruktivno izražam svoje zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo, ogorčenost, razburjenost in strah.
Nika: Ker se stvari iz dneva v dan spreminjajo, me ves čas spremlja neka čudna negotovost. Sproti se skušam spoprijemati s tem občutkom in ohranjati pozitiven odnos, optimizem ter ju dajati tudi svojim bližnjim. Zdi se mi, da je to največ, kar lahko naredim. Trenutna situacija me je prizemljila in prepričljivo opomnila, da nobeden od nas nikoli zares ne ve, kaj se bo zgodilo jutri.
Vidva imata delo, veliko igralcev, ki so prav tako »svobodnjaki« kot vidva, v tem času nima te sreče. Razmišljata o tem, kaj bosta počela potem? Kulturniki že tako težko preživijo, zdaj se nam obeta recesija.
Nik: Seveda imam v glavi nešteto mogočih scenarijev, ampak v nobenem primeru ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo. Polje kulture je zelo široko, večina kulturnikov je samozaposlena in je ostala brez možnosti opravljanja dela, tako je tudi v drugih poklicih. Vsi smo v zelo težki situaciji in vprašanje, kako se bomo s tem spoprijeli, je zelo pomembno. Na državni pa tudi na osebni ravni. Sam skušam ohranjati svojo ustvarjalnost in iskati druge možnosti opravljanja svoje dejavnosti.
Nika: Še tega ne veva, ali se bodo po počitnicah odprle šole, ali bova še imela oddajo. Ker ne moremo predvideti, kakšna bo situacija, je težko delati načrte. Vsekakor pa bo treba razmišljati izven okvirjev.
Oba sta bila zaposlena v gledaliških institucijah, bila sta »varna«. Vama je kaj žal, da sta zapustila naročje gledaliških hiš? Dobila bi plače, vsaj 80 odstotkov …
Nik: Če ne bi odšel, potem najbrž zdaj tudi ne bi vodil Izodroma. Mislim, da včasih preveč poveličujemo samo eno pot, po kateri se nam zdi, da lahko gremo. Poleg tega pa sem že takrat, ko sem sprejel to odločitev, porabil veliko časa in se z njo obremenjeval, tuhtal in jo preizpraševal, zakaj bi zdaj vse to počel še enkrat? Bolje se je ukvarjati s svojim trenutnim položajem in sam sem zdaj zelo zadovoljen in hvaležen, vsekakor pa delo na svobodi zahteva drugačno organizacijo ter skrb za prihodnost in finančno varnost.
Nika: Vsako svojo odločitev sem neštetokrat premislila in obrnila na glavo, razmišljala o posledicah in vštela tudi možnost, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Vem, zakaj sem se tako odločila, in sem glede tega samozavestna. Že zdaj se mi obrestuje, saj mi je prineslo veliko novih izkušenj, ki jih sicer ne bi dobila. Verjetno ne bi vodila Počitniškega krompirja niti Izodroma. Pa še marsičesa ne bi počela, če bi bila zaposlena. Vse prinese dobre in slabe stvari.
Snujeta nove predstave? Za čas, ko se bodo spet odprla gledališča? Vama je korona pokvarila kaj načrtov?
Nik: Jaz vedno načrtujem preveč stvari. Korona mi je dala čas, da se ukvarjam samo s tistimi, s katerimi se res lahko. Nekaj projektov je odvisnih od razpisov, a ne vemo, kaj bo z njimi. V načrtu imam tudi novo predstavo, kot svoj kreativni izraz pa dojemam tudi splet in tam sem trenutno lahko ultra ustvarjalen. Video je zame zelo zanimiv poligon in tako svoj kanal na Youtubu vedno dojemam kot igrišče. Na njem objavljam precej posnetkov, vse to je seveda treba tudi načrtovati, posneti in zmontirati, vse počnem sam. Na Instagramu se igram bolj s krajšimi in zabavnimi vsebinami, ne vem pa, kaj točno počnem na TikToku.
Nika?
Moji projekti so še v povojih. In odvisni od razpisov, financiranja. Zdaj vse stoji, morda nadaljujemo jeseni.
Igrali ste v nadaljevanki Jezero, obeta se snemanje nadaljevanja, boste igrali v njem?
Nika: Ja, za to informacijo pa morajo gledalci prebrati knjigo! (smeh) Sicer pa: ja, tudi v drugi knjigi nastopa Tina Lanc.
Česa sta se naučila v času korone? Vaju je kaj spremenila? V katero smer? Bo spremenila svet?
Nika: Ves čas se vsi spreminjamo. Svet se bo spremenil, koronavirus je vplival globalno. Dvomim, da se bomo spremenili na boljše. Človek v krizi lahko postane tudi zver. Lahko postane marsikaj. Morda pa bomo le ozavestili nekatere stvari, ki smo jih imeli za samoumevne. Sama se v tem obdobju najbolj učim potrpežljivosti.
Nik: Skušam se ves čas opazovati, to je nekaj, kar imam lahko – najbolj od vsega – relativno pod nadzorom in v vsakem primeru lahko kaj spoznam. Ugotovil sem, da mi čas res prija in da je odmor najdragocenejša stvar vsake dejavnosti, čeprav je bil v tem primeru najprej nepričakovan. Drugače pa je ta čas zame vseskozi čudna igra med skrbmi in optimizmom, ki bo verjetno trajala še nekaj časa. Iz te krize bom skušal potegniti nekaj, kar upam, da me bo spremenilo na bolje. In upam, da bomo to uspeli storiti vsi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
