Pred dvanajstimi leti se je 43-letni Štajerki življenje obrnilo na glavo. »K zdravniku sem šla prepozno, spregledala sem vse opozorilne znake svojega telesa, ki mi je govorilo, da nekaj ni v redu,« se spominja dni, ko je izvedela za svojo diagnozo.
Imela je težave z visokim pritiskom, kar je močno vplivalo na delovanje njenih ledvic, parnega organa, ki filtrira kri. »Očitno se je to dogajalo tako dolgo, da je bila okvara res huda, saj so mi zdravniki dejali, da so mi ledvice delale samo še z eno petino svojega potenciala,« nam pripoveduje.
Petra Vrbovšek je takoj začela zdravljenje, in sicer s peritonealno dializo, kar pomeni, da so ji v trebuh namestili kateter, prek katerega si je doma sama dozirala dializno tekočino, in to štirikrat na dan. »To je bolje kot hoditi vsak dan v neko zdravstveno ustanovo, imaš več svobode, vendar je treba biti zelo dosleden in pazljiv, da ne pride do okužbe ali drugih sitnosti,« opisuje.
Prvi presajeni organ v Sloveniji je bila prav ledvica. Presaditev so opravili leta 1970 v ljubljanskem kliničnem centru. Od takrat so jih presadili okoli 1800.
Od dialize do novega organa
Več let je bila na peritonealni dializi, katere največja prednost je, da jo bolniki izvajajo na svojem domu, samostojno. Tako niso potrebne vožnje dvakrat ali trikrat na teden v hemodializni center, kar je posebno pomembno za bolnike, ki živijo daleč od teh centrov. Zaradi zapletov s katetrom je sicer po določenem času naša sogovornica morala preiti na hemodializno zdravljenje.
»Potem pa sem se leta 2014 uvrstila na seznam čakajočih na novo ledvico in sem jo januarja 2015 tudi prejela. Čeprav sem vedela, da lahko z novo ledvico bolje zaživim, sem se posega malce bala. Niso to preproste stvari. Vendar sem vedela, da nimam kaj izgubiti. Imela sem tudi srečo, da na organ nisem čakala prav dolgo,« pripoveduje Štajerka.
Občutki sreče
Zanjo je bila največja in najbolj pozitivna sprememba po transplantaciji, da ni bila več odvisna od dialize in bolnišnice, pa tudi večjih omejitev pri prehrani in vnosu tekočine ni bilo več, saj lahko taki bolniki popijejo več tekočine, uživajo več sadja, zelenjave in beljakovin kot bolniki, ki imajo dializo. »Moram pa reči, da so mi bili moje tri hčerke in partner res v veliko oporo in pomoč. Bolezen nam ni ukrojila življenja, smo se pač naučili sobivati z njo. Ob tej priliki bi izrazila tudi hvaležnost do človeka, ki mi je daroval organ.«
Sprašuje se, zakaj se več Slovencev ne odloči, da bi postali darovalci organov po svoji smrti. »Moje hčerke so se že odločile, da bodo donorke, na kar sem zelo ponosna. Upam, da bodo ljudje postali bolj odprti do tega in bo več dialoga ter tudi bolj poln register darovalcev,« so želje naše sogovornice.
Spet bo morala na seznam
Petro sicer čaka nova transplantacija, saj ji ledvica, ki so ji jo presadili pred nekaj leti, ne deluje več in je ponovno na hemodializi.
Sporočilo upanja
»Včasih je zelo težko, a nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. To me je držalo pokonci. In upanje. To umre zadnje. Če bi negativno razmišljala, ne vem, ali bi bila danes še tukaj. Zato vsem, ki so v težkih zdravstvenih ali drugih situacijah, svetujem, naj se ne zapirajo pred svetom, naj si poiščejo pomoč, tudi v kakšnih društvih. Naj ne obupajo. Vsi imamo trenutke, ki so res črni in polni vprašanj, zakaj jaz. Mene osrečuje to, da imam partnerja in zdrave otroke ter tudi že eno vnukinjo. Za to je vredno živeti!«
Več informacij o delovanju Zvezde društev ledvičnih bolnikov najdete tukaj: www.zdlbs.si
