Estrada

»Imamo veliko genialnih umetnikov, a kaj nam to pomaga, če se na njih spomnimo šele, ko zapustijo ta svet.«

Teja Pelko
16. 12. 2019, 18.00
Deli članek:

Koreograf, plesalec in umetnik Žigan Krajnčan je že večkrat dokazal, da je zelo nadarjen za igro, nazadnje v kratkem igranem filmu svojega brata Kristijana Krajnčana z naslovom Potop, v katerem upodablja od očeta odtujenega sina. Film je bil septembra prikazan v tekmovalnem programu Festivala slovenskega filma, mednarodno premiero je doživel novembra na prestižnem festivalu v Solunu, v nedeljo, 17. novembra, pa si ga lahko ob 21.10 ogledate v Kinodvoru v okviru festivala Liffe, kamor je bil izbran kot edini slovenski kratki film.

EnaBanda, arhiv filma
Utrinek iz filma Potop.

Kako ste oblikovali vlogo sina?
Začel sem z raziskovanjem odnosa s svojim očetom in prepoznavanjem vzorcev, ki sem jih prevzel od njega. Moja ideja je bila, da bi prek vloge v filmu ozavestil, doživel in spremenil te vzorce. Predvsem sem vadil notranjo zbranost, da lahko držim v sebi močno doživljanje in stanje. Mislim, da sem se največ ukvarjal z obstajanjem. Velik del vloge pa je nastal na vajah z Matejem in Kristijanom.

Ste se po kakšen igralski nasvet obrnili k Mateju Pucu?

Seveda. Pri Mateju občudujem, da nasvete redko poda z besedami, večkrat z dejanji. Vsaka vaja z njim je bila polna navdihov in skritih nasvetov. Matej ima neko posebno moč: ko igraš z njim, te vzame s seboj v globino srca. Občutek pretvarjanja v trenutku izgine, ostane le občutek, nagon in bit. Velik del moje vloge je nastal skupaj z njim na vajah.

Kako zelo drugačna je vaša filmska vez z očetom od dejanske? Kaj najbolj cenite in kaj vas (je) najbolj moti(-lo) pri vašem očetu?

Zelo drugačna. (smeh) Ko sem bil v puberteti, sva imela nekaj zapletov, predvsem zaradi šole, takrat mi je šel kdaj zelo na živce. Hvaležen sem za njegovo odločitev, da mi je na neki točki dal prosto pot in me na njej podpiral. Najbolj me je motilo, ko sva, recimo, delala na vrtu ali okoli hiše, da je vedno moralo biti po njegovo ... To je podobno kot v filmu. (smeh) Vedno bolj pa cenim njegov pogled na svet in njegovo ustvarjanje. Šele pred kratkim sem spoznal, koliko resnično dobre glasbe je napisal. Kako velike premike za slovenski glasbeni prostor je naredil, ko je na oder hkrati postavil klasično zasedbo filharmonije in big band. Verjetno bo dobil zasluženo spoštovanje šele, ko bo umrl. Tako kot na primer Jernej Šugman ali Gašper Tič. Imamo veliko genialnih slovenskih umetnikov, a kaj nam to pomaga, če se na njih spomnimo šele, ko zapustijo ta svet. Sam upam, da temu ne bo tako.

Nedavno ste tudi sami prvič postali oče. Vas je to zelo spremenilo?

Zelo. Pri porodu sem bil ves čas zraven, in ko sem prvič videl tisto majhno glavico, sem dobil občutek, da mi bo srce razneslo. Na koncu ga ni razneslo, ampak se je odprlo. Res posebno doživetje, ki še kar traja.

Kakšno življenjsko popotnico se boste trudili dati svoji hčerkici Rosi Lii?

Predvsem se trudim, da prejme čim več ljubezni. Pojem ji, z njo plešem. Razmišljam pa tudi o prihodnosti … Ko spremljam razmere po svetu in v Sloveniji, se bojim, v kakšnem svetu bo Rosa živela. Že zdaj se trudim dati čim večjo podporo vsem mladim, ki premikajo meje in razmišljajo s svojo glavo. Mislim, da ideja, da bi imel vsak streho nad glavo, pitno vodo in hrano ter živel brez strahu, kako bo preživel mesec, ni tako sanjava, kot se sliši.

V filmu ste precej spretni z rokami. Ste tudi v resnici takšni?

Kaj pa vem ... Ja in ne. Če gre za »finger-tutting« (stil plesa s prsti), sem kar v redu, če gre za postavljanje brunarice, pa ne bi znal, če ne bi imel navodil. (smeh)

Z bratom zelo pogosto sodelujeta. Kako je delati z nekom, ki vam je tako blizu? Sploh potrebujeta besede?

Rad delam z ljudmi, ki so mi blizu. Zdi sem mi, da se pri delu z ljudmi, ki so ti blizu, vsaka stvar še okrepi. Če je kaj smešno, je še toliko bolj smešno, če je kaj žalostno, je še toliko bolj žalostno ... S Kristijanom se vedno z užitkom pogovarjam. Imam pa občutek, da se najbolje »pogovoriva«, če on komunicira z glasbo, jaz pa s plesom.

Kristijan je od vas starejši devet let. Je bil v vašem otroštvu pravi veliki brat ali so ga takrat bolj zanimale druge stvari?

Kristijan še vedno je in vedno bo moj veliki brat. Ko sem bil star okoli deset let, je odšel študirat na Nizozemsko in v Ameriko, tako da se v obdobju, ko sem bil v srednji šoli, nisva pogosto videla. Čedalje manj sem bil v puberteti, čedalje več sva se videvala, pogovarjala in delala. Lepo je bilo obdobje, ko sem še enkrat spoznal brata v novi luči. Kristijan me je res, res veliko naučil.

Kristijan ima zelo rad vodo in dež. Pa vi?

Res, skoraj vedno, ko smo snemali s Kristijanom, je bilo nekaj v zvezi z mrzlo vodo. Od bosega plesa na snegu z Gašperjem Kunškom do snemanja videa pod slapom, kjer ima voda manj kot pet stopinj ... Sem se že privadil, voda pa odlično izpade na platnu. (smeh)

Oba z Matejem sta v filmu večino časa mokra in ni ravno videti, da bi ga snemali ob visokih temperaturah ... Kako sta se grela? Sta morda zaradi filma staknila kakšen prehlad?

Imeli smo majhen šotorček, v katerem so nam nastavili grelec in smo se lahko prišli pogret med daljšimi premori. Bilo je mrzlo, ni pa bilo prehudo. Včasih smo malo smrkali ...

Po čem si boste sicer najbolj zapomnili to snemanje?

Veliko se je zgodilo: spoznal sem izjemno ekipo, zmrzoval sem vsaj četrtino celotnega snemanja, problemi s sladkorno boleznijo, med snemanjem ponoči sem v akciji sekiro zabrisal v potoček zraven hiše, ker pa je bila to edina sekira na snemanju, so jo šli iskat pod vodo in jo k sreči našli ... Mogoče pa si bom snemanje najbolj zapomnil po tem, da se mi je prvič v življenju uspelo zares dobro igralsko zjokati pred kamero, a sta se Kristijan in montažer filma odločila, da je film bolje končati pred zadnjo sceno, tako da mojega dramatičnega trenutka ni notri. (smeh)

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 46, 14.11.2019