Modna brv. Njuna delavnica v starem delu Kopra človeka popelje v neke druge čase. Prostor je majhen, komaj ga je dovolj za dva človeka in nujne čevljarske pripomočke. V zraku je čutiti močan vonj po »šuštarskem limu«. Oče Husein, krepak 72-letnik, oblečen v modro haljo, se kar zlije s prostorom kot nekakšen naravni pojav. Sin Samir, visok in vitek 46-letnik, pa je čisto druga zgodba! Urejen od glave do pete; s pričesko, kot da je pravkar prišel od frizerja, vsak las je na svojem mestu. Oblečen je v belo srajco, hlače so nekaj posebnega, čevlje, za katere tudi nevešče oko takoj ugotovi, da so narejeni iz vrhunskega materiala, ima obute na boso nogo. Skratka, Samir je videti, kot da je pravkar stopil z modne brvi. Pa se ni uredil za nas, pravi ljudski glas, takole je opravljen vsak dan. Biti šik je namreč njegova strast, ugotovim kasneje v pogovoru.
Slovenija, obljubljena dežela. V tistih drugih časih je oče Husein služil vojaščino v Sloveniji. »Nikoli si nisem mislil, da bom še kdaj prišel iz svoje Dervente v Bosni v Slovenijo,« začne zgodbo družine Šaković. »Pa je bil moj prijatelj, pokojni Ismet, tudi čevljar, na dopustu v Izoli in je slišal, da čevljarstvo Inde išče kadre. Odločil sem se, da grem. V Bosni sem pustil ženo in sina Samirja, ta je imel takrat malo več kot leto dni. Zelo težko sem živel brez njiju, zato sta se mi kmalu pridružila. Živeli smo v Kopru, delal pa sem v Izoli.« Med pogovorom ves čas v lokal prihajajo stranke in Husein jih prijazno streže. Ljudje tu še vedno prinesejo čevlje v popravilo. Gospa Dora je navdušena nad popravljenimi sandali, čevljar Šaković je odlično opravil delo. Zakaj bi metali stran, če se dajo popraviti, a ne, vpraša gospa bolj sebe kot nas. Husein mi pove, da je čevljarska delavnica na tem mestu že več kot šestdeset let. »Prejšnji čevljar me je vprašal, ali bi mu pomagal popoldne pri popravilih, pa sem sprejel,« se spominja. »Dve leti sem mu pomagal, potem pa je odšel v pokoj, jaz pa sem prevzel,« pripoveduje o začetku uspešne bosanske čevljarske zgodbe v Sloveniji.
Čevljar naj bo! Sin Samir, ki je očitno na svet prinesel čut za lepo, se je kot mulec neprestano vrtel v delavnici. Ko je končal osnovno šolo, ga je oče blagohotno, brez kakšne posebne prisile, »napotil« v čevljarsko šolo v Kranj. Poba, ki ga je takrat v resnici zanimala samo košarka, je odšel v čevljarsko šolo in jo tudi uspešno končal. »Za čevljarja sem se šel učit, ker je bilo naravno, da bom nadaljeval družinski posel. Pri tistih letih nisem veliko premišljeval o poklicni poti, saj se je moje življenje vrtelo samo okoli košarke. Med počitnicami sem sicer pomagal očetu v delavnici, moje 'delo' je bilo zlaganje čevljev na police, ki so čakali na popravilo. Je pa res, da je imel oče vseskozi vizijo, da bova skupaj ustvarjala čevlje in imela svojo blagovno znamko. Po končani čevljarski šoli sem mislil, da bom postal profesionalni košarkar, pa se je obrnilo drugače. Poškodbe so terjale davek in moral sem se posloviti od ljubega športa. Tako sem se usidral v čevljarski delavnici.« Na svojo in srečo mnogih zadovoljnih strank!
Prve je gledal tri dni. Samir je danes prepričan, da se vsak človek rodi s kakšnim talentom. »Ko si mlad, se ga mogoče sploh ne zavedaš. Samo od okoliščin v življenju je odvisno, ali ga boš razvil ali ne. Zase danes lahko rečem, da opravljam poklic, za katerega sem rojen,« je prepričan. Vedno je slovel kot nekdo, ki se oblači po svoje. Ko je naredil svoj prvi par čevljev, jih je tri dni samo gledal. Bal se jih je obuti, tako drugačni so bili. »No, potem pa sem si rekel, dragi Samir, nisi jih ukradel, pošteno si jih naredil in lahko jih obuješ! In sem jih. Pričakoval sem, da me bodo ljudje čudno gledali v noge. Skoraj teden dni mi nihče ni rekel nič, potem pa so me končno začeli spraševati, od kod mi čevlji, kje sem jih kupil. Tako se je začelo,« se spominja.
No, zaradi zelo opaznih čevljev se mu je marsikdo tudi posmehoval. »Govorili so mi, da sem gej ali pa nor! Pa nisem niti prvo niti drugo,« se zasmeje na vsa usta in mi nagajivo pomežikne. Iz te njegove »norosti« sta z očetom stopila na pot uspeha, kar lahko potrdijo zadovoljne stranke, ki so tako rekoč povsod. Nekaj parov njunih čevljev »se sprehaja« tudi v Južni Afriki in Avstraliji, Evropa pa je njun stalni trg.
