Viktorji so bili zelo pomemben dogodek za pop kulturno sceno. Kako je prišlo do sodelovanja?
Bil sem direktor gledaliških ateljejev, kjer se je izdelovala scenografija in kostumografija za Dramo ter Opero in balet, v zgodnjih 90. letih pa sem ustanovil svoj urad oziroma agencijo Teater, ki še danes skrbi za zasnovo dogodkov, za arhitekturo in scenografijo. Imel sem veliko izkušenj, scenskega in produkcijskega znanja. Sosledje vsega omenjenega je nekako samo po sebi prineslo idejo o skupnem sodelovanju. Prve podelitve so bile po diskotekah. Z mojim prihodom v ekipo smo se začeli spogledovati z idejo o drznejšem koraku. Ambiciozno smo Viktorje preselili na prvo večje prizorišče, v veliko sprejemno dvorano Cankarjevega doma, kjer jih je prvič prenašala TVS. Dogodek je takoj zasijal v javnosti in dobil večjo težo. Zatem smo se na mojo pobudo lotili še drznejšega izziva – vstopa v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.
Kako ste se lotili prvega dogodka?
Načrtovanje Viktorjev je bilo za vse nas skoraj poslanstvo! Skoraj leto pred dogodkom se je pričel nabor izvajalcev, ustvarjanje prvih točk programa, načrtovanje scenografije, za katero smo si vednodovolili, da je premikala meje, za tiste čase je bila precej spektakularna. Kmalu za tem smo začeli z oblikovanjem ekipe. Skupaj smo izbirali le med najboljšimi na področju režije, oblikovanja svetlobe, tonskimi opremljevalci, mojstri scenske izvedbe, nastopajočimi, naročali posebne glasbene aranžmaje, si privoščili veličastne scenografije in kostumografije, si izmišljali vrste presenečenj, izvajalci so nastopili v nenavadnih duetih, v novih aranžmajih, vsaka točka je bila dovršena in zrežirana do potankosti. Prav tako smo takrat javnosti predstavili vse, kar je bilo za tiste čase novega s tehničnega in produkcijskega vidika. Viktorji so bili najbolj zaželen dogodek leta. Postavljali so merila in trende za današnji šov. Občinstvo se je kmalu navadilo presežkov in pred nami je bil vsakoletni izziv, kako narediti naslednjo podelitev še boljšo od prejšnje. Težek zalogaj, a hkrati izziv. To so bili zlati in pravzaprav neponovljivi časi. Stopovci so s tovrstnimi podelitvami spodbudili veliko zanimanje, a so si nakopali tudi velike težave! Zanimanje je bil neverjetno, iskala se je še kakšna vstopnica, ki pa je ni bilo mogoče dobiti. Tam si srečal poleg vseh najvidnejših predstavnikov medijskega sveta in kulture vse, ki so soustvarjali javno življenje. Viktorji so zagotovo postregli z najboljšim, kar je premogla slovenska scena.
Se spomnite kakšnih odzivov nagrajencev, koliko jim je pomenila ta nagrada?
Viktorji so takrat za marsikoga pomenili velik preskok v razpoznavnosti in izgradnji javne podobe, ki ni bila tako hitro minljiva kot danes. Spomnim se pevca Vilija Resnika, ki je z viktorjem v roki v kamero rekel: »Vidiš, oče, za to se je izplačalo delati.«
Slovenka leta je še ena nagrada, ki je v slovenskem prostoru izjemno pomembna. Kakšna je tu vaša vloga?
Slovenko leta ustvarjam kot režiser, scenograf in njen koproducent že od leta 1996. Ostal sem ji zvest od prvega dne do danes. Doživel sem njeno preobrazbo v Žensko leta in se veselim njene vrnitve v Slovenko leta. Viktorji so bili v zasnovi od nekdaj spektakel, medtem ko je Slovenka leta predvsem prireditev z močnim sporočilom, tako pa zame poseben izziv. Z njo sem prehodil dolgo pot, od vrha do trenutka, ko je bilo vse skupaj že precej črnogledo. Ostal sem ji zvest ne glede na vse in pripravljen sem jo bil delati ob kakršnihkoli pogojih. Trudil sem se najti ustvarjalno rešilno bilko in obdržati njeno veličastnost, četudi v zelo skromnih okoliščinah in ob selitvah s prizorišča na prizorišče.
PROSTOROM VDAHNE VSEBINO …
Mag. Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta, pravi: »Andrej Stražišar je arhitekt in scenograf. Je oblikovalec prostorov, ki jih ne oblikuje le v njihovi obliki. K oblikovanju prostorov vedno pristopi kot scenograf in prostorom ob obliki vdahne še vsebino. Prostoru, pa če je to prostor v gledališču, razstava ali prostor za bivanje, oglaševalske akcije ..., ustvari zgodbo. Gledališki prostori Andreja Stražišarja so realni prostori bivanja namišljenega – gledališke umetnosti. So aktivni, pomensko polni, drzni, znajo stopiti v ospredje in hkrati biti v ozadju kot navdihujoč prostor izvajalcem …«
