S Sanijem Bečirovićem smo opravili intervju tik pred začetkom tekmovalne sezone 2019/2020, ki jo bodo zmaji na domačem parketu uradno odprli v sredo, 2. oktobra, ko se bodo na tekmi prvega kola 7Days EuroCupa v Stožicah ob 19.30 pomerili s turško Darušafako.
Sani, kje ste bili zadnja leta?
Prihajam iz Slovenske Bistrice, kjer sem pri sedmih letih začel trenirati košarko, nato pa sem večino svojega življenja zaradi igranja preživel v tujini. Sledili so si različni klubi po Italiji, Grčiji in drugod. Družinsko bazo smo najprej imeli v Bistrici, nato pa sva se z ženo Simono odločila za Ljubljano. Ustvarila sva si dom in najina otroka v prestolnici tudi hodita v šolo in trenirata.
Pred štirimi leti ste se odločili za »upokojitev«. Kako to?
Po dobrih dvajsetih letih kariere po različnih klubih doma in v tujini je bilo moje telo kljub želji po igranju enostavno preveč izmučeno. Nisem ga obremenjeval zgolj do meja možnega, temveč sem šel krepko čez. Zato je bila odločitev za upokojitev ena najlažjih. Rekel sem si, da dokler bom lahko kolikor toliko znosno živel z bolečinami (in te so bile od mojega dvajsetega leta stalnica), tako dolgo bom v košarki. Ko bodo prehude, ko me bodo zjutraj, ko se zbudim, paralizirale ob normalnem življenju, se bom poslovil. Ko se je to zgodilo, je bila odločitev za slovo od košarke ena najlažjih v mojem življenju. Hitro sem našel nove izzive.
In kaj je prišlo potem? Kaj ste počeli, kako ste se znova privadili »običajnemu« življenju?
Dal sem si duška za vse tisto, kar mi je bilo dolga leta prepovedano: šel sem na smučanje, si kupil motor in se lotil drugih adrenalinskih športov in v tem neskončno užival. Nadoknadil pa sem tudi nekaj tistega, kar sem zamudil pri družinskem življenju. Z največjim veseljem sem postal šofer svojih otrok v šolo in na dejavnosti.
Kako pa ste se pridružili novem klubu Cedevita Olimpija Ljubljana?
Nova funkcija je prišla kot presenečenje. Želel sem si početi nekaj v zvezi s košarko, ki je moja velika ljubezen, obenem pa biti tudi doma. Pa tudi moji domači so si po dolgoletni odsotnosti želeli, da bi bil več doma. Da bi živel čisto običajno in vsakdanje življenje. Sredi poletja mi je funkcijo omenil Jure Zdovc, kasneje pa sem stopil v stik s Tomažem Berločnikom in Emilom Tedeschijem. Opravili smo pogovore in se hitro ujeli. Zaradi novega izziva letos praktično nisem imel dopusta, vendar bomo dali vse od sebe, da sestavimo stabilen evroligaški kljub. Ljubljana in Slovenci si to zaslužijo. V 45 dneh smo morali opraviti kopico dela – se pogovoriti z igralci, sestaviti ekipo in opravili ostale obveznosti. Vem pa, da bo za uspeh potrebnega še veliko dela, potrpežljivosti, pa tudi razumevanja za napake.
Kakšna je vizija kluba?
Želimo si, da bi se v Ljubljani spet igrala kakovostna košarka na evropski ravni, da bi v njej uživali tako igralci kot navijači. Da bi bilo v Stožicah takšno razpoloženje, kot je bilo minule dni na tekmah evropskega prvenstva v odbojki, ko je bilo res izjemno. Smo zagnani, pa tudi realni. Vendar povsem predani ciljem.
Kaj pa še počnete poleg kariere funkcionarja?
Moje srce je predano košarki in družini. Simona je tista, ki je dolgo podpirala vse vogale pri hiši. Bila z mano v tujini, vedno ustvarila prijeten dom in skrbela za otroka, za kar sem ji zelo hvaležen. Dolga leta se je moje življenje odvijalo od četrtka do nedelje, ko smo bili na čustvenem valu zmag in porazov, vmes pa so bili treningi. Vse se je vrtelo okoli košarke. Vendar sem imel to rad in sem kljub poškodbam živel svoje sanje. Takšno športno vzdušje privoščim tudi svojima otrokoma. Da bi ju znal spodbujati, tako kot je mene moj oče Memi, na katerega sem zelo navezan in je zadnja štiri leta trener na Kitajskem.
Ob uspešni karieri ste si uspeli ustvariti tudi družino.
Ni bilo lahko, kot sem že omenil, ima velikansko zaslugo za to moja Simona, ki je šla z mano povsod. Je krasna partnerica in mama najinima otrokoma. Hči Samija je stara 14 let in obiskuje prvi letnik mednarodne srednje šole. Skozi celo osnovno šolo je plesala, zdaj pa nove izzive išče v odbojki. Visoka je 179 centimetrov in ima dobre predispozicije za odbojkarico. Kiam pa je v šestem razredu osnovne šole in se tudi navdušuje nad košarko. Otrokoma puščava svoje ljubezni, pri vsem ju podpirava in spodbujava.
Katere pa so še vaše želje?
Profesionalna je, da bi klub resnično zaživel z mano ali brez mene, osebna pa, da bi vzgojil svoja otroka v človeka s pravimi vrednotami. Vse prevečkrat se dogaja, da so v današnjem času pomešane, če ne celo izgubljene. Želim si, da karkoli bi počela, bosta uspešna in srečna. Sam pa si želim, da bi bil še naprej zadovoljen.
Koliko pa še stopite na košarkarski parket?
Košarke se, razen funkcionarskega dela v službi, ne pritaknem več. Poškodbe so naredile svoje. Za mano je trinajst operacij in še več rehabilitacij. Eno leto sem potreboval, da si je moje telo odpočilo in so bolečine izzvenele. To se je zgodilo predvsem zaradi joge in pilatesa, ki ju zadnja leta redno obiskujem. Ob tej vadbi si je moje telo dodobra opomoglo. Še vedno pa je v meni nekaj tistega vražjega iz mlajših let. Da zadostim svoji tekmovalnosti, tekmujem s samim s seboj pri vzponih na Šmarno goro. Takrat ne gledam na uro, temveč dam vse od sebe, da se dodobra spotim in preverim, v kakšni kondiciji sem.
