Ljudje so imeli priložnost vas in vašo hudomušno naravo spoznati v oddaji Ljubezen po domače. Ste bili tudi kot otrok navihani in malce posebni, če smem tako reči?
Že takrat sem zavzel mesto šefa in določal, kaj mora kdo početi. Takoj sem opazil, kdo v razredu spada med pametnejše, kdo med močnejše in kdo med tiste čudne. Nato sem jih razvrstil po skupinah, nekako v smislu tri tja, tri tja in tri tja. Tisti, ki so bili malo čudni, so morali recimo pospravljati ali nam kupiti malico, od pametnih sem si včasih izposodil kakšen zvezek, močnejši so bili pa nekakšna telesna straža.
Pri »predalčkanju« v skupine niste nikoli naleteli na težave, da bi se vam morda kdo postavil po robu?
Ne, imel sem to srečo, da sem poznal veliko ljudi in je bila izbira kar pestra. Nekaj izmed njih je bilo tudi starejših, ki so mi zagotavljali neko zaščito, zato nisem bil nikoli tepen.
Po končani srednji ekonomski šoli ste odšli služit vojaški rok in tudi takrat ostali zvesti svojemu načinu. Kakšne spomine imate na to obdobje?
Po srednji šoli sem služil vojaški rok v takratni JNA. Prvih šest mesecev sem bil v Mostarju pri pehoti, nato so nas preselili v Trebinje pri Dubrovniku. Takrat nas je bilo v skupini približno osem, dela pa skoraj nobenega. Z nekim majhnim kombijem smo se vozili v Dubrovnik ter v tem času sprali vojaške uniforme do te mere, da niso bile več prepoznavne. Takrat so me želeli dati za vodnika, a bi moral znova šest mesecev delati z novinci, to se mi pa ni dalo. Daj ga lomiti! Zato sem pozneje, ko smo morali čistiti neki top, namerno malo nagajal. To je opazil neki desetar in posledično sem bil takrat kazensko rešen napredovanja ter s tem šolanja za vodnika. Dobro sem prišel skozi. (smeh)
Torej bi lahko rekli, da je bila sreča vseskozi na vaši strani. Vas je sreča spremljala tudi pozneje, na delovnem področju?
Ja, res sem imel srečo tudi pozneje, saj sem kmalu po odsluženem vojaškem roku dobil delo v Iskri, ki je takrat združevala več podjetij, med njimi sem nekako na sedem let zamenjal delovno področje. Ni bilo potrebe, da bi menjal podjetje. Delal sem v meritvah, komerciali, kontroli …
Po odsluženem vojaškem roku ste kar hitro stopili v zakon. Koliko časa je trajala vaša zakonska zveza? Ste se tudi pri tem držali koncepta, da je treba menjati na sedem let?
Ja, po vojski sem kar hitro našel eno in se z njo tudi poročil. To je bilo nekje pri 23 letih. Prezgodaj! Zakon je trajal približno 15 let, torej dvakrat sedem. (smeh)
Po razhodu z ženo ste skrbništvo nad otrokoma prevzeli vi. Je bila odločitev težka?
Odločitev ni bila težka, je pa res, da to za seboj potegne določene obveznosti in z njimi tudi omejitve. Takrat sem bil eden od redkih moških, ki so dobili skrbništvo.
Zdaj ste že upokojeni, a ne počivate. Kako poteka vaš vsakdan?
Lahko bi rekli, da sem se znova nekako znašel. Zaradi srca sem odšel invalidsko v pokoj. Opazil sem, da se večina upokojencev nenehno nekaj pritožuje in stoka. Rekel sem si, kaj češ stokati, saj nimaš česa delati!? Prijateljica, ki je študirala pravo, mi je predlagala, da bi opravil izobraževanje za sodnega izvršitelja. In sem! Po uspešnem zaključku sem ljubiteljsko pomagal različnim prijateljicam pri pisanju prošenj, vlog za otroške doklade …
Že štiri leta sodelujem pri snemanju reklam v vlogi igralca ali statista.
Bi torej lahko rekli, da vam je pozornost všeč, da ste radi pred kamero in v središču dogajanja?
Ja, rad sodelujem pri snemanjih. Snemali smo reklame za različne avtomobilske znamke, nazadnje smo bili v Italiji. Včasih me vzamejo kot igralca, drugič kot pomočnika ali pa kot statista, odvisno od tega, kaj potrebujejo. Sodeloval sem tudi pri snemanju nadaljevanke Reka ljubezni. Zelo rad grem na piknike, kjer nas malo pogostijo.
V zadnjem času vas lahko marsikdo opazi tudi na obali. Kaj počnete?
Večkrat se odpravim proti Novigradu ali Pulju in tam pomagam pri pripravi apartmajev. Najprej pregledam, kaj je treba narediti, nato vzamem s seboj recimo električarja, ki popravi vtičnice, stikala …
Torej je vaše delo bolj intelektualne narave, fizično delo pa raje prepustite drugim?
Ja, seveda! Hitro povem, kaj je treba narediti, in grem nato na obalo. Moram kaj kupiti in najti Wi-Fi povezavo … Ne moreš samo delati, treba je tudi uživati! Na splošno lahko rečem, da me je do zdaj spremljala sreča.
