Svoj prostor lahko ločimo z najrazličnejšimi barierami, katerih glavni namen je, da omejijo poglede mimoidočih in onemogočijo prehod na našo posest. Za ta namen je človek izumil ograjo in tako danes poleg lesenih vedno pogosteje vrtove omejujejo kovinske ograje in gaboni. Imamo pa seveda še drugo možnost – živo mejo iz rastlin, ki namesto hladne in brezosebne obrobe vrta predstavljajo naravno, toplo in predvsem zanimivo razmejitev naše zasebnosti pred zunanjim svetom. Ker se rastline skozi vse leto spreminjajo, tudi ni nevarnosti, da bi se take ograje naveličali. Ves čas nam ponuja nove poglede in nas navdušuje s svojo rastjo, cvetjem ter jeseni s celo paleto barvnih odtenkov. Seveda je ta raznolikost odvisna od tega, katere vrste in sorte rastlin izberemo.
Za ljubitelje zimzelenih rastlin
Na slovenskih vrtovih najpogosteje v zasaditvah za žive meje domuje Thuja smaragd. Priljubila se je zaradi lepe stožčaste razrasti in dokaj nezahtevne vzgoje, kar pa se v zadnjem času spreminja. Na žalost rastlino vedno bolj ogrožajo škodljivci in bolezni in tako se lahko kaj kmalu zgodi, da bo njena priljubljenost usahnila.
Podobno se je pred leti že zgodilo s pušpanom. Dolgo je veljalo, da je ta rastlina za živo mejo praktično neuničljiva, zaradi slabih izkušenj pa je danes skoraj ne zasledimo več. Vzrok je pojav škodljivca, pušpanove vešče, ki je skoraj iztrebila to rastlinsko vrsto. Nekaj lepih primerkov najdemo le še pri najbolj vztrajnih gojiteljih, ki pridno in redno škropijo rastline in z njih ročno obirajo gosenice. Ker se napadi vešče neutrudno ponavljajo ves čas, pa bodo verjetno kmalu obupali tudi ti redki entuziasti.
Poleg thuje in pušpana Slovenci za živo mejo precej pogosto izbiramo tudi navadno smreko (Picea abies). Da lahko opravlja funkcijo pregrade, smreko redno režemo in jo tako gostimo, vse dokler ne postane tako gosta, da je že neprehodna.
Vedno bolj priljubljena postaja tudi živa meja iz tis. Priznati je treba, da so tise izredno elegantne rastline. Za zasaditev uporabljamo stebričaste sorte in si s tem tudi skrajšamo čas za njihovo oskrbo. Največ pomislekov glede izbora tise se nanaša na njene plodove. Ti so sicer zelo slikoviti in še dodatno popestrijo živo mejo, je pa res, da so lahko tudi strupeni. Tako se tise izogibajo predvsem družine z majhnimi otroki. Kar pa ni povsem upravičeno. Obstaja namreč tudi sorta tise, ki ne plodi. Ker ni plodov, ni nevarnosti za otroke. Je pa pri tem treba vedeti, da plod tise pravzaprav sploh ni strupen, strupena je le koščica v plodu.
Potem pa je tu še listavec, ki nas navdušuje s svojimi zimzelenimi listi. To je lovorikovec, ki je verjetno najbolj poznana listnata rastlina za živo mejo. Njegovi listi pokrijejo veliko prostora, kar je idealno za ustvarjanje pregrade, rastlina pa tudi zelo hitro raste. Zelo dobro prenese rez, navdušuje pa nas z belimi cvetovi, ki dišijo po medu. Ti so prava paša za čebele, zato imajo lovorikovec zelo radi predvsem čebelarji.
Namen žive meje
Živa meja pa ne služi samo zapiranju pogleda, ampak ima lahko tudi uporabno vrednost. V zadnjem času so zelo pogoste žive meje iz uporabnega jagodičevja. Sadijo se žive meje iz različnih ribezov, aronij, šmarnih hrušic, bezgov, lesk in še bi lahko naštevala. Z njimi si na majhnem prostoru vzgojimo dobro in okusno sadje, ki ga lahko nato uporabimo v kuhinji.
Vzpenjavke kot živa meja
Zelo impozantna je tudi živa meja iz užitnih vzpenjavk, kot so robide, akebije, trta in tudi aktinidija. Seveda te za svojo pokončno rast potrebujejo oporo. Če imamo postavljeno oporo kot brajdo, lahko zasadimo tudi sadno drevje, kot so jablane in hruške. To je kordonski način vzgoje, pri katerem so veje privezane ob žice, plodovi pa lepo nanizani po vsej dolžini veje. S to vzgojo ne bomo naredili veselja samo sebi, ampak tudi našim sosedom.
Ob leseni ali betonski ograji lahko posadimo rastline bršljanov in okrasnih divjih trt, ki imajo oprijemalne korenine, s katerimi se oprijemajo opore in brez težav prerastejo ograjo. Bršljan je zimzelena vzpenjavka, za razliko od divje trte, ki pa nas navdušuje z živo rdečimi jesensko obarvanimi listi in modro obarvanimi plodovi. Ravno zaradi te barvne pestrosti ji ne moremo zameriti, da pred zimskim spanjem liste odvrže.
Žive meje za sladkanje živali
Žive meje lahko seveda kombiniramo tudi iz različnih vrst rastlin. Lahko si posadimo grmovnice, ki cvetijo v različnih časovnih obdobjih, in si na ta način barvno in strukturno popestrimo zasaditev, kjer se pokaže harmoničnost med rastlinami.
