Visoka, vitka, svetlolasa in urejena, s posebnim nasmeškom, ki ga ne pozabiš kar tako mimogrede, tako nekako bi lahko opisali novinarko Andrejo Comino.
»Kako se pripravljam na maraton v New Yorku? Ker sem pridna punca, naredim vse treninge točno po načrtu. Ženske se povsem drugače lotimo teh stvari, niti pod razno ne podcenjujemo maratona, zato se želimo pripraviti tako, kot je treba. Moški imajo bolj to miselnost 'eh, bomo že zmogli, bo že šlo'. Treniram dvakrat, trikrat na teden, naredim vse načrtovane dolge teke in intervale, da malo izboljšam hitrost, in zelo ponosna sem na to, da že praktično deset let, odkar treniram, ali napredujem ali pa ohranjam isti čas, kar je glede na to, da sem že gospa sredi 40-ih in da sem vsako leto starejša, več kot odlično,« pravi Andreja, ki se v otroštvu in mladosti nikoli ni zares ukvarjala s športom, čeprav je bila vedno zelo živahna punca: »Za šport ni bilo možnosti, a že od nekdaj nimam obstanka na enem mestu. Nemirni duh me je vedno gnal naokoli, leta 2009 pa sem se odločila, da želim videti, kako potekajo pravi treningi. Priključila sem se takratnemu klubu Polet. Težko je bilo priti zraven. Prvič v življenju sem napisala celo motivacijsko pismo, v katerem sem se predstavila in razložila, zakaj si želim teči. Prvo leto je bil naval tolikšen, da so me zavrnili. Šele naslednje leto so naju s prijateljico, s katero sva imeli skupaj otroke v vrtcu, sprejeli,« se hitra novinarka spominja svojih začetkov teka, ko ni imela pojma, kakšne superge mora kupiti.
Rezerve ima še v prehrani
O vrstah treningov in športni prehrani se ji na začetku ni niti sanjalo. Edino navdušenja ji ni manjkalo. »Nikoli mi ni bilo težko priti na trening. Čeprav sem bila sama s hčerko, sem si vedno našla varstvo, da sem lahko šla. Zelo cenim svoj prosti čas in všeč mi je, da zdaj tudi vsi okoli mene spoštujejo in cenijo to, da si vzamem čas zase. Ženske smo pri tem nekoliko drugačne od moških. Ne gre nam le za športni napredek, temveč treninge izkoristimo tudi za druženje in klepet. Večinoma v naravi, kar je še dodaten plus. Tako na prijeten način naredimo nekaj za svoje telo in dušo. Svoje treninge tudi zelo prilagajam, velikokrat grem v hribe, na traile, s prijateljicami na dolge teke, na kolesarjenje. Vedno pa se poslušam, nikoli ne grem preko sebe, tudi ne jemljem nobenih dodatnih stvari, malo cukra, pa je. To je moja terapija jaz pravim,« pravi nasmejana Andreja, ki prizna, da ima veliko rezerve še v prehrani, saj ne je le zdravih živil, ampak se večkrat tudi pregreši. Napredek je pri Andreji prišel hitro in je bil velikanski - prvi polmaraton (v vseh teh letih je že zdavnaj nehala šteti, koliko se jih je nabralo, je pa medalj za dobro škatlo od čevljev), čez tri leta nepozabno doživetje z maratonom v Berlinu, nato še dva v Ljubljani in nič koliko drugih tekov. Zdaj gredo tri prijateljice v New York: »Gremo za teden dni, tudi hčerka gre z mano. No, ni nam hudega, to lahko rečem. Maraton je res nekaj posebnega, tam pokuriš vse zaloge, teh 42 kilometrov iz tebe potegne vse, tako da sem na teh tekih šla že čez veliko stvari.«
Druženje
»S tekom in zaradi njega sem spoznala krasne ljudi. Čisto nov krog, do kakršnega verjetno s prejšnjim načinom življenja ne bi prišla. Vsem pa je skupno to, da so aktivni, pozitivno naravnani, in ko smo v pajkicah in supergah, pozabimo na slabo voljo, slabo vreme, težave, svoje poklice in se trudimo kar najbolje oddelati trening in priti čim hitreje do cilja. Tečem v skupini tek.si, kjer nas je kakšnih 15, zato ni problem za različne pohode, teke, traile dobiti družbe. Res sem vesela, da v tej skupini mojih prijateljic vedno najdemo čas za treninge in tek, čeprav imamo vse relativno zahtevne službe,« pravi Andreja, ki je tekla v različnih državah, a so ji še vedno najljubši teki po Sloveniji.
Knjiga Svoboda - breme ali privilegij
Andreja je ob vseh pretečenih in prehojenih kilometrih in napisanih člankih našla še čas, da je napisala knjigo. Knjigo o ljudeh s statusom svobodnjaka, o visoko izobraženih ljudeh, ki so se v novodobnih kapitalističnih pogruntavščinah znašli na robu preživetja: »Za pisanje knjige sem se odločila, ker je svobodnjaštvo ali prekarstvo velik problem, ki že ga dobrih dvajset let živim tudi sama. Za različne revije sem napisala na tisoče člankov o najrazličnejših zanimivih ljudeh, nekaterih bolj, drugih manj znanih javnosti. Medtem ko mediji po eni strani podpirajo in navzven kažejo njihovo bleščečo plat, uspehe, sanjska doživetja, in to tudi sami prikazujejo po družabnih omrežjih, po drugi strani velikokrat ostane v senci tista temnejša. V knjigi sem želela pokazati realno sliko svobodnjaštva, podati nasvete in rešitve, kako živeti in preživeti kot svobodnjak. Skupaj smo iskali rešitve in predloge za izboljšanje stanja. Upam, da bo knjiga v pomoč mladim, pa tudi ostalim svobodnjakom.«
