Zanimivo je, da mi je pred leti najprej Desa rekla, da je Mazzini njen idol, potem pa še Miha, da je vendar on njen največji fan.
Verjetno zato, ker sta oba zelo uspešna na precej različnih področjih. Miha je v zadnjem času izdal več knjig, ki so vse doživele dober sprejem, ampak nad Funny sem bila res še posebej očarana. Lani smo v kinih gledali njegov celovečerec Izbrisana, ki je bil tudi režijski prvenec, scenaristično pa se je že večkrat dokazal. Tudi Desa je napisala že na stotine scenarijev – za oddaje, predstave, tudi serije in filme. Koliko knjig je napisala, bi verjetno še sama težko naštela. Pogosto smo se ob njej zabavali v teatru in na televiziji – nazadnje v seriji Dragi sosedje.
Oba sta mi že povedala, da sta velika občudovalca drug drugega. Kdo je torej večji?
Desa: Miha je zagotovo intelektualno superioren v primerjavi z mano, kar je dejstvo. Jaz sem bolj luštkana. (smeh)
Miha: Mene pri Desi absolutno fascinira razkorak med njenimi talenti, dosežki in tako nizko samopodobo …
Desa: Moja samopodoba izvira iz otroštva, kot pri večini ljudi. Mihove knjige o možganih sicer nisem do konca prebrala, ker se mi je zdela pretežka, zdaj pa berem knjigo ameriške znanstvenice Moč drugačnosti in različnosti, ki moj problem poimenuje možganska različnost. Po njenem mnenju so samo ljudje z možgansko različnostjo lahko ustvarjalni, nadpovprečni in celo genialni. Ravno zaradi moje »različnosti« iz otroštva so možgani razvili obvode, ki to prikrivajo in mi omogočajo, da sploh grem naprej. V otroštvu sem imela motnjo zmanjšane pozornosti. V šoli je na primer učitelj povedal nekaj zanimivega, kar sem jaz v glavi raziskovala naprej, vse, kar je on še govoril po tem, pa mi je ušlo. Vsi so bili prepričani, da sploh ne poslušam, vendar je šlo samo za to, da so moji možgani odrinili na stran vse, kar jih ni zanimalo. Kot otrok sem bila zato za druge neumna, lena, raztresena, in to sem ves čas poslušala. Posledica pa je bila nizka samopodoba. Sicer pa vidimo, kako je v življenju na primer večina disleksikov uspešnih, saj se morajo toliko bolj truditi že v šoli, in se pač trudijo še naprej.
Miha: Moj manko pa je bil, da sem odraščal pri stari mami, ki je videla duše, angele, jaz pa tega nisem videl in je zato menila, da sem malo kratek. Ker jih še danes ne vidim, se bom moral še naprej »delati na sebi«. (smeh)
Desa je prva javno govorila o tem, da ima tudi težka, depresivna obdobja. Pa vi, Miha, ste tudi včasih depresivni, čeprav ste marsikomu idol?
Miha: Kdor se ves čas počuti normalnega, zagotovo ni normalen! Če si pisatelj, je paleta čustvenih izkušenj tako rekoč pogoj za ustvarjanje. Potrebuješ to različnost, domišljijo, znati moraš opazovati in imeti zelo močno koncentracijo.
Desa: Brez te različnosti se sploh ne moreš tako skoncentrirati.
Kako sta se sploh spoznala?
Miha: Od nekdaj sem bil Desin oboževalec in sem redno bral njene članke. Spominjam se, da sem njene knjige bral otrokom …
Desa: Tudi jaz sem brala Mihove prispevke, čeprav morda ne vseh. Miho sem spoznala na snemanju reklame, ki jo je napisal, jaz pa sem v njej igrala. To je bila reklama za prvi sejem elektronike v Sloveniji, jaz pa sem v roki nosila solato. Tega se še spominjam, čeprav je že dolgo nazaj.
Glede na to, da ste bili že prej Desin oboževalec, ste verjetno nalašč napisali reklamo, pisano njej na kožo, kajne, Miha … Pa sta se na snemanju takoj ujela?
Desa: Sploh ne! Malo mi je šel na živce, ker sem bila trmasta in sem si želela, da bi bilo snemanje čim prej končano, Miha pa je imel ves čas neke pripombe in predloge. (smeh) Oglas je na koncu super uspel.
Kako sta se potem spoprijateljila?
