V Elvisovi sobi je vaš sedmi roman. Z dozdajšnjimi ste bili zelo uspešni, saj ste bili med drugim večkrat nominirani za Kresnikovo nagrado. Ste veseli nominacij in nagrad?
Seveda sem jih vesel, mislim, da ni do njih ravnodušen noben ustvarjalec. Nagrade in nominacije so ena od potrditev, zaradi njih se o nekem delu več piše in govori, to je običajno tudi pot do novih bralcev.
Po izobrazbi ste zgodovinar. V novem romanu opisujete 80. leta, kot ste jih doživeli tudi sami. Mislite, da bo to obdobje v zgodovini vedno pomembno?
Vsako obdobje pusti svojo sled. V 80. letih se je spreminjala gospodarsko-politična podoba tako zahoda kot vzhoda. Kljub velikim razlikam in napetostim je v Evropi vladalo dokaj dolgo obdobje miru. Jugoslavija je bila nekje vmes, zato nam ni bilo hudo. Bil je čas, ko smo se navduševali nad tehnološkimi dosežki, ki so počasi prodirali v vsakdanje življenje: dobili smo prve osebne računalnike, prišle so VHS-kasete, nekoliko pozneje CD-plošče, govorilo se je o mobilnih telefonih, a smo morali nanje počakati do začetka 90. let. Vsega si niti nismo znali predstavljati. V romanu se junakov oče sprašuje, zakaj bi s seboj prenašal mobilni telefon, ko pa je v mestu dovolj telefonskih govorilnic! Ko so bile leta 1984 v Sarajevu zimske olimpijske igre, smo bili nekaj dni središče sveta. Junakov oče je prav zaradi iger kupil barvni televizor. Imeli smo tehnološko napredna podjetja, ki so bila priznana v svetu. V zraku je bil optimizem, ljudje so najemali posojila in gradili hiše. Saj je jasno, da kdor gradi hišo, ne razmišlja o vojni. Bil je čas, ko smo se veliko več pogovarjali, fraza »Kako si?« ni bila retorično vprašanje, pridržati vrata starejši osebi ali ji odstopiti sedež na avtobusu je bilo samoumevno, besedi prosim in hvala prav tako …
A seveda je bila tudi druga plat te zgodbe, kajne?
Seveda! Po drugi strani so obstajali organi in službe, ki so zbirali informacije o posameznikih, sestavljali so sezname in pisali poročila, tu in tam so koga povabili na informativni razgovor in mu dali vedeti, da vse vejo. Kakšno za režim neprimerno knjigo so zasegli, na primer Torkarjevo Umiranje na obroke, prepovedali kakšno revijo, med njimi najpogosteje Tribuno. Proti piscem spornih besedil so sprožali kazenske postopke, nekatere so celo obsodili. Ampak 80. leta kljub temu niso bila 40. in 50. leta, ko so potekali nastavljeni sodni procesi, politične (in druge) zapornike pa so vozili na Goli otok in Grgur. Obdobju otoplitve in relativnega ugodja v prvi polovici 80. let je sledil čas, ko se je zdelo, da so spremembe neustavljive, žal je z njimi prišel tudi čas nacionalistov in hujskačev, kmalu zatem pa še vojna in razpad države.
80. leta za mnoge res veljajo za najboljša leta, saj še ni bilo vojne, ni bilo kakšnega hujšega pomanjkanja, še glasba je bila dobra. Zakaj imate vi radi 80. leta?
Takrat sem bil najstnik in brez kakšnih posebnih skrbi, torej je bil krasen čas! Jugoslavija je bila odprta država, kljub občasno praznim policam v trgovinah pa se je živelo dokaj dobro. Imeli smo bone za bencin, avtomobile se je – glede na zadnjo številko na registrski tablici – uporabljalo na parne ali neparne dneve, za pot v tujino je bilo treba nekaj časa prej vplačati depozit ... A vse to so bile skrbi naših staršev. Mi smo se medtem navduševali nad alternativno glasbo, kot so Laibach, Borghesia, EKV, in popom, kot so bili Videosex. Domače založbe so skrbele, da smo bili kolikor toliko na tekočem s svetovno glasbeno produkcijo, česar niso izdale, se je »prešvercalo« iz Italije in Nemčije. Nekdo ti je že presnel na kaseto. Dogajali so se škandali, recimo tisti s plakatom za dan mladosti. Zdi se mi, da smo v primerjavi z danes veliko brali, stvari so nas zanimale, imeli smo mnenje. Prepričani smo bili, da se oblačimo »kul«, na srečo pa v žepih nismo nosili fotoaparatov, zato je obremenjujočih dokazov malo. (smeh) Rekel bi, da je vse prekipevalo od zamisli, hoje po robu in občasnih izzivanj. Kot najstniki smo seveda imeli občutek, da je svet naš.
