Zaradi nenavadnega priimka je nikoli niso zbadali, se pa spomni, da se v srednji šoli učiteljica za šport, potem ko je prebrala njen priimek, kar ni mogla nehati smejat. Sicer pa je Mišmašev na Dolenjskem kar precej.
Državna rekorderka je bila večkrat razglašena za najobetavnejšo mlado športnico v državi, letos je v Šanghaju debitirala v diamantni ligi, najvišji ravni atletskih tekmovanj. 24-letna Maruša Mišmaš je nežna in sramežljiva, rahlo zadržana sogovornica. udi povsem svežih poročnih fotografij z nami ni delila zlahka, svoj obraz se je v enajstih letih športne poti že navadila pokazati, njenemu možu pa ni preveč do tega. Vseeno pa je povedala, da je bila tista julijska sobota nekaj posebnega, še vreme je poskrbelo za svojstven dramatični učinek.
Na velikih atletskih stadionih, posebej če buči od navijaških glasov, se včasih počuti skoraj kot rockovska zvezdnica. Na lanskem evropskem prvenstvu v Berlinu so bile tribune zapolnjene do zadnjega sedeža in bilo je neverjetno. »Noro, kar šumelo je v ušesih, ko sem stala tam spodaj. Še danes dobim kurjo polt, kadar se spomnim tega občutka. Edinstveno!« Podobno je bilo na diamantni ligi letos v Oslu. »Sicer smo bili na manjšem stadionu, ampak so bili navijači s srcem popolnoma z nami in izjemno navijali. Tako dobro vzdušje športniku gotovo da dodaten zagon, vsaj meni, saj na takih tekmah veliko bolje tečem.«
Maja letos si je na prvi tekmi diamantne lige v Šanghaju pritekla šesto mesto, v Oslu je bila v močnejši konkurenci deveta. Da se lahko teh tekmovanj sploh udeležiš, moraš imeti menedžerja. Marušin je iz Madžarske, seznanila sta se na evropskem dvoranskem prvenstvu pred štirimi leti, pod svojim okriljem pa ima tudi druge slovenske atlete. V Sloveniji se z zastopanjem atletov nihče ne ukvarja. K sreči vse stroške prevoza in bivanja za tovrstno tekmovanje krijejo organizatorji, nagradni sklad pa je za najuspešnejše na stopničkah tudi več kot 10.000 evrov, vendar za nižja mesta drastično upade.
Sanjsko življenje
Je šport njena prihodnost? Tudi finančna? Ne, se nasmehne. »Vsaj od atletike res ne moreš živeti. Če bi bila v nogometu, že mogoče. Zato pa študiram, ker bi rada po končani športni karieri počela nekaj, kar me veseli. Sicer pa sem zaradi športnih uspehov zaposlena v Slovenski vojski in torej prejemam plačo. Šport je trenutno moja služba in poskušam jo čim uspešneje opravljati. Hkrati pa je tek moja najljubša stvar in trenutno živim svoje sanjsko življenje.« Zakaj? Ker jo to spravlja v dobro voljo. Ker uživa. In njen mož Matej Zrimšek, s katerim sta se spoznala prav na atletskem stadionu, jo razume. Takrat, ko ni zdravnik, je namreč tekač in kolesar. Če ima čas, jo spremlja na treningih.
Marušo poleg teka zaposluje magistrski študij biokemije. Čeprav vsaj na laboratorijskih vajah zahtevajo popolno prisotnost, ji z veliko prilagajanja in discipline uspeva. Ali je študij na slovenskih univerzah združljiv s tako vrhunskim športom? »Vse se da, če si želiš in si delaven. Da bi imela pri študiju kakšne posebne ugodnosti, ker sem športnica, to ne – je pa res, da tudi sama ne iščem stranskih poti oziroma obvozov. Status športnika že imam in za kakšen izpitni rok se mi prilagodijo, vendar ujčkanja ni.« Kar je treba, je treba in Maruša ni vajena tarnati.
Tudi zato si jo za zgled jemlje njena mlajša kolegica Klara Lukan, aktualna mladinska evropska prvakinja v teku na 5000 metrov. Maruša ji je namreč pokazala, da je možno oboje: uspeh v športu in šoli. Lukanova je na svoji (elitni) gimnaziji namesto vzpodbud slišala očitke, da šport in izobraževanje ne gresta dobro skupaj. Namesto da bi jo to potrlo, jo je takšne vrste besedičenje podžgalo do evropskega zlata.
