Kot gospod Miklavž in gospa Miklavževa jih razveseljujeta z darili in poskrbita tudi za donacije, ki jih oddelek potrebuje, da otrokom vsaj malo olajšata bivanje v bolnišnici.
Sta tudi pobudnika in organizatorja Teka štirih mostov v Škofji Loki, kjer so letos junija njuni junaki, ki so se ali pa se še vedno zdravijo, odtekli 150 simboličnih metrov v spremstvu slovenskih olimpijcev. Ti otroci, junaki 3. nadstropja, so njun navdih in vodilo, kaj dejansko potrebujemo v življenju. Sreča je, ko je nekdo ob tebi srečen zaradi tebe, pa je njuno vodilo v življenju.
Žaromet za družbeno odgovorni projekt je šel letos v vajine roke, vsekakor v prave. Kaj vama pomeni ta nagrada?
Valerija: Čudovitih 20 let je za nama. Prva leta, ko sva prišla domov iz bolnišnice, sva še teden dni jokala in se psihično pripravljala na naslednji obisk. Potem, z leti in močjo v srcu, sva začela plesti niz navez, spoznala neskončno število družin, junakov, ki so danes že gospodiči in damice. Najino srce je polno. Ti otroci so naju naučili, da ne smeš nikoli obupati, da sanje ostanejo samo sanje, če nimaš poguma, nikoli ne postanejo zmaga.
Ivo: Po duši sem športnik, ampak moje srce bije zanje. Ta nagrada ni za naju. Je za otroke, nagrada za njihov boj. Za vse, tudi za tiste, ki niso zmogli.
Otroke na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike razveseljujeta že 20 let kot gospod Miklavž in gospa Miklavževa. Verjetno imata veliko spominov?
Ivo: Tone Fornezzi Tof je takrat že nekaj let zapored organiziral obisk Miklavža otrok na Pediatrični kliniki. Težava je bila, da se je vsak izmed prostovoljcev v dobrega moža oblekel samo enkrat. Vse skupaj je bila namreč prehuda čustvena izkušnja. Vsi so odhajali, jaz pa sem kljub hudemu čustvenemu pretresu ostal. Prvo leto je bilo najhujše. Kljub temu sva se vsako leto vračala.
Valerija: Ni pa bilo miklavževanje prva dobrodelna stvar, že pred tem sva veliko sodelovala s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici, kjer skrbijo za otroke s posebnimi potrebami. Pomagava tudi varni hiši v Kranju pa tudi s specialno olimpijado Slovenije sodelujeva že od samega začetka.
Kaj vaju vodi v dobrodelnost?
Ivo: Tako čutiva, rada pomagava. Mislim, da sva po duši taka. Nikoli nisva imela občutka, da je to delo, vse pride spontano. Dobrodelnost nama vzame ves prosti čas, ne nazadnje je vse to povezano tudi s stroški. Vendar mi nikoli niti za trenutek ni bilo žal časa in energije.
Valerija: Hvala bogu, oba tako čutiva. Stojiva si ob strani in se podpirava. Ne gre samo za miklavževanje, za samo en dan v letu, midva sva vse leto v zvezi s starši teh otok, jih spodbujava, jim pomagava razumeti in jim stojiva ob strani. Ti starši se zelo težko odprejo, meni pa kljub temu uspe navezati stik z njimi. Vedo, da se na naju lahko vedno oprejo, in so neskončno hvaležni za vsako pomoč. Nama materialne dobrine nič ne pomenijo. Res je, da potrebuješ neko osnovo za normalno življenje, potrebuješ stanovanje, avto, oblačila in hrano, več pa ne. Midva sva zadovoljna s tem, kar imava, luksuza pa ne potrebujeva. Morali bi biti bolj pozorni drug do drugega in se zavedati, da nič ni samoumevno. Predvsem moramo vedeti, da smo življenje in lastnino dobili na posodo. Zapomnite si to vsi, ki si tako prizadevate za materialno bogastvo.
Ivo: Več kot dveh žemelj hkrati ne moreš pojesti, tudi v dveh avtih se ne moreš peljati hkrati, midva pa se rada voziva skupaj. Rada si privoščiva potovanja, rada si širiva obzorja, pa vendar, celega sveta se ne da naenkrat videti.
Vodita svoje podjetje, veliko delata, saj drugače tudi pomagati ne bi mogla. Vama je vedno vse teklo kot po maslu?
Valerija: V vseh teh letih sva doživela veliko lepih stvari, bilo pa je tudi nekaj težkih trenutkov. Huda gospodarska kriza leta 2012 je vplivala tudi na najino poslovanje. Takrat sva imela v podjetju 17 zaposlenih, delali smo za velika podjetja, kot so Telekom Slovenije, Pošta Slovenije, Atletska zveza, Smučarska zveza in še nekatera druga. Bili smo njihovi glavni opremljevalci športnih oblačil. V naših oblačilih, Čarman šport, sta pred 25 leti Iztok Čop in Denis Žvegelj s tretjim mestom v Barceloni osvojila prvo olimpijsko kolajno za samostojno Slovenijo.
