Inki in Ajmari so svojim bogovom žrtvovali, kar jim je bilo sveto. Najpogosteje so za ta namen izbirali otroke in njim zelo koristno žival lamo. Čeprav mnogi menijo, da je bilo žrtvovanje kazen, pa je v resnici prav nasprotno. Ljudi in živali, ki so jih namenili za žrtvovanje, so izbrali naključno in jih praktično že od rojstva vzgajali in pripravljali na dan, ko naj bi bili žrtvovani. Ni bilo pomembno, ali so bili revni ali bogati, prav vsi »izbranci« so bili hranjeni z najboljšo hrano, med drugim tudi z yaconom, oko, uluco in mashuo.
Yacon - Smallanthus sonchifolius
Yacon oz. gomoljasti koren iz Andov je trajnica, ki jo gojijo pretežno v Južni Ameriki. Spada v družino sončnic Asteraceae. V višino zraste do dva metra, v širino pa se razraste nekje do enega metra. Njegov cvet je močno podoben sončnici. Ima velike liste, ki se uporabljajo v prehrani, njihova značilnost pa je, da krepijo trebušno slinavko. Ljudje najpogosteje uporabljamo yaconov gomolj. Bil je tipična hrana Inkov, zanimivo pa je, da njihovi španski zavojevalci nad njim niso bili navdušeni.
Yacon velja za super sladilo. Njegove pozitivne učinke so odkrili šele leta 1930. Vsebuje veliko antioksidantov. Tako listi kot gomolji imajo probiotične lastnosti. Vsebuje vitamine A, B1, B2 in C. Poleg tega vsebuje veliko inulina, pa še železo, kalij, natrij, magnezij in element mladosti, selen, ki varuje pred srčnim infarktom.
Yacon lahko sila preprosto vzgojimo tudi pri nas. Za lep pridelek potrebujemo rahla, bogata in vlažna tla. Rastlina ne prenaša stoječe vode. Na prosto jo sadimo v maju, sredi oktobra pa so gomolji že primerni za spravilo. Ob dobrih razmerah lahko pridelamo do 10 kg pridelka na sadiko. Rizome, iz katerih izraščajo gomolji, lahko prezimimo in jih spomladi razmnožimo, da dobimo nove rastline.
Sladilo iz yacona je izjemno zdrav nadomestek sladkorja, ki je primeren tudi za diabetike. Uživamo ga lahko svežega tako, da si ga narežemo in pokapamo z limoninim sokom. To je odličen nizkokaloričen prigrizek. Lahko ga tudi predelamo v sirup in tako dobimo eno izmed najbolj zdravih sladil. Zame najboljši je zagotovo yaconov čips, nad katerim so navdušeni tudi otroci. Preden ga pripravimo, pa je priporočljivo, da gomolji odležijo vsaj mesec dni.
Oka - Oxalis tuberosa
Oka je detelji podobna zelnata trajnica, ki izvira iz območij Bolivije, Ekvadorja in Peruja. V 19. stoletju je v Evropi tekmovala s krompirjem, kot je jasno danes, pa je zmagal slednji. Največja pridelovalka oke na svetu je Nova Zelandija. Obstaja več kot 400 sort te vrste.
Oka se razrašča kot zelnato zelišče. Poganjki so olistani s troperesno deljenimi listi in so rahlo dlakavi, v zemlji pa se skrivajo krompirju podobni gomolji. Ti so malce bolj podolgovate oblike in so zelo hranljivi. Uživamo lahko sveže, kuhane ali pa jih pečemo zraven krompirja. Najboljši okus dobijo, če jih pustimo stati na soncu vsaj mesec dni.
Gomolji oke so eden najboljših virov ogljikovih hidratov in energije. Vsebujejo tudi provitamin A, vitamin C, B2, kalij, železo ter vlaknine. Uporabimo lahko tudi mlada stebla oke, ki vsebujejo veliko oksalatov. Pripravimo jih lahko podobno kot rabarbaro, imajo pa ti listi kiselkasto sladek okus in so odličen dodatek solatam.
Rastlina začne tvoriti gomolje šele konec septembra, in če je jesen topla, bogat pridelek pobiramo v začetku novembra. Če nam uspe rastlino prezimiti, gomolje tvori tudi po steblih, razlika je le, da so ti manjši. Na prosto oko sadimo v začetku maja. Razmnožujemo jo z gomolji.
Mashua - Tropaeolum tuberosum
Mashua oz. gomoljna kapucinka je zelnata trajnica, ki so jo stoletja gojili in jedli avtohtoni prebivalci Južne Amerike. Njena domovina se razprostira med Bolivijo, Ekvadorjem in Perujem, kjer je še vedno vsakodnevna hrana revnejšim prebivalcem. Stara ljudstva so mashuo sadila med krompir, da ga je ščitila pred boleznimi. Nikoli ni bila gojena za tržne namene, v zadnjem času pa se to spreminja. Rastlina namreč daje izredno dober hektarski donos, približno 30 ton na hektar. Evropski vrtnarji so vzgojili že nekaj sort, ki bi bile primerne tudi za pridelavo v naših razmerah. Žal v Sloveniji še nimamo veliko izkušenj. Pomembno je, da jo osipamo, iz lanske lastne ugotovitve pa lahko povem tudi, da je mlade rastlinice treba skrbno varovati pred polži. Meni so sadike povsem uničili, zato bom lahko tudi sam konkretne izkušnje pridobival šele letos.
Rastlina zraste v višino do največ meter in pol. Razrašča se z viticami, ki se razraščajo po tleh in so olistana s ščitastimi listi, v novembru pa se pojavijo oranžni cvetovi. Gomolji imajo korenasto obliko. Sveži imajo redkvici podoben pikanten okus in pookus, ki je kot nekakšna kombinacija med kakavom in vaniljo. Če gomolje kuhamo ali pečemo, ostrina izgine in ostane le še okus kakava ter vanilje. Lahko pa jih uporabimo tudi kot naravno sladilo, podobno kot pri yakonu.
Mashua pa naj bi imela tudi afrodizične učinke. Tako so inkovski vojskovodje na bojnih pohodih vojake hranili z gomolji mashue, z namenom, da ne bi pogrešali svojih žena.
Uluco - Ullucus tuberosus
Uluco velja za enega najpomembnejših živilskih pridelkov Andov. Rastlina je tako pomembna, da so ji namenili prav poseben dan, dan uluca (Dia del Olluquito). V 19. stoletju so uluco v Evropi uporabljali kot alternativo krompirju. Je zimsko neobstojna zelenjava. Podobno kot druge andske gomoljnice ni zahtevna glede tal. Za dober pridelek jo je dobro posaditi v bogato in zračno zemljo. Za dober pridelek je edini pogoj dolga topla jesen brez zmrzali, ker je kratkodnevnica. Ne mara vročega sonca, zato jo je priporočljivo zaščititi pred opoldanskim soncem. Da dobimo obsežen koreninski sistem, iz katerega se bodo razvili gomolji, pa jo je treba osipati, podobno, kot je to značilno za mashuo in krompir. Na prosto uluco sadimo po ledenih možeh, gomolje pa bomo pobirali konec novembra ali v začetku decembra.
Gomolji so okrogli ali podolgovati, različnih barv. Po okusu spominjajo na rdečo peso. Vsebujejo veliko vode in so primerni za svežo uporabo ali kuhanje. Njihova kalorična vrednost je 360 kcal/100 g. Shranjujemo jih v temnem prostoru. Tudi listi so zelo okusni. Uživamo jih lahko kot solato ali dušene kot špinačo.