Miha: Ali sva sploh prijatelja? (smeh) Prijateljstvo v najstrožji definiciji povzame najbolj osebne stvari, ki jih drugi ve o tebi …
Desa: Morda sva res bolj oboževalca. (smeh) Jaz sicer imam Miho za prijatelja. On je bil pri meni na obisku in jaz sem bila pri njem. Takrat mi je povedal veliko osebnih stvari, ki pa jih ne bom delila naprej. Spominjam se, da sva šla enkrat skupaj na kavo, in takrat sva prav jamrala o težkem življenju pisatelja.
Miha: Pisatelji v Sloveniji sicer tako in tako vemo drug za drugega. Včasih sem bil član društva pisateljev, potem pa sem izstopil iz njega, Desa pa nikoli ni bila članica.
Oba sta pri pisanju zelo zabavna, hkrati pa imajo vajina besedila kar globoka sporočila.
Miha: Jaz sem med študijem delal na pošti, zato sem vajen sporočil. (smeh)
No, torej imata skupno še eno stvar: oba sta se lotila že zelo različnih stvari – vi na pošti, Desa je čuvala otroke, pa tudi zdaj sta še vedno dejavna na različnih področjih.
Desa: Zdi se mi, da pisatelj mora delati več stvari.
Miha: Pisanje je obrt, ki se jo je treba naučiti, potem pa je tukaj tudi talent. Ni slabo, če ima pisatelj oboje. Sprva sem nekaj let preživljal sebe in družino z računalniškimi priročniki. V 80. letih je bil velik greh, če si v Sloveniji zamenjal službo, meni pa je bilo nepredstavljivo, da bi vse življenje delal isto stvar. Temu sem tudi sledil in sem nehal programirati, ko me to ni več zanimalo.
Desa: Tudi jaz rada vzamem kaj novega za delati, čeprav me je strah, da ne bom znala ali se bom osramotila. A bi kar umrla, če bi morala vse življenje pisati le otroške knjige ali le scenarije.
Kaj pa, če bi samo igrali? Zdi se mi, da vam je igralstvo še posebej zanimivo.
Desa: Ne, to pa sploh ne. Določeno obdobje v teatru je bilo super, potem pa sem spoznala vse trike in šla naprej.
Ali bi bili vi samo režiser? Lani ste namreč režirali svoj prvi celovečerni film, že prej pa ste bili scenarist.
Miha: Sem mešanica introvertiranost in ekstravertiranosti. Ob pisanju sem največ časa sam s seboj, saj je to najbolj introvertirano delo na svetu. Ko režiram, pa se počutim ravno obratno – kot bi imel doma vse obrtnike na svetu hkrati. (smeh) Občasno mi ustreza eno, potem spet drugo.
Desa: Lahko si mesece sam, če ti to dopušča družina, potem pa ti v nekem trenutku ustreza delo med ljudmi, v teatru, različne debate in obrekovanja, v katera padem. Ko me to izčrpa, grem spet nazaj v samoto. Seveda z obrekovanjem mislim samo na pojem, gre za obdelovanje različnih tem.
Miha: Možgani so se v veliki meri razvili ravno zato, da so ljudje v skupini vedeli, kaj se dogaja. Zapomnili so si, kdo je s kom in zakaj, in to so pomembne informacije. Smešno je le, ko mediji objavljajo informacije o nekom, kot je Brad Pitt, ki ni v tvoji skupini. Če si igralec v nadaljevanki in gledaš vsak večer istega človeka, se ti ta človek sicer zdi že kot družinski član.
Desa: K meni pogosto pristopajo gospe in mi povedo, da jih jaz sicer ne poznam, one pa mene dobro poznajo. Se je pa tudi meni že zgodilo, da sem v trgovini videla Petro Majdič, veselo planila proti njej in se šele zadnji trenutek spomnila, da se osebno sploh ne poznava.
Torej ste razumevajoči do takih?
Desa: Danes sem, včasih pa mi je bilo zelo zoprno, ko so me ljudje gledali, ker sem mislila, da me negativno ocenjujejo. Danes razumem, da ljudje pristopijo k meni, ker se jim zdim v redu. Znane osebnosti smo kot prazno platno, ljudje pa barvajo po njem glede na svoje potrebe.
Znanim marsikdo očita, da je njihova podoba v javnosti drugačna kot sicer, čeprav je tudi vsak »običajen« človek drugačen v svoji službi ali na pošti kot pa doma, kajne?
Miha: Do različnih ljudi in v različnih okoliščinah imamo različne vloge, res pa je, da ljudje večkrat pomešajo vlogo in igralca. Ko je bil pri nas na obisku igralec iz serije Gorski zdravnik, so mu ljudje nosili izvide, da bi povedal svoje »strokovno« mnenje. To je bilo res zabavno.
