V Auschwitz se odpravim s skupino novinarjev na povabilo televizije Viasat History, ki je pred 80. obletnico izbruha druge svetovne vojne povečala število oddaj na to temo, avgusta bo na primer predvajala dokumentarne filme in serije Odštevanje do invazije, Vzponi in padci: prelomnice 2. svetovne vojne, Adolfov otok ter Kraljeva družina, britansko plemstvo in nacisti.
Z nami je taborišče, ki je danes muzej, prvič obiskal tudi pisatelj in zgodovinar (specializiran za nacistično obdobje) Guy Walters, ki sodeluje tudi pri seriji Lovci na naciste. Guy se je zelo bal, da je ta grozljivi kraj, v katerem je umrlo več kot milijon ljudi, postal le še ena od turističnih atrakcij, ki jo je pač treba obiskati (in narediti kup selfijev), in se je zato njegov opozorilni in spominski namen izgubil. Gneča pri vhodu je res velika, obiskovalci vseh starosti prihajajo z vseh koncev sveta, samo lani je muzej obiskalo 2,15 milijona ljudi. Čeprav so bili nekateri mladi zaradi vročine res oblečeni dokaj pomanjkljivo, se med sprehajanjem po taborišču nihče ni obnašal nespoštljivo in večina jih je bila vidno pretresenih, na koncu ugotovi Guy. »Zato sem pomirjen, muzeju je očitno uspelo najti ravnotežje med turistično, zgodovinsko in spominsko izkušnjo.«
Tovarna smrti
Obisk tega nacističnega »kampa smrti« je res zelo pretresljiva izkušnja.
Takoj ko vstopiš skozi zloglasna železna vrata z napisom »Arbeit macht frei« (delo osvobaja), te preplavi moreče vzdušje, nate pritiskata zavedanje smrti in trpljenja – Auschwitz je namreč sinonim za nacistični genocid in plinske celice. Vsi ga povezujemo z množičnim pobojem Židov, čeprav je bilo leta 1940 ustanovljeno kot delovno taborišče za poljske politične zapornike, šele pozneje so tja začeli pošiljati tudi Jude, Rome, homoseksualce in druge »manjvredne« etnične skupine.
Danes štirih orjaških plinskih celic in preostale »tovarne smrti« v Birkenauu oziroma Auschwitzu II ni več, ostale so samo ruševine, ohranjena oziroma rekonstruirana pa je manjša (prva) verzija plinske celice in krematorija v Auschwitzu I – taborišče ima namreč tri dele: prvotno taborišče Auschwitz I (kjer so bili tudi administrativni štab, bolnišnica, skladišča, samice itd.), iztrebljevalni Auschwitz II (Birkenau) z orjaškimi plinskimi celicami in delovno taborišče Auschwitz III (Monowitz).
Grozljivi opomnik
Ko vodič razlaga o grozljivih razmerah, v katerih so taboriščniki živeli, in o »tovarni smrti« oziroma kako so nacisti dobesedno kot po tekočem traku morili ljudi, se nam vsem ježi koža.
Tukaj namreč te srhljive resnične zgodbe, ki smo jih sicer vsi slišali že prej, dobijo čisto nove razsežnosti, prej nepredstavljivo na tem mračnem kraju postane konkretno. Šele ko vstopiš v barake, natrpane s trinadstropnimi lesenimi pogradi, ko vidiš sobane kovčkov, čevljev, očal, kuhinjske posode itd. (stvari, ki so jih pobrali jetnikom in tistim, ki so jih odpeljali v plinske celice), ko ob natrpani vrsti lukenj, ki so služile za stranišča, poslušaš o tem, kdaj točno določeno so lahko jetniki hodili na potrebo, in predvsem ko skozi steklo zreš v tone in tone las, človeških ostankov!, se zaveš vsega razčlovečenja, trpljenja, bolečine in človeške zlobe, ki se je skoncentrirala v tem ubogem kraju, in se sprašuješ, kako se je kaj takega sploh lahko zgodilo.
Hkrati pa se po glavi mota tudi misel, da se podobne stvari še vedno dogajajo. Kljub vsem opozorilom in opomnikom! Tudi zato bi moral Auschwitz obiskati čisto vsak in na dejanskem kraju dogajanja občutiti to krvavo zgodovino. Še tako podrobno pisanje ali razlaganje o tamkajšnjem dogajanju ne more tako prodreti v zavest kot pogled na orjaško taborišče, natrpane barake, železniške tire naravnost do plinskih celic, bodečo žico … Klavstrofobični občutek ujetosti, groze in vseprisotne smrti, ki te hočeš nočeš prevzame, ter moreča tišina, ki visi nad krajem, sicer polnim ljudi.