V vsakem slabem nekaj dobrega
Tudi Maruša se obdaja s pozitivnostjo, besede poraz skoraj ne uporablja. »Če hočeš biti uspešen na kateremkoli področju, moraš biti pozitivno naravnan. Že od nekdaj sem taka, na stvari gledam s svetle plati. Sicer je to v čisto vsaki situaciji težko, ampak v večini primerov zmorem. Iz vseh pa se nekaj naučim.«
Po poškodbi ahilove tetive februarja 2016, zaradi katere je morala olimpijskim igram pomahati v slovo, se je ne samo pobrala, temveč zamenjala trenerja. »Zaradi izkušnje s poškodbo sem se naučila teči bolj sproščeno, novi trener Tevž Korent pa je veliko bolj pozitiven. Vse okoli mene je zdaj drugače, več pozitivne energije.«
Kdo je zaslužen za njeno vztrajnost in tako svetel pogled na življenjske prepreke? »Morda moj oči, ki ga imam v spominu kot takega. Umrl je, ko sem bila stara devet let. In v mojem spominu je zapisan kot vztrajen in pozitiven. Vedno mi je dajal občutek, da bom zmogla karkoli. Vedno se je potrudil biti potrpežljiv,« se nasmehne sogovornica, ki ima še dva mlajša brata. »Mama je ostala sama s tremi majhnimi otroki, tako da je morala biti zelo močna in jo zelo občudujem. Ne predstavljam si same sebe prehoditi tako težko pot.«
»Kriva« je mama
Nikoli ni sanjala, da bo postala športnica, celo nasprotno – zatrjevala je, da nikoli ne bo vrhunska atletinja. »Mama po televiziji zelo rada spremlja vse športe, jaz pa sem kot deklica sedela zraven nje in spomnim se, da mi te mišičaste atletinje nikoli niso bile všeč. Niti me atletika v osnovni šoli ni tako zelo veselila, sem se je pa udeleževala zaradi mamine spodbude, češ da se je dobro ukvarjati z nekim športom. Niti slučajno pa nisem načrtovala nadaljevati s športom na taki ravni. Že v srednji šoli sem nameravala nehati, vendar me je posrkalo, saj so prihajali uspehi, mednarodna tekmovanja – postajalo je zanimivo in začela sem uživati.«
Že kot mladinka je imela vrhunske rezultate in obetala sta se evropsko in svetovno prvenstvo. To jo je potegnilo naprej. »Do takrat pa sem se v ta šport že povsem zaljubila.«
Teči čim hitreje je njen cilj, njena želja.Trenutno 3000 metrov preteče v devetih minutah in dvajsetih sekundah, izboljšati se želi za deset sekund, vrhunski rezultat se vrti okoli devetih minut. »Želim si medaljo na evropskem prvenstvu, kar je zelo realen cilj, in finale olimpijskih iger naslednje leto v Tokiu.«
Do tja ji bo pomagala tudi psihološka priprava, s športno psihologinjo se v pripravljalnem obdobju srečuje vsak teden. »Letos sva predvsem delali na moji samozavesti in mislim, da sem letos v tem pogledu zelo napredovala. Čeprav sem zelo uspešna, sem z njeno pomočjo ugotavljala, zakaj nisem prav zaradi tega samozavestnejša. V sebi imam še vedno neke dvome, ampak zdaj jih že prepoznam in si rečem: dobra sem, spadam sem, zmorem. Tako sem bila na letošnjih tekmah veliko samozavestnejša in to se odraža tudi na rezultatih.«
Poroka
V družbi štirih srednješolskih prijateljic se popolnoma odklopi, najdlje jo poznajo in jo popolnoma razumejo, ko mora z zabave prva. Prva med njimi si je nadela prstan, bogatejša pa je ne samo za moža, temveč za še en š več v priimku: Mišmaš Zrimšek.
Da sta si zakonca izrekla na lep poletni dan, ki si ga bo zapomnila kot najlepšega doslej. »Iz poroke nisva hotela delati pompa, želela sva si preprostega obreda z najinimi najbližjimi. Tako ni bilo stresa glede priprav, njemu je bilo itak vseeno, jaz pa sem hotela zgolj roza vrtnice, in to je to. Na koncu je bilo lepo, poroka je nekaj posebnega. Tak čaroben dan je bil. Napovedane so bile nevihte, ampak sem se odločila, da se s tem ne bom obremenjevala. Na začetku obreda je sijalo sonce, med njim pa je zapihalo in izpadlo je zelo dramatično – to mi je bilo prav všeč! Ko smo šli na večerjo, je začelo deževati. Meni je tako razgibano vreme všeč!«
Prav tako pa ji je všeč, če bodo podrobnosti o jedilniku, kraju gostije in druge drobtinice ostale samo njene. Pa smo naredili piko.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