Vas kaj mika, da bi opisali tudi kakšno bolj oddaljeno zgodovinsko obdobje? Takšne knjige so zelo priljubljene, kajne?
Zgodovinski romani so ves čas dokaj priljubljena zvrst, na brisačah in ležalnikih jih je videti precej. Zdaj se z bolj oddaljenimi obdobji ukvarjam pri pisanju za mlajše bralce. Serija Zgodbe s konca kamene dobe se, kot pove že naslov, dogaja v razburljivih časih, ko je šla kamena doba h koncu, človek pa je začel uporabljati kovine. Dogajanje je postavljeno na kolišča Ljubljanskega barja pred približno 5200 leti. Glavna junaka, Brin in Črna, sta zvedava otroka, ki ju iskanje odgovorov na nešteta vprašanja odnese vse do Jadranskega morja. Mladim bralcem skušam tisti čas in ljudi približati z napeto zgodbo, pri tem pa vključujem novejša odkritja arheologov, na primer najstarejše kolo, ki so ga leta 2002 našli na Ljubljanskem barju, in ledenodobnega moža, ki mu ljubkovalno rečemo Ötzi (gre za dobro ohranjeno človeško mumijo, ki so jo leta 1991 našli na ledeniku v Italiji). Po zaslugi raziskovalcev vemo o Ötziju zelo veliko, denimo iz katerih materialov je imel izdelana oblačila, najverjetnejši vzrok smrti in celo, kaj je pred tem jedel.
Ne le knjige, v zadnjih letih je veliko res kakovostnih zgodovinskih serij. Celo Balkan je dobil Sence nad Balkanom. Mislite, da je to dober način, da se mladi učijo zgodovine?
Zgodovinske serije se mi ne zdijo najboljši način za učenje zgodovine, tako kot to ne morejo biti zgodovinski romani, saj gre v obeh primerih za področje umetnosti ter pogled in razumevanje enega človeka, ki navadno ni strokovnjak za področje. Mislim pa, da so serije lahko odlična spodbuda gledalcem za nadaljnje razmišljanje in raziskovanje. Ker je skorajda vse na spletu in ker ima skoraj vsakdo svoj pametni telefon, so informacije oddaljene le nekaj »klikov«, na primer med oglasi. Tudi sam sem »poguglal« nekaj likov iz omenjene serije. Zanimalo me je, ali so resnični ali izmišljeni. Seveda so me zgodbe resničnih ljudi takoj pritegnile. Vrednost tovrstnih serij vidim tudi v tem, da gledalcem hitro zlezejo pod kožo. Zgodovina naenkrat ni več dolgočasna – in ko ugotovimo, da je pravzaprav zanimiva, ji z lahkoto namenimo nekaj pozornosti.
Zakaj pa se iz zgodovine tako malo naučimo? Ves čas namreč ponavljamo enake napake …
Ker smo slabi učenci in ker mislimo, da naša zgodovina ni naša stvar. Naš spomin je izbiren. Težava je, ker je tudi zgodovinopisje pogosto izbirno in/ali pristransko. Če napak iz preteklosti ne razumemo kot napake, jih bomo prej ali slej ponovili.
Kaj vas navdihuje za pisanje?
Življenje.
Glede na to, da kar veliko pišete, imate gotovo že kaj novega v mislih ... Kakšni so torej načrti za nove izdaje?
Končujem predzadnji del Zgodb s konca kamene dobe, načrtujem novo serijo za mlade bralce in pišem nov roman. Pa še kaj bi se našlo.
