Kumbh Mela, kar pomeni duhovno druženje ob čaši nesmrtnosti, sodi med najstarejša in najbolj množična religiozna srečanja na svetu. Od zore do mraka se pisani romarji z vseh koncev Indije vrstijo na očiščevalno kopanje, z mantrami in božjimi pesmimi na ustih in v mislih. Med vzklikanjem »Bolo Ganga Mai ki džai« (vsa slava materi Gangi) si spirajo preteklo karmo v reki Ganges. Mnogi pridejo na Kumbh Melo za eno noč, drugi za nekaj dni, nekateri pa preživijo v kampih in ašramih cel mesec, kolikor traja praznovanje, v meditaciji, postenju in služenju. Skupaj traja praznovanje (letos) od 15. januarja, ko je prvo kopanje sadhujev, do 4. marca, ko se konča s praznikom Šivaratri. Goreči verniki verjamejo, da preprosto kopanje v kozmični coni Gangesa osvobaja pretekle karme in omogoča osvoboditev iz kroga rojstev in smrti ter združitev z bogom.
Brezpogojna predanost višjemu cilju
Kako stara je tradicija obrednega očiščevanja, nam lahko delno pojasni vedski koledar, po katerem štejemo več kot pet tisoč let. Svetost festivala Kumbh je čudovito opisana v Rig Vedi 1500 let pred našim štetjem, ki pravi, da tako kot valovi tekočega Gangesa podirajo njene bregove, tako ta praznik uničuje gore grehov, ki jih ljudje akumuliramo skozi življenja. Milijoni iskalcev odrešitve z božjim imenom na ustnicah, v svojih barvitih nošah in živobarvnih turbanih, zakrite žene, z velikimi srebrnimi obroči okrog gležnjev, do gorskih plemen z značilnimi moškimi volnenimi čepicami in razjedenimi obrazi od vetra in mraza, temnopoltimi južnoindijskimi ženami, z značilno spodrecanimi svilenimi sariji, do številnih skupin z vsem imetjem, ki ga premorejo in polni avtobusi celih vasi iz Nepala. Vsi ti ljudje so imeli več tisoč kilometrov poti za seboj in ogromno predane vere, ki je dajala vsemu mestu še dodatno mero vznesenosti. Mladi, stari, slepi, hromi, bolehni, športni, s povezanimi culami s hrano in odejami na glavi, ženske z dojenčki, ki nikoli prej v svojem življenju niso stopile iz svoje vasi, se držijo za končke sarijev, da se ne izgubijo in zanesenjaško glasno vzklikajo božanstvu: Har Har Mahadev, Bum Bum Bhole. Bogati in revni, ki se ne razlikujejo med seboj v tej največji indijski dogodivščini, si skupaj spirajo grehe, molijo, prosijo, jokajo, se pokorijo. Tu so svobodni, popolnoma prosti, da v ekstazi komunicirajo z bogom na kakršen koli način, ki jim pade na pamet. Življenje v množici postane javno, brez zasebnosti in fizični dotiki z neznanimi ljudmi postanejo nekaj običajnega. Potujoči krošnjarji prodajajo piščali, cvetne vence, čilume (pipe za kajenje čarasa), mleko, kamne, moleke, rogoznice, kravjeke, kar koli bi romarju prišlo prav, medtem ko se neskončni tok ljudi mirno, poslušno, vdano, odločno, stoično, predvsem pa prešerno od zore do mraka potaplja sama vase v mitičnem sotočju treh rek.
Vhod v nesmrtnost
Alahabad, v indijski zvezni državi Utar Pradeš, je eno najbolj svetih mest v državi. Je domovanje templjev, sanskrtskih šol, samostanov in središče ezoterične znanosti. S starim imenom Prayag, velja za sveto mesto, zgrajeno na sotočju rek Ganges, Jamune in mitične reke Sarasvati, ki danes obstaja le na duhovnem nivoju. Združena svetost treh svetih rek, v paru z duhovnimi močmi, ki so jih pridobile iz keliha nesmrtnosti, je Alahabadu prislužil ime kralja svetih mest. V času Kumbh Mele to mesto deluje kot vhod v nesmrtnost in večno združenje z bogom. Na stotine milijonov ljudi, ki prihajajo iz najbolj starega in visoko razvitega filozofskega in metafizičnega sistema na svetu, že tisoče let verjame, da je spoštovana moč resnično navzoča. Romarji skupaj slavijo prastaro kulturo, si jo delijo v spoštljivem druženju s svojimi soverniki, vsak s svojo posebnostjo in ekskluzivnostjo, zato je Kumbh Mela priložnost za obnovo stare kulture in duhovnih vrednot indijske filozofije in vere. To je najbolj sveto od vseh hindujskih romanj.
Začasna metropola pod platnom
Kumbhnagar na sotočju mesta Alahabad, postane začasna metropola pod platnom, je mesto vsehindujske povezave, kot antiteza globalne vasi, ki jo zaznamuje raznolikost in pestrost človeštva. Medtem, ko v Meko roma nekaj milijonov vernikov, so jih tu šteli na desetine samo v enem dnevu. Skoraj dva milijona se je okopalo do desete ure dopoldne, je povedal policaj in dodal, da pričakujejo do konca dneva še pet milijonov ljudi. In tako se vsak dan vije reka zanosnih vernikov z različnimi znaki privrženosti na čelu, oblačilih in obeskih, ki določajo njihovo življenjsko pot odrešitve. Tudi indijska vlada je poskrbela za rešitev duš svojih državljanov, saj megalomanski festival organizira državna in zvezna indijska vlada skupaj z različnimi vejami hindujskih organizacij svetnikov in jogijev. V začetku januarja so na peščeni plitvini sotočja postavili nekaj sto tisoč šotorov, nadaljnjih nekaj tisoč šotorov so postavile različne hindujske skupnosti in puščavniki, delovalo je nekaj sto ekstra vlakov. Da je vse potekalo mirno, je skrbelo več deset tisoč posebej za to priložnost izbranih policajev in polovico tega še dodatno prijaznih vojakov in drugih varnostnikov, ki so ohranjali red v milijonski taboriščni koloniji. Navkljub vsej varnosti je bilo v prvih dveh tednih izgubljenih 1300 ljudi.
Vegetarijanska hrana za milijone obiskovalcev
Kumbh Mela, ki je po udeležbi že pred desetletji končala v Guinnessovi knjigi rekordov, pričakuje v enem mesecu udeležbo več kot 90 milijonov ljudi. Po velikanskem peščenem sotočju, ki je v monsunskem obdobju pod vodo, se Kumbhnagar, kot pravo velemesto, razteza na področju 20 kvadratnih kilometrov mivke, kjer začasne ulice razdeljujejo mesto na sektorje. Sredi februarja, ko je bil višek praznovanja, je bilo najbolj gosto naseljeno mesto na svetu. Eden izmed večjih čudežev Kumbh Mele je prav organizacija odhoda in prihoda milijonov vernikov čez petnajst pontonskih mostov, možnost prenočevanja v pet tisoč ašramih, kjer je možnost nastanitve za milijone romarjev, preskrba s hrano in vsakodnevno kuhanje megalomanskih količin odlične vegetarijanske hrane za milijone obiskovalcev.
Unesco je festival Kumbh Mela uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine. Je prikaz nedvoumne in očitne iskrene složnosti, ki skupaj združuje ljudi v raznolikosti in pestrosti noš