Gillian je gnusu in mrakobnosti vnesla mnogo več kot le svojo prečudovito prirojeno eleganco. »Pri Bedelii se meja med opazovanjem in sodelovanjem začne brisati,« razmišlja lepotica. »Ljudje so precej bolj zapletena bitja, kot si mislimo. Bedelio je resnično strah, hkrati pa se ne more upreti poti, po kateri se je pogumno podala. Včasih si domišlja, da je korak pred Hannibalom, včasih pa, da ni. S tem njunim plesom je zasvojena. Ples s hudičem se ji zdi vznemirljiv. Ne more nehati.«
Snemanja nagnusnih prizorov se je lotevala zelo razumsko: »Delno se moram vanje vživeti, se povezati z njimi. A hkrati ves čas ohranjam neko razdaljo. Zaradi ohranjanja lastne razsodnosti k njim pristopam tudi zelo tehnično. Z eno polovico prizora se povežem, od druge pa se povsem ločim, ker je vse skupaj preveč temačno.«
Z Madsom Mikkelsenom, ki upodablja Hannibala, vse prizore odigrata, kot bi igrala šah. Nad njuno kemijo in ritmom, kako se prizori sestavijo, so bili vsi navdušeni. »Saj niti ne znam pojasniti, kako nama je to uspelo. Preprosto lotila sva se dela in vse je steklo, kot je moralo. Z Madsom veva, da sva se poglobila v zelo bizaren svet, da ko igrava svoja lika, pravzaprav govoriva drug, skrivnosten jezik. Gre za mešanico najinih igralskih slogov, okolja, v katerem sva, oblačil in besed, ki jih izgovarjava. Vse skupaj se je v oblikovalo v zelo prefinjen odnos.«
Med snemanjem Hannibala je Gillian napisala svoj prvi (znanstvenofantastični) roman A Vision of Fire, ki je prvi del trilogije The EarthEnd Saga. Soavtor je Jeff Rovin. Večino je napisala na letalu: živi v Londonu, na snemanje Hannibala je potovala v ZDA, na letih tja in nazaj pa je nastajala knjiga. »Jeffa mi je predstavil skupni prijatelj. Začela sva se pogovarjati o tem, pri kakšni knjigi bi sodelovala, in tako je nastala najina trilogija.«
