Za vas zagotovo lahko rečemo, da vam je bila glasba položena v zibko. Se spomnite prve pesmi, ki ste jo prepevali kot deklica?
Res je. Oče je bil akademsko izobraženi glasbenik. Sprva je v radijskem orkestru igral oboo, pozneje je postal producent resne glasbe pri Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Mamo verjetno večina pozna kot pevko, zato lahko mirne vesti rečem, da prihajam iz glasbene družine in mi je bila glasba resnično položena v zibko. Prva pesmica, ki sem jo prepevala in mi je ostala v spominu, so Račke. To smo tako ali tako v otroških letih prepevali skoraj vsi. Joj, kako smo jo prepevali in ob njej plesali. (smeh) Iz vrtca mi je ostala v spominu še pesmica Metuljček cekinček.
Te dni vas lahko gledalci spremljajo v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Ste imeli pred vstopom v oddajo kaj pomislekov?
Ko so me povabili k sodelovanju v oddaji Znan obraz ima svoj glas, sem bila prijetno presenečena, a sem imela tudi pomisleke. Sodelovanje v tovrstni oddaji je bil zame neki nov izziv, verjetno pa je ravno to prevladalo, da sem privolila. Moram reči, da mi ni žal, saj vse skupaj poteka v zelo prijetnem razpoloženju.
V kakšnem spominu boste ohranili svoj prvi nastop, ko ste nastopili kot Aretha Franklin?
Morda mi je bilo od vsega najhuje sedeti tri ure na stolu v maski, ko so me »spreminjali« v Aretho Franklin. Vse je dodelano do potankosti – vsa čast maskerkam in celotni ekipi, ki sodeluje pri ustvarjanju oddaje Znan obraz ima svoj glas. Tudi v operi pred nastopi preživimo veliko časa v maski, a nikoli toliko, kot sem ga tukaj. (smeh) Biti pri miru toliko časa, to je najhuje. Po maski pa hitro na oder in ... Res je prisoten adrenalin. A ko sem stopila na oder in je sledil aplavz občinstva, sem preprosto »padla noter« in se popolnoma vživela v vlogo Arethe Franklin. Tudi kamere me niso več ganile.
Kot Aretha Franklin ste zmagali. Bi lahko rekli, da vam je bila ta preobrazba pisana na kožo?
Zagotovo. Tudi drugače jo zelo rada poslušam, poslušala sem jo že pred leti. Doma smo imeli veliko vinilnih plošč in njene plošče so bile del te zbirke. Že v mladih letih sem se navdušila nad črnsko glasbo, zato so mi bili blues, jazz in gospel vedno blizu. Način, kako oni zapojejo v višino in ob tem iz sebe iztisnejo vsa ta čustva, me je vedno navdajal z navdušenjem, hkrati pa s spoštovanjem do njih samih.
Imate morda željo, da bi vam bila v prihodnje v oddaji dodeljena vloga kakšne posebne glasbenice oziroma glasbenika?
To je kar težko, saj je lahko preobrazba v dobro pevko nehvaležna naloga. Nekatere značilnosti ali sloge petja, kot so hripavi ali zamolkli glasovi, je lažje oponašati kot petje neke vrhunske pevke ali pevca, denimo. Ti glasovi so skoraj nedotakljivi in jih je izjemno težko doseči. Lažje se je približati energiji, ki jo ti glasbeniki v svojih nastopih izžarevajo na odru. S tega vidika mi je pri srcu, denimo, Shirley Bassey, ki je imela prepoznavne kretnje in globok črnski glas, ki bi mi predstavljal resnično velik izziv. Prav tako bi bil velik izziv kateri izmed moških rockerskih vokalov.
Ana Dežman je že v prvi oddaji dokazala, da je ne gre podcenjevati in da kri ni voda, ter opravičila svoje glasbene korenine. V prihodnje lahko od nje pričakujemo še veliko prvovrstnih nastopov, morda pa ji bo dodeljena celo vloga, da se bo morala preleviti v svojo mamo, Eldo Viler. Misel na to zagotovo ni nora.