Ivo: Takrat se je sicer pokazalo, da čustveno nisva dorasla »kriznemu menedžmentu«. Drugi podjetniki so odpuščali ljudi, midva pa tega nisva mogla storiti. Naredila sva vse, kar se je dalo, da bi rešila tako podjetje kot ljudi. Čeprav si več kot tri leta nisva mogla privoščiti niti dopusta, pa ljudi nikoli nisva pustila na cedilu. Vsak se po svoji vesti odloča, kaj mu v življenju pomeni največ. Meni osebno nasmeh in sreča ljudi pomenita veliko več kot pa ležanje na plaži.
Skupaj sta že 40 let. Kako se je začela vajina zgodba?
Valerija: Spoznala sva se pred 40 leti v Poreču. Bila sem s prijateljicami na dopustu, Ivo pa s tekači na pripravah. Prišel je iz restavracije, in ko sva se zagledala, sva vedela, da sva si usojena. To je bilo to. Isti dan naslednje leto sva se že poročila.
Nikoli pa nista imela svojih otrok. Je to razlog, da ves svoj prosti čas namenjata otrokom, ki potrebujejo pomoč?
Valerija: Ne. Ko sva začela pomagati, še nisva vedela, da ne bova mogla imeti svojih otrok. Ko je medicina toliko napredovala, da bi vendarle lahko donosila, se za to nisva odločila, ker se nama je zdelo neodgovorno, da bi imela otroka po 40. letu. Mislim, da moraš naravi pustiti njeno pot. Poznam veliko ljudi, ki so šli prevečkrat skozi vse možne postopke oploditve, potem pa jim je razpadel zakon. Zakon ne temelji na otrocih, temveč na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju in zaupanju. S prihodom otrok zakon morda dobi nove razsežnosti in globine, saj otrok poveže starša. Midva iz tega nikoli nisva delala tragedije. Mislim, da ljudje veliko preveč ustvarjamo zgodbe samo zato, ker nimamo zgodb, in si jih potem napletemo sami.
Imata pa zato veliko drugačnih zgodb. Zelo so vama ljuba potovanja, kajne?
Valerija: Potovanja so najina strast in življenjski slog. Svet je zelo lep in čudovit. Če ne iščeš težav, jih težko najdeš. Z možem naju na potovanjih najbolj prevzamejo ljudje in njihov odnos do sočloveka.
Ivo: Še zlasti se rad spominjam najine zadnje pustolovščine, ko sva spomladi presenetila mojega nekdanjega trenerja na severu Češke ob njegovi 80-letnici. Z Valerijo sva se odpeljala v 835 kilometrov oddaljeni Liberec na severu Češke, da bi obiskala meni ljubega trenerja Jaroslava Honcuja. Bil je več kot to, bil je moj zaupnik, prijatelj, skoraj drugi oče. Vedno pa človek, ki me je podpiral. Ko me je njegova hči Marcela poklicala in povedala, da bi ga rada presenetila, z ženo nisva razmišljala. Preživeli smo dan, ki je obudil spomine in ganil vse navzoče. Za srečo res ni potrebno veliko. Sreča je v malih stvareh in v pozornostih do sočloveka.
Valerija: Midva kupujeva spomine, ne užitkov. Velikokrat se usedeva v avto in se odpeljeva v Benetke na kavo, saj se tam zelo dobro počutiva. Življenje je kratko in nobenega zagotovila ni, kaj bo jutri. Ljudje se vse preveč ženejo in dajejo na kupček. Kaj pa, če jutri ne pride, kaj, če se ti kaj zgodi, in tega kupčka ne boš mogel porabiti. Živeti je treba danes in uživati v drobnih stvareh. Ne potrebujemo veliko, kakovost življenja ne zahteva milijonov.
Kaj je za vaju največja vrednota?
Valerija: To, da se zvečer lahko v miru usedeva in se skupaj smejiva. Želiva si podobnih stvari in moram reči, da preživiva veliko časa skupaj in se veliko smejiva. Največ mi pomeni, da me mož zvečer, ko se vrnem domov, vedno pričaka z nasmehom. Njegovo vodilo je, ne bodi slabe volje, vedno bodi nasmejan in lažje boš hodil skozi življenje.
Ivo: Nikoli nisem slabe volje. Še ko sem bil športnik, sotekmovalci niso mogli dojeti, da sem vedno dobre volje in nasmejan. Že zjutraj sem se zbudil z nasmehom in poln energije. Mislim, da v življenju lahko vse dosežeš, če imaš ob sebi nekoga, ki te razume. Midva skupaj krmariva že 40 let, čeprav se nama zdi, kot bi se srečala šele včeraj. Bila je ljubezen na prvi pogled in traja še danes.
Kako vama uspeva?
