Kaj vam pomeni tek?
Tek je zame oblika življenja v gibanju. Razumem ga izrazito široko: kot dopolnilo, uravnoteženje in nadgradnjo vsakdana. Zame ima nešteto pomenov. Lahko je sprostitev. Trenutek, da se »odklopim« od napornega dnevnega tempa. Da celostno začutim sebe in trenutek tukaj in zdaj. Da zajamem zrak s polnimi pljuči, poglobim dihanje in mu dam tempo, da se uglasim z ritmom korakov. Včasih se s tekom predramim. Zbudim telo, zberem in prečistim misli. Lahko se zdivjam, »skanaliziram« nakopičene energije, čustva, se utrudim, umirim. Včasih tekmujem, sama s sabo ali s kom drugim. Včasih je tek projekt, cilj, ki si ga zadam in ki terja svoje priprave. Spet drugič je preprosto način gibanja v naravi. Brezciljen. Je način raziskovanja novih krajev, mest, pokrajine. Način popotovanja in soustvarjalec zgodb. Lahko je oblika druženja s samim seboj ali z drugimi. Zame je lahko tek resnično karkoli ... Škoda bi bilo, če bi se omejila le na enega od omenjenih vidikov.
Po izobrazbi ste psihologinja, zato me zanima vaše mnenje, zakaj je tek na splošno pri nas tako zelo priljubljen.
Tek in tudi hoja, ki je v primerjavi s prvim žal podcenjena, sta naravni obliki človekovega gibanja. Neko novo učenje gibov in tehnik ter uporaba pripomočkov načeloma nista potrebna. Tečeš lahko kjerkoli in kadarkoli. Ko imaš čas, preprosto obuješ superge in greš. Tečeš lahko sam (in si tako neodvisen), lahko tečeš v paru ali skupini, kar te še dodatno motivira. Tek je torej dobra možnost telesno aktivnega preživljanja prostega časa, če je le mogoče v naravi, kar se danes priporoča kot protiutež stresnemu in »v različne prostore« zaprtemu načinu življenja.
Vaša knjiga ima naslov Evforija, po tekaški preizkušnji, čeprav gre tudi za čustva ...
Predvsem gre za čustva, za stanje vznesenosti po opravljenem presežku. V knjigi jo opisujem kot trenutek zaslužene blaznosti in nepremagljivosti na morišču preteklih dvomov, odrekanj, bolečin in strahov. Res se tako imenuje tudi 233-kilometrska tekaška preizkušnja prek andorskih Pirenejev, a ime ni naključje. Organizatorji so mi povedali, da so traso in vse, kar je povezano s tekmo, namenoma zastavili tako zahtevno, da je tekmovalec resnično v stanju evforije, ko vse to premaga in pride na cilj. Sama stanje evforije povezujem s kakršnimkoli koncem nečesa velikega in zahtevnega, kar si človek zada. S tem nikakor ne mislim zgolj tekaških projektov. V knjigi tako ob bok Evforiji, ki sva jo premagali in dosegli s partnerico Žano Andreeva, postavim pohod mladostnikov Vzgojnega zavoda Kranj iz Kranja proti morju. Njihova pot je njihova »evforija«. Prav tako ima vsakdo v življenju svoje »evforije«, svoje občutke izpolnitve ob doseženih ciljih in končanih poteh, po katerih v življenju nenehno stopamo vsi.
Pisali ste zelo slikovito. Kako ste se sploh lotili pisanja?
Opisovanje tekaške preizkušnje v Andori in hoje otrok proti morju izkoristim kot primer, metaforo, ki oriše razgiban potek doseganja velikih ciljev. Knjiga je torej splošno življenjska in vesela sem, ker to prepoznavajo tudi bralci. Hkrati je mnogo odzivov na slog pisanja, ki ste ga vi opisali kot »slikovit« – in je v resnici živ in bogat. Tako pišem od nekdaj. Zase. Nekoč predvsem potopisne prispevke za različne časopise in revije. Na raznih spletnih forumih in zadnje čase na blogu. Prav zaradi mojega načina pisanja me je Samo Rugelj iz založbe UMco povabil k sodelovanju ravno v trenutku, ko sem imela snov za knjigo. Pisanja sem se lotila po občutku. V prvem koraku zelo sistematično in analitično.
