Ali je težko stopiti v čevlje Mojce Širok, ki je bila nazadnje voditeljica Globusa?
Seku: Vsak nosi svoje čevlje, gradimo pa na ramenih tistih, ki so gradili pred nami.
Adrijan: Vsekakor je treba vedeti, da je to oddaja zunanjepolitičnega uredništva in dopisniške mreže, tako da oddaje ne gradi le voditelj, ampak celotna ekipa – tukaj je ključ kakovosti oddaje.
Katero aktualno zunanjepolitično dejanje bo najbolj vplivalo na življenje Slovencev v bližnji prihodnosti?
Adrijan: Evropska politika in nova Evropska komisija, »pozicioniranje« znotraj Evropske unije. Kakšen glas bo imela Slovenija? Zdaj smo v času prehoda stare komisije v novo. V zadnjih dneh smo na Blejskem strateškem forumu slišali veliko pričakovanj sogovornikov, da bo nova Evropska komisija delala drugače, celo z vrha slovenske politike smo to slišali. Kratkoročno bodo tako verjetno na življenje Slovencev najbolj vplivale evropske odločitve, reševanje evropskih težav.
Seku: Ne smemo pozabiti, da brexit, ta dolga saga, ki se nam neprestano dogaja, spreminja razmerje moči znotraj Evropske unije, spreminjajo se položaji. Kdo bodo novi obrazi, novi voditelji Evropske unije? Za manjše evropske države bo seveda pomembno, kateremu vlaku, kateri skupini in katerim nazorom znotraj teh različnih evropskih mnenj se bodo pridružile, kar bo posledično vplivalo seveda tudi na življenje pri nas.
Adrijan: Tudi podnebna politika, podnebne spremembe so tisto, kar nas zadeva, vse na tem svetu. V letošnji prvi oddaji smo lahko videli, da so te stvari povezane, da se skrajnejši vremenski pojavi dogajajo tudi na našem območju, tako da lahko morda tukaj iščemo neposredno slovensko vpetost v dogajanje.
Sem sodijo tudi begunci. Je katera država po vajinem mnenju že našla dobro pot, po kateri bi lahko prišla do rešitve te težave?
Adrijan: Ni vprašanje, katera država bo našla rešitev za migrantsko krizo, potrebna je skupna rešitev. To je odvisno od evropske politike. Kot sem rekel, od nove Evropske komisije vsi pričakujejo več zagnanosti, da bi več storila, dosegla več soglasij in rezultatov. Če bo vsaka država posebej vlekla svoje politične poteze, zadeve ne bomo rešili.
Manica Janežič Ambrožič je pred časom dejala, da je slaba udeležba na evropskih volitvah zanjo osebna bolečina. Zakaj menita, da je tako, in kako ljudi »prebuditi«? Je to sploh mogoče?
Seku: Seveda je. Morda ni toliko na nas, ne čutim se poklicanega, da bi nagovarjal ljudi, da hodijo na volitve. Poklicani za to, da jih nagovarjajo, so tisti, ki vstopajo in so v Bruslju na položajih moči. Včasih se nam zgodi ta paradoks Versaja pred časom francoske revolucije. Bruseljski dvor je odmaknjen od ljudi, nekako ga seveda skušamo približati skozi takšne in drugačne teme, ampak včasih potreb in mnenj ljudi ne slišijo. Mi lahko predstavljamo življenje v Evropi in ga pojasnjujemo, tolmačimo in skušamo približati ljudem, pot, kako nagovarjati ljudi, biti njihov glas in resnično biti predstavnik ljudstva v tem ali onem telesu, pa je naloga tistih, ki jih mi vabimo pred mikrofon.
Imamo slabe politike?
Seku: To bi bila vrednostna sodba. Imamo krizo vodenja, ampak to ni nekaj, kar bi nastalo zdaj, to je proces, ki se dogaja, to je krog, ki se vsake toliko časa obrne.
Ima sicer oddaja Globus dovolj veliko dopisniško mrežo?
Adrijan: Dopisniška mreža je zagotovo potrebna, ljudje na terenu lahko bolj poglobljeno pojasnijo zadeve, so vpeti v lokalno okolje in lahko z večjo verodostojnostjo predstavijo težave družbe in politike v tistih državah, iz katerih poročajo. Vedno pa je mogoče reči, da bi lahko bila dopisniška mreža še večja.
Najbrž zahteva precej dodatnih sredstev ...
Adrijan: Zagotovo. Dopisniška mreža vedno zahteva finančna sredstva. To lahko vidimo tudi širše v medijski krajini v Sloveniji, kjer imajo z izjemo RTVS mediji le po kakšnega dopisnika. Smo edini, ki jih imamo več, seveda pa bi si kot ustvarjalci oddaje vedno želeli še kakšno dopisniško mesto.
Kje?
Adrijan: Gotovo na Kitajskem, ki je nova velika sila, morda ne bi bilo slabo tudi v Latinski Ameriki. Bolj smo na evropskem območju, ki nam je bližje, ampak vedno je prostor za še več teh mest, ki bi tudi okrepila kvaliteto celotnega dela.
Adrijan, tudi vi ste bili dopisnik iz Londona ...
Adrijan: Začasno.
Že od leta 2005 spremljate zunanjepolitično dogajanje. Katera je bila po vašem mnenju v tem času najbolj spregledana tema?