No, Miha, morda pa je tudi gorski zdravnik kot Desa, ki se je v vlogo dr. Plutove, ki jo je igrala v oddaji Zoom, tako vživela, da je danes prava strokovnjakinja!
Desa: Jaz res z velikim veseljem berem izvide. (vsesplošni smeh) Žal mi je, da nisem zdravnica. Je pa res, da včasih, ko mi ljudje govorijo o svojih boleznih, naredim začuden obraz, potem pa jih vprašam, kje sploh leži ta organ.
Miha: Pri meni pa izmenjava zdravstvenih težav ni običajna. Tujci so mi povedali, da so zelo presenečeni, ko pri nas pridejo iz ordinacije in jih vsi sprašujejo, kaj jim je in kaj jih boli, saj smo očitno glede zdravja bolj odprti kot drugje po svetu.
Pravzaprav, samo enkrat je pristopila gospa z izvidom in je rekla, gospod doktor, rada berem vaše kolumne, ampak sem hitro ugotovil, da me je zamenjala z Lojzetom Ihanom. Upam, da sem ji dal njega vreden nasvet. Šala, povedal sem ji, da nisem pravi.
Kakšno je trenutno vajino zdravstveno stanje?
Desa: Mislim, da nimamo dovolj časa, če začnem naštevati vse svoje zdravstvene tegobe, vendar sem vseeno dobre volje. (smeh)
Miha: Jaz lahko samo potrkam.
Desa, kolikor vem, greste kmalu v pokoj, kajne?
Desa: Prihodnje leto! Tega se sicer veselim, čeprav ne bom tipična upokojenka, ki ne bi nič več delala. Delala bom še naprej, ker bom morala. Drugače pa si lahko takoj predstavljam, da bi popolnoma izpregla. Trenutno imam obdobje, ko delam minimalno, saj sem se tako odločila. Moje delo je povezano s stresom, moje telo pa ima dober spomin. Ko se usedem za računalnik, moje telo zažene histerijo, saj so bili pretekla leta roki za oddajo večkrat zelo kratki in je bil zame velik napor, da sem si morala v ekspresni brzini izmisliti toliko besedil. Za računalnikom mi zdaj postane kar slabo, gre mi na jok, zato bom pisala le še tisto, kar si bom želela in se mi bo zdelo v redu, drugega pa ne.
Miha: Tega sem se sam držal vse življenje. Hodil sem v redno službo, zato mi ni bilo treba pisati po naročilu, kjer bi imel roke za oddajo.
Kako to, da se vam je sploh ljubilo po službi doma še sedeti za računalnikom in pisati?
Miha: Zato, ker to zelo rad delam. To je delo, ki se ga nikoli ne moreš naučiti do konca. Prav zato je treba iti tudi na področje, ki ga ne poznaš, ki ga je treba še raziskati. Pisatelji smo veliki srečneži, saj je vse več dela zelo nesmiselnega, naše delo pa je smiselno od začetka do konca.
Desa: Tukaj se midva razlikujeva. Jaz se ne počutim kot srečnež, saj nisem nikoli delala iz želje po pisanju. Ko sem začela pisati, sem bila prepričana, da ne bom dobra v tem, tako da je bilo strahu preveč, da bi se lahko veselila. Od pisanja sem pozneje živela, zato je bil pritisk ogromen. Ker zdaj ne bom imela rokov za oddajo tekstov, bo zagotovo bolje. Skoraj zagotovo bom še kaj napisala, ker mi že nekaj brenči po glavi … Drugače pa te knjiga lahko tudi ubije.
Miha: Jaz sem nekatere knjige napisal z lahkoto, pri drugih pa sem se zelo mučil. Ko sem se za knjigo Otroštvo spominjal svojih prvih petih let življenja, je šlo vse skozi moje telo. In to ni bilo ravno prijetno, čeprav je bilo po svoje katarzično.
Desa: Jaz sem ob branju Mihovega Otroštva jokala od prve do zadnje strani. Knjiga me je dobesedno zagrabila za srce.
Kako gledata na svet, kot ga vidimo skozi družbene medije? Kaj menita o vplivu, ki ga imajo te podobe?
Miha: Najbolj nenavadno se mi zdi, da večina sploh ne loči med medijem, navadnim blogom in zasebnim zapisom! Torej lahko vsak objavi karkoli in vse ima isto težo kot medij, ki novice preverja. To pomeni smrt medijev. Na drugi strani pa je to tudi rešitev medijev, saj so v zadnjem času ljudje le začeli plačevati za tiste verodostojne medije, ki se držijo novinarskih standardov.
