V svoji karieri je ustvarila številne vloge v filmih slovenskih režiserjev starejše in mlajše generacije, v slovensko filmsko zgodovino pa se je zapisala z naslovno vlogo v filmu Francija Slaka Eva (1983).
Igralki Mirandi Caharija so se poklonili s projekcijo filma Eva, ki so ga predvajali v letnem kinu, in v njeni prisotnosti predstavili njen filmski opus.
»Vedno sem si želela postati igralka. Ne spomnim se časa, da ne bi mislila na to. Od tega sem bila omamljena. S starši smo zelo veliko hodili v kino in gledališče. Spomnim se, da sem bila po predstavi vedno zadovoljna, da sem jo gledala, potem me je pa prijela tista melanholija. Zdaj jo razumem, zakaj je prišla. Ker sem si želela biti na odru, ne v dvorani. Tisti oder je bil pomemben zame, tam sem začela. Ko se prižge reflektor in te obsije, oder postane začaran prostor. Vprašanja, ki mi jih postavljajo, so vedno bolj ali manj enaka, na primer: ʻZakaj ti je bilo všeč igrati?ʼ Zato, ker je tako, kot da bi živel več življenj. Potem pa mi je neka novinarka postavila vprašanje: ʻAmpak zakaj?ʼ In jaz vedno premišljujem o tem ʻzakajʼ, ampak ni ʻzakajʼ. Ga ni. Tako je, to je bilo v meni.” pravi igralka v intervjuju objavljenem v knjižici Poklon Mirandi Caharija.
Gledališka, filmska in televizijska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu, slovenskem zamejskem naselju nad Trstom. V osnovnošolskih letih se je z družino preselila v sosednjo Nabrežino, kjer je preživela vsa nadaljnja leta in kjer živi še danes. Že v otroških letih se je navduševala nad gledališčem in igralsko umetnostjo ter pozneje v mladosti nastopala na nabrežinskem mladinskem odru. Po končani srednji šoli leta 1956 se ni odločila za študij na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, ampak je šolanje nadaljevala v triletnem igralskem in baletnem tečaju, ki je deloval v okviru tržaškega gledališča. Stalna članica ansambla je postala jeseni leta 1961, ko je bila stara 18 let. Tržaškemu gledališču je ostala zvesta vse svoje ustvarjalno obdobje, in čeprav se je v sezoni 1992/93 formalno upokojila, je do leta 2005 v tem gledališču ustvarila še veliko vlog.
GLEDALIŠČE
Na gledališkem odru je oblikovala več kot 160 najrazličnejših vlog, najprej v otroških in mladinskih uprizoritvah, pozneje v klasičnih in sodobnih komedijah ter v zahtevnejših delih klasične, moderne in sodobne svetovne dramatike. Nastopala je tudi v operah, operetah in baletnih predstavah.
Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številna pomembna priznanja: nagrado za mlado igralko na Borštnikovem srečanju leta 1975, Severjevo nagrado (1977), Borštnikovo diplomo za izredni dosežek ansambelske igre (1984), Borštnikov prstan (2005) ter tri nagrade za življenjsko delo: nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (2002), odličje Slovenske kulturno-gospodarske zveze (organizacije slovenske manjšine v Italiji) (2012) in nagrado tantadruj (2017).
FILM
Pred filmske kamere je prvič stopila leta 1965 v filmu Jožeta Babiča Po isti poti se ne vračaj in v celovečernih filmih do danes ustvarila 15 vlog. Za ustvarjanje na filmskem področju je prejela več priznanj na filmskih festivalih doma in v tujini.
RADIO in TV
Pester filmski opus je ustvarila tudi v televizijski produkciji. Za slovensko televizijo je posnela 11 televizijskih filmov in serij, nastopila pa je tudi v italijanskem in italijansko-francoskem televizijskem filmu ter nemško-jugoslovanski in avstrijski seriji. Vrsto let je sodelovala tudi s slovensko tržaško radijsko postajo Radio Trst A, kjer se je v spomin poslušalcev zapisala predvsem s humorističnimi oddajami.