Adrijan: Podnebne spremembe, z njimi bi se bilo treba ukvarjati že veliko prej. Pa družbena neenakost v zahodnem svetu. Lahko rečem, da je v Združenem kraljestvu neenakost v državi eden od razlogov za brexit, tudi tam je precej revščine, ki je morda ni mogoče videti na prvi pogled, ko marsikdo Veliko Britanijo vidi zgolj kot bogato, zahodno državo. To so neke obrobne zgodbe, ki ne pridejo na naslovnice medijev.
Zakaj ne? Ker niso brane?
Adrijan: Verjetno, to je odvisno od širšega medijskega zanimanja, mogoče tudi zaradi tega, ker smo v zadnjih letih v Evropi drveli iz krize v krizo: ukvarjali smo se s finančno krizo, sledila je gospodarska kriza, kmalu je prišla migrantska kriza, zdaj se vsa Evropa ukvarja z brexitom. V bistvu se ves čas ukvarjamo z eno vodilno temo in gasimo ogenj, okoli tega pa se ves čas dogaja marsikaj.
Seku, vi ste pred časom menda precej bučno zapustili voditeljsko mesto v informativnem programu. Takrat ste zapisali, da niste našli dogovora z vodstvom RTVS. Kaj se je dogajalo?
Seku: Bilo je natanko tako. Nismo našli skupnega jezika o moji nadaljnji voditeljski karieri. Preseneča me, ko berem te naslove, češ da je bil to bučen odhod ... Bojim se, da si izraz bučen narobe predstavljamo. Bučen si jaz predstavljam z veliko kravala. Bil je pač odhod, kot se v karieri zgodi, tu ni bilo nobenega metanja stolov ali česa podobnega. Nismo našli skupnega jezika, zato sem se umaknil z ekranov in ostal na televiziji. Manj podučeni in vsevedni govorijo o tem, da sem televizijo zapustil, kar ni res. Ni bilo tako bučno, kot zdaj nekateri naslavljajo.
Kaj konkretno je zdaj vajino delo v oddaji Globus? Nista le voditelja ...
Adrijan: Ne, tudi pripravljava oddajo, izbirava teme. Urednica oddaje je Meta Dragolič, z njo izbiramo teme, midva iščeva sogovornike, se dogovarjava z novinarji glede prispevkov, tako da lahko rečem, da imava v svojih rokah celotno oddajo. Seveda pa je treba vedeti, da delamo v dogovoru, tudi na sestankih zunanjepolitičnega uredništva razmišljamo o vsebinah. Vedno je »brainstorming« tisti, ki prinese najboljše zamisli.
Adrijan, delate tudi Zrcalo tedna ... Kako izbirate teme?
Adrijan: Vsak teden bi lahko izbrali 20 različnih tem, ampak to ni mogoče. Vedno delam po občutku, kaj je zaznamovalo teden, vedno poskušam vključiti tudi kakšne take zgodbe, ki so ob dnevnem poročanju ostale v ozadju, da gledalci vidijo neke dodatne zgodbe z drugih koncev sveta, ne le evropske.
Te dni je vroča tema amazonski pragozd, ki izginja v plamenih. Kdo ga v resnici uničuje?
Seku: Vprašanje, kdo je v resnici kriv, je zelo zahtevno. Stvar je tako kompleksna, da ne moreš s prstom pokazati na primer na živilsko-pridelovalno industrijo, ki porabi toliko in toliko vode in mesa, ter konec koncev na potrošnika, ki hoče to meso. Na eni strani imamo kmetovalce, na drugi premogovnike, potem staroselce, pa kaj prinaša korist težki industriji in politiki. Če moram na to zahtevno vprašanje odgovoriti, pokazati s prstom na krivca, bi rekel, da je to človek. Stvar je tako kompleksna, da se ne moremo več pogovarjati tako, kot smo se pogovarjali o vojnah, o medetničnih spopadih. Kdo je kriv, da sredi Atlantskega oceana plava celina plastike. Je kriv vsak, ki je kadarkoli odvrgel žličko, ali je težava v tem, da se države med sabo ne morejo dogovoriti, kdo bo ta kos plastične celine v praksi pospravil? Mislim, da si na ta način ne moremo več postavljati vprašanj. Bolj bi se morali spraševati, kako to ekološko zmedo, v kateri smo se znašli, rešiti. Ker je ne bomo rešili z enakimi sistemi, kot smo jih uporabljali v kriznih razmerah do zdaj in so se večkrat izkazali za neučinkovite.
Adrijan: Moj odgovor bi bil vsi, zaradi slabega upravljanja z naravnimi viri. Vsak mora začeti pri sebi, politika pa pri globalnem dogovarjanju – ne le podpisovanju nekih dokumentov, ampak izpolnjevanju tistih zavez, ki so v dokumentu.
Predvsem rumeni mediji neprestano napovedujejo tretjo svetovno vojno. Kaj vidva menita o tem?
Seku: Da jih je lahko sram. Že šest let je vojna v Jemnu, ni treba čakati na apokaliptično vojno svetovnih razsežnosti. Trenutno se dogaja velik eksodus in veliko vprašanje je, kaj se bo zgodilo z ljudmi v Mjanmaru in Bangladešu, dogajajo se pogromi nad raznoraznimi etničnimi skupinami v Aziji, dogajajo se sesutja socialne države v Latinski Ameriki, dogaja se očitno kršenje človekovih pravic na vseh koncih sveta, dogaja se taljenje ledu, pa mikroplastika, ki prihaja v vse mogoče pore. Mi pa govorimo o neki hipotetični naslednji veliki vojni. Mislim, svet ni videoigrica, vojne so tukaj in zdaj! Pravi naslov bi bil Vojne so tukaj in zdaj.