Celotno vsebino knjige sem si najprej »skicirala« po alinejah, in ker gre za preplet dveh zgodb, sem temeljito premislila skupne točke in način prehajanja med eno in drugo zgodbo. Jasno sem oblikovala glavna sporočila, ki jim knjiga mora biti zvesta. Vsi liki v knjigi so živi ljudje, opisujem dogodke, ki so se zares zgodili, a sem izluščila tiste, ki najbolj podpirajo zgodbo in oblikujejo značaje. Ko je bilo ogrodje postavljeno, sem se lotila pisanja, ki je steklo z vesoljno hitrostjo in mi je bilo v velik užitek. Prva različica je bila končana v dveh mesecih, potem jih je sledilo še sedem za dopolnjevanje, premlevanje, piljenje. Ustvarjanje in pisanje knjige je bila res dobra izkušnja, ki jo bom precej verjetno še kdaj ponovila.
Ste takoj vedeli, kakšna knjiga bo nastala?
Takoj. Ko sva se s Samom prvič dobila na kavi, mi je že bilo jasno, o čem bo. V resnici so takrat sovpadle ključne stvari. Z Žano sva končali dolgo pot do cilja Evforije, ki se je pričela že leto prej, ko mi je v prvem poskusu v nogo priletela skala in mi jo zlomila. Potem smo le dva tedna pozneje šli z otroki peš na morje in sem se prepričala, da oni na svoji poti doživljajo enake stvari kot jih vrhunsko pripravljeni tekači na najbolj prestižnih preizkušnjah. Zgodbi sta se mi pred očmi spletali v eno samo, ki se je kar ponujala, da jo zapišem. V zavodu delam že več kot deset let in ves ta čas sem pogrešala, da bi se o mladih iz vzgojnega zavoda pisale tudi dobre zgodbe. Ti mladostniki izhajajo iz izjemno težkih življenjskih okoliščin, razvili so vsakodnevne strategije spoprijemanja z življenjem, ki pogosto niso družbeno sprejemljive ali z njimi preprosto škodijo sebi in okolici. Storijo pa tudi marsikaj dobrega in že ves čas sem premišljevala, kako bi se jim za to podelilo priznanje. Ta zgodba se mi je zdela kot nalašč. Knjiga je poklon mladostnikom, ki izhajajo iz težkih okoliščin, namenjena pa je vsakemu. Je priznanje prav vsaki življenjski poti in premagovanju ovir, ki jih sreča na njej.
Ste vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja. Ali svojim varovancem priporočate tek?
Ja, res smo z nekaterimi že tekli. Na desetki ali polovički Ljubljanskega maratona in še na kaki drugi prireditvi. Zadnje čase pa bolj hodimo, kar zmore skorajda vsak. Z VIZ-om Smlednik gremo vsako leto iz Smlednika do Vrbe, peš se obiskujemo med našimi stanovanjskimi skupinami, ki so razsejane v okolici Kranja, hodimo v hribe in seveda vsako leto do morja. O četrti izvedbi pohoda govori knjiga, letos pa smo se odpravili že petič.
Iz lastnih izkušenj nam zaupajte: vaši varovanci še berejo? Bodo prebrali vašo knjigo?
Bralna kultura se ustvarja v družinah. Žal to našim otrokom iz različnih razlogov prepogosto manjka. Ne želim jim dajati potuhe, a v šolah se potem nenadoma srečajo z bralnimi zahtevami, ki so zanje pretežke, zato imajo do njih večinoma odpor. Podobno je, kot da bi od nekoga, ki nikoli ni tekel, zahteval, da preteče maraton. Takoj, brez predhodnih priprav. To ne gre. Nočem biti žaljiva, a bralna sposobnost nekaterih 14, 15 let starih otrok je pogosto na ravni slikanic. Seveda jim niti na misel ne pride, da bi posegli po njih, kar je logično, konec koncev je njihova vsebina prilagojena majhnim otrokom. Obstajajo pa tudi izjeme, ki berejo. Za mojo knjigo vedo, tistim, ki v njej nastopajo, sem jo tudi podarila, kar jim veliko pomeni. Ne vem pa, ali so kaj prebrali, saj so se naše poti v tem času razšle. Otroci v skupini so knjigo z občudovanjem vzeli v roke, a za zdaj so jo zgolj prelistali. Ne želim jih siliti v branje. So pa dejali, da gredo drugo leto zagotovo na pohod do morja, če o njih napišem drugi del.