V novi knjigi Funny recimo opisujete, kako v Afriki mislijo za Evropejce, da samo seksajo – ker gledajo porno filme, potem pa ženske pridejo še na seks turizem.
Miha: Mi nismo nič drugačni, tudi naša podoba o Ameriki in ameriških filmih je vplivala na to, da temnopoltega človeka takoj povežemo s kriminalom. Ljudje mislijo, da se v Ameriki samo streljajo, dirkajo z avtomobili, ko pa pridejo tja, vsi vozijo zelo počasi in se držijo omejitev, kar je za večino pravi šok.
Desa: Ko sem prišla Ameriko, se mi je zdelo, da sem stopila v film, saj iz njih poznamo že vse lokacije in zgradbe.
Miha: Meni je tam všeč ravno ta občutek že videnega.
V zadnjem mesecu je vsaj pet novinarjev in novinark izdalo knjige. Ali vaju skrbi, da bosta imela večjo konkurenco?
Desa: Ne vem, o čem pišejo ostali, brala pa sem Bronjo Žakelj in Mojco Širok in lahko rečem, da sta to odlični knjigi. Vesela sem, saj se mi zdi, da je v Sloveniji čedalje več dobrih knjig.
Miha: Stanje se tudi meni sploh ne zdi slabo.
Bronja je ravno dobila nagrado kresnik. Zanimivo je, da je bilo tudi med finalisti letos več berljivih knjig kot do zdaj. Se to torej spreminja?
Miha: To se spreminja. V osemdesetih je bilo napisati uspešnico ali imeti veliko naklado velik greh.
Desa: Tako je! Če je bila knjiga uspešnica ali berljiva, so jo gledali zviška.
Moralo bi biti ravno obratno in bi vidva morala gledati na druge zviška.
Miha: Midva nisva bila tako vzgojena. V Sloveniji je prisoten vaški elitizem.
Dolgo je veljalo, da slovenski filmi niso gledljivi, vendar se je tudi to spremenilo. Je torej umetnost končno postala bolj »ljudska«?
Miha: Ravno so objavili nominirance za kratke zgodbe. Med njimi je moja knjiga Pohlep, a tudi vsi drugi se ukvarjajo z družbenimi problemi. Očitno gremo res iz časa elitizma. Pa saj je bil že skrajni čas, da začnemo protestirati in ukrepati za boljši svet. Za to je treba nehati gledati v lasten popek in se je treba obrniti proti družbi.
Marcel Štefančič jr. mi je pred leti dejal, da nihče ne bo šel na ulice, dokler je po domovih elektrika, ki poganja elektronske naprave.
Desa: Včasih si prav želim, da ne bi bilo elektrike – le pralni stroji bi še vedno morali delati. Drugače pa ne vem, ali je to res. V Mariboru so šli na ulice, in to je sprožil ravno Facebook. Ko hodim po šolah, vidim dosti mladih, ki so precej angažirani. Vsi niso introvertirani in ne visijo ves čas na napravah. Bilo je obdobje, ko je bilo drugače, zdaj pa se že izboljšuje. Tudi knjižničarke so mi povedale, da otroci spet pogosteje obiskujejo knjižnico.
Miha: Ravno zbiram material za kolumno o tej temi. Naša generacija je šla na ceste za samostojno Slovenijo, za padec komunizma, temu pa je sledila generacija, ki ima danes med 25 in 40 leti. Ta generacija še najmanj hodi na volitve, najbolj se jezi na Facebooku, predvsem pa se jezijo na našo generacijo in mlade. Očitno je to ritem generacij – naša je protestirala, naslednja je molčala, njihovi otroci pa so spet bolj aktivni.
Desa: Morda je razlog v tem, da vsak pravi, da ne bo tak kot njegovi starši, zato nastane generacijski preskok.
Koliko so vajini otroci podobni staršem?
Desa: Preveč. Ko so bile moje hčerke majhne, sem si želela, da bi bile amazonke. Ko bi nas napadli roparji ali teroristi, bi bila jaz nebogljena starka in bi mislili, da bodo zlahka opravili z mano, potem pa bi se prikazale tri amazonke in me rešile. Danes so moje hčerke zelo pravične in se borijo proti krivicam na vseh možnih ravneh. Res sem ponosna nanje. Ja, in res so amazonke.
Miha: Moji hčerki nista v umetniških vodah, kar je razlika v primerjavi z mano. Starejša živi v tujini, mlajša se je zdaj vrnila. Zagotovo razmišljata o družbenih temah, vsekakor pa nista tako družbeno angažirani kot Desine hčerke.