Valerija: Nikoli ne delava teatra. Če nastane težava, iz te ne delava še večje težave, temveč se usedeva in se mirno pogovoriva ter poskušava najti najboljšo rešitev. Problemov nikoli nisva pometala pod preprogo. Kdor pravi, da se nikoli ne spre s partnerjem, laže ali pa je v podrejenem položaju in samo kima. Midva pa sva enakovredna partnerja, ki se spoštujeta in znata prisluhniti drug drugemu, si stojiva ob strani in negujeva odnos.
Ivo: Poleg tega imava skupaj še podjetje, tako da sva tudi poslovna partnerja in sva skupaj tako rekoč 24 ur na dan. Veliko mi pomeni, da imam ob sebi človeka, ki mu lahko zaupam, se z njim veselim in jokam. V življenju pridejo lepi trenutki in tudi tisti malo manj lepi. Valeriji vedno govorim, da morava vsak dan živeti, kot da je najin zadnji dan. Užiti je treba vse lepo, pa tudi tisto manj lepo.
Valerija: Do leta 2012, ko sva imela težave v podjetju in sva bila v stečajnem postopku, sva ustvarila že veliko spominov. Prepotovala sva ves svet. Nikoli ne bom pozabila, ko sva nekega večera skupaj ležala v postelji, gledala televizijo in se kljub hudim težavam skupaj smejala. Bila sva hvaležna, da sva vedno živela srečno in polno življenje. Nihče ne more deliti sreče, če je sam nesrečen. Če ves čas samo delaš in vlagaš v podjetje, to ni sreča, treba je vlagati tudi v svoje užitke. Brez tega ni sreče in zadovoljstva. Svet je velik, in če bi ljudje več potovali, bi tudi drugače razmišljali, lažje bi sprejemali drugačnost. Na potovanjih sva se naučila ljubezni do drugih, spoštovanja, hvaležnosti za to, kar imamo, pa tudi skromnosti.
Katero potovanje pa vama je izpolnilo največ pričakovanj in želja?
Ivo: Meni osebno Mjanmar, nekdanja Burma, dežela nasmehov in neskončno prijaznih ljudi, prečudovitega morja in božanske hrane. Že po nekaj urah so naju domačini sprejeli in povabili na večerjo. Z njimi sem že zvečer igral nogomet in lovil ribe. Po desetih dneh, ko sva odhajala domov, so mi tekle solze. Niso bogati, so pa srčni. Prav zanimivo je, manj ljudje imajo, več so pripravljeni dati.
Valerija: Ljudje preveč grabijo in si domišljajo, da je nekaj njihovo, in se ne zavedajo, da smo ljudje na zemlji samo začasno. Predvsem moramo vedeti, da smo življenje in lastnino dobili na posodo. To ni naše. Tudi naše življenje nam je dano samo na posodo, tega bi se morali zavedati in znati življenje bolj ceniti. Ne razumem ljudi, ki se prepirajo. Prepir nima nobenega smisla.
Kaj vama je kriza leta 2012 dala in kaj sta se naučila?
Valerija: Čeprav je bila to najtežja preizkušnja za naju, je bila hkrati tudi najboljša izkušnja. Tudi ko sem se pogovarjala z zelo bolnimi ljudmi, so mi vedno rekli, če znaš sprejeti bolezen, je to najlepše darilo. Midva sva takrat temeljito počistila, naredila sva selekcijo in iz svojega življenja izbrisala veliko ljudi. Do takrat sva veljala za izjemno uspešna človeka, bila sva tudi medijsko prepoznavna, zato so vsi hoteli biti najini prijatelji. Vedno sva pomagala drugim, ko pa sva na koncu midva potrebovala pomoč, sva ostala sama. Nikoli nisva prosila za pomoč, saj sva bila vajena trdega dela. V krizi pa sva spoznala, kdo so pravi, iskreni prijatelji. Tisti redki, ki so ostali, so nama stali ob strani, naju spodbujali in naju poskušali razveseljevati. To nama je res ogromno pomenilo. Midva sva se takrat še bolj povezala in se odločila, da se bova v svojem poslu še enkrat poskusila dokazati in uspeti. Vedela sva, da nisva sama kriva za neuspeh, temveč naju je skoraj uničila gospodarska kriza. Najbolj naju je teplo to, da nisva hotela postaviti ljudi na cesto. Čeprav sva izgubila skoraj ves svoj denar, sva verjela, da bova preživela in se pobrala.
Ivo: Kot športnik sem se naučil trdo delati in kako se iz poraza pobrati. Moraš se pobrati in v življenju iti naprej. Tudi ko sem končal pot profesionalnega športnika, je bila to zame zelo velika preizkušnja. Izobrazbe nisem imel, poklica tudi ne. Že takrat sem ugotovil, da se moram sam znajti. Babica je bila šivilja, zato sem začel razmišljati v to smer. Postal sem krojač. Začel sem kreirati drese in tako se je začelo. Tako sta nastala Čarman šport in najina zgodba uspeha. Življenje je samo po sebi čudež, samo od nas pa je odvisno, kako čudežno ga bomo živeli.