Pri teh zasaditvah ne smemo pozabiti na naše pernate živali. Zanje zasadimo rastline, ki razvijejo plodove, s katerimi se lahko prehranjujejo tudi v zimskem času, ko jim primanjkuje hrane. Med najpogostejše rastline, ki jih zasadimo za prehrano živali, spadajo bezgi, različne brogovite, glogi, ognjeni trn in kovačniki. Vevericam pa bomo naredili največ veselja, če bomo posadili grme leske.
Trnaste žive meje
Kadar na naš vrt želimo omejiti prehod živalim in ljudem, lahko živo mejo sestavimo iz rastlin, ki imajo trne. Ko se odločamo za tako rešitev, pa ne smemo pozabiti, da bomo tudi mi sami morali kdaj pa kdaj seči v svojo živo mejo, in tako se moramo sprijazniti, da bomo dobili tudi kakšno prasko ali trn v prst.
Vrtnice, češmin in ognjeni trn so najbolj priljubljene rastline za žive meje s trni. Na Primorskem za ta namen uporabljajo tudi žižule, ki na starem lesu razvijejo konkretne trne. Prav trnavost odvrne tako ljudi kot tudi živali, da bi prehajale skozi živo mejo. Predvsem ko se rastline dodobra razrastejo, pa je prehod skoraj onemogočen.
Naj bo lepa tudi pozimi
Živa meja mora biti lepa skozi vse leto, zato v zasaditve vedno vključimo tudi rastline, ki nas bodo s cvetenjem razveseljevale tudi v najhladnejših mesecih. Med najbolj poznane pozimi cvetoče grmovnice uvrščamo nepozebnike. Navdušujejo nas z različnimi barvami cvetov, ki so tudi čudovite oblike in delujejo kot laski. Barvna paleta sega od nežno rumene prek oranžne do rdeče in celo rožnatih odtenkov.
Druga bolj poznana pozimi cvetoča grmovnica je zimski cvet. Njeni rumeni zvonasti cvetovi krasijo cel grm. Seveda pa ne smem pozabiti tudi na prvo cvetočo grmovnico iz skupine brogovit. Ta nas poleg svojih rožnato obarvanih cvetov navdušuje z zelo močnim in prijetnim vonjem. Njihov sladkasti vonj navduši večino ljudi. Ne samo lastnike, ampak tudi mimoidoče, ki se ozirajo okoli sebe, dokler ne zazrejo te rastline v polnem cvetju.
Pozimi cvetoče grmovnice dobijo še prav poseben čar, kadar se na odprte cvetove usedejo bele snežinke. Cvetovi se pod belim puhom zaradi najrazličnejših barv še bolj bahavo razkazujejo in zimi kažejo prihajajočo pomlad.
Igrivost
Mnogim se zdijo skrbno rezane žive meje malce prestroge. Če tudi vi menite tako, si lahko bolj lahkotno in igrivo zasaditev pričarate z malce višjimi okrasnimi travami. Njihova oskrba je zelo preprosta, saj so najlepše ravno takrat, ko rastejo povsem naravno. Še posebej igrive so v vetrovnih dneh, ko se njihovo listje ziba kot valovi na morju. Zato tudi žive meje iz srednje visokih in visokih okrasnih trav delujejo popolnoma naravno in pričarajo mehkobo prostoru.
Vizualni učinki
Pri zasaditvi žive meje moramo vedeti, kakšno končno višino si želimo. Šele ko določimo ta kriterij, je smiselno, da se lotimo izbiranja primernih rastlin. Če bomo izbrali višje, goste in zimzelene rastline, bomo popolnoma ogradili svoj prostor. Treba je tudi vedeti, da višje ko so žive meje, bolj nam vizualno zmanjšajo prostor. Nižje žive meje po drugi strani prostor vizualno rahlo povečajo, saj vidimo preko njih in tako pridobimo dolžinski učinek. Seveda ima vsaka od teh živih mej svoje prednosti in slabosti. Pri višjih se popolnoma zapremo, se ogradimo, pri nižjih pa delujemo bolj odprti.
Oskrba žive meje
Veliko ljudi posadi živo mejo in pozabi nanjo. Ko se razraste, jo še porežejo, to pa je tudi skoraj vsa oskrba, ki jo namenijo tem rastlinam. Vendar to še zdaleč ni dovolj. Ker so rastline navadno posajene zelo blizu skupaj, se vsaka bori za svoj življenjski prostor. Koreninski sistem je gosto prepleten in črpanje hranil je iz tal na manjši površini večje, zato je izredno pomembno, da živih mej ne pozabimo gnojiti. Iglaste žive meje zahtevajo drugačna gnojila kot listavci, zato moramo uporabljati namenska gnojila za posamezno skupino rastlin.
Najpomembnejše je dognojevanje v spomladanskem času, ko rastline črpajo iz tal več hranil za ponovno rastno sezono. Tudi nad občasnim gnojenjem čez leto se rastline ne bodo pritoževale. Moramo pa vseeno vedeti, da so gnojila kot začimbe, z njimi ni dobro pretiravati. Rastlinam moramo pomagati, ne pa jih pretirano gojiti, saj lahko s tem dosežemo nasprotne učinke, v najslabšem primeru lahko rastline celo požgemo.
