In tako so ju pričakali s stoječimi ovacijami. V Sloveniji je sicer klasika, da občinstvo med stoječimi ovacijami sedi. Seveda, romunska sopranistka Elena Mosuc in ameriški baritonist Thomas Hampson sta osvojila vse svetovne odre in »vse« nagrade.
Vzdušje med koncerti je redko ves čas na vrhuncu. A tokrat je bilo od tako rečeno prvih taktov uverture (Rossini) preko močnega nadaljevanja (Mozart) do gromoglasnega zaključka (Verdi).
DUHOVI
Na koncertih se najbolj zabavajo obiskovalci. A včasih se kaj približno zabavnega primeri novinarjem. Ko sem podpisani prišel v preddverje Gallusove dvorane, je bilo prazno. Le natakarica je pila sok. Kot bi prišel v mesto duhov. »Mesto duhov!!« sem pripomnil. Edina »prebivalka« mesta je pripombo slišala. »Mesto duhov? Ne bi vedela …« se je nasmehnila. Tudi podpisani sem se. Glasno! Očitno je mislila, da iščem dogodek, ki se imenuje »Mesto duhov«. Hm. Kdo ve, glede na število dvoran v »Cankarju« (teh je 16) bi tudi kje lahko bil.
ŠKRIPAJOČI STOL
Ko se je »mesto duhov« napolnilo, smo se fotografi stlačili v tonsko kabino. In čakali: ko je vstopila Elena, so dvorano presekali aplavz in kliki fotoaparatov. Naredil sem nekaj posnetkov in čakal Thomasa. In ker je bil pri roki stol, sem sedel, a stol je zaškripal (med nežnim delom arije) glasno, da mi je zmrznila kri v žilah. To so slišali vsi v dvorani, potil sem se in otrpnil v hecnem položaju: ne zame, ampak za ostale v kabini. Čeprav se ni nihče smejal na glas. No, ko je Elena arijo odpela, sem se opravičil – in planil iz tonske kabine. Koncerta s škripanjem stolov pač ni nihče pričakoval. In tudi jaz nisem pričakoval, da bom zanj dobil stoječe ovacije …