Čevelj je premalo cenjen. Samir o čevljih govori s strastjo. Dobesedno. Pravi, da sta globalizacija in poceni »kitajska« roba uničili tudi čevlje. »Ljudje se premalo zavedajo, kako pomembna je dobra obutev. Na stopalih imamo kup akupresurnih točk, ki so povezane s celotnim organizmom. Stopala so zelo pomembna za zdravje celotnega telesa, močno vplivajo na hrbtenico, iz njih lahko izvira veliko težav in čevelj ima velik vpliv na to, ali bodo stopala na koncu dneva utrujena ali ne. Da ne govorim o estetskem učinku dobrih čevljev! So češnja na torti, videzu dajo piko na i. Lahko ga polepšajo ali popolnoma uničijo,« razlaga. Komaj mu sledim. »Veste, ko je bog še po zemlji hodil, je najprej obul čevlje, šele potem se je oblekel,« pove malo za šalo, malo pa tudi zares. »Čevljem ljudje posvečajo premalo pozornosti,« je prepričan.
Nosi jih tudi Joan Baez. Najslavnejša stranka blagovne znamke čevljev Tash, kot se imenujejo čevlji, ki jih izdelujeta oče in sin Šaković, je pevka Joan Baez. Samir me pelje pred izložbo, kjer si lahko ogledam fotografije Joan Baez v njuni delavnici. Zgodba gre pa takole: pevka je imela leta 1995 v Kopru koncert. Očarali so jo sandali nekega novinarja. Hotela je vedeti, kje jih je kupil, in pripeljal jo je v čevljarsko delavnico Šaković. »Z očetom pojma nisva imela, kdo je,« se spominja Samir. »Šla je skozi proceduro naročanja, pogovorili smo se o tem, kaj želi, vzela sva obris stopala in ji naredila sandale. Bila je navdušena, na koncu so čevlje naročili vsi člani njene ekipe,« se spominja. Tudi ob naslednjem koncertu, leta 2007, ki ga je slavna pevka imela v Ljubljani, nas je njen menedžer obvestil, da prihaja, in sva ji z očetom spet naredila obutev.«
Njuni čevlji so zakon! Moški čevlji Tash stanejo okoli 350 evrov. »Najini čevlji so vredni tega denarja, to je v bistvu njihova realna cena. Vsi so narejeni po meri. Ko pride stranka v najino delavnico, procedura naročanja traja najmanj eno uro. Ne gre samo za obris stopala, zanima me še mnogo stvari, na primer, za kakšno priložnost stranka naroča čevlje; med pogovorom moram tudi ugotoviti, kakšen stil oblačenja ima. Šele ko imam vse te podatke, lahko tudi svetujem in velikokrat že vidim nove čevlje na strankinih nogah.«
Medtem ko mi Samir na telefonu kaže svoje najbolj »nore« čevlje, ta zapiska zaradi novega sporočila. Samir se opraviči, preveri novo sporočilo in se zasmeji. Zaslon telefona obrne proti meni. Vidim fotografijo moških nog, obutih v lepe čevlje, spodaj pa besedilo: te so vedno zakon! Sporočilo mu je poslal gospod, njegova dolgoletna stranka, ki je trenutno na službeni poti na Kitajskem. Samir ne more skriti zadovoljnega nasmeha. Z vso pravico!
Dizajner? Ah, dajte no! Uspešnega čevljarja vprašam, kako gleda na konkurenco, saj je v Sloveniji kar nekaj »dizajnerjev obutve«. »Proti konkurenci seveda nimam nič, se je pa ne bojim. Cenim in spoštujem delo vsakega, a za izdelovanje dobrih čevljev moraš imeti čevljarsko dušo, predvsem pa znanje! Čevelj ni instalacija, temveč uporaben predmet, ki mora služiti namenu. Čevelj tudi ni okrašena novoletna jelka. Sam sem v življenju naredil že nekaj 'ekstra' posebnih čevljev, za Dina Merlina, na primer, ali pa za Tonija Cetinskega, vendar tudi ti posebni čevlji služijo svojemu namenu in moje stranke jih nosijo! Jaz sem čevljar, in na to sem ponosen!« Ni kaj dodati.
Tradicija bo šla očitno naprej. Časi, ko so ljudje malce čudno in s posmehom gledali na Samirjevo oblačenje in obuvanje, so mimo. Tudi zato, ker zna obleko in obutev nositi z resnično samozavestjo. Ljudje so to prepoznali in mu zaupajo, zato se marsikdo obrne nanj in prosi za nasvet. »Zdaj se mi obrestuje vse, kar sem moral 'požreti' na račun svoje drugačnosti.« Iskrenost do sebe, do tega, da si je priznal, kaj mu je všeč, se je povrnila. Prepričan je, da človek s svojo obleko in čevlji pokaže spoštovanje do sogovornika, do dogodka. »Samo poglejte Italijana – za sestanek se bo lepo oblekel in primerno obul, na kraj sestanka pa se bo pripeljal z vespo. Pri nas pa se naši gospodje šlampasto oblečejo, da o čevljih sploh ne govorim, na sestanek pa se pripeljejo s 'hudim' avtom. To je naša mentaliteta. Trudim se, da bi te trende obrnil,« zagreto pripoveduje Samir.
Samir je oče dveh sinov. Petnajstletni Tash Benjamin (da, po prvorojencu se imenuje njihova blagovna znamka) obiskuje prvi letnik gimnazije in ga čevlji ne zanimajo prav pretirano. Čisto drugače pa je z desetletnim Tinejem. Mali ima, vsaj tako je videti, oko in roko za čevlje, saj je že 'naredil' prve. No, čisto izdelal jih ni, je pa izbral material in barve. In hudo rad je lepo oblečen. Le po kom se je vrgel? Očitno uspešne čevljarske zgodbe še ne bo tako kmalu konec!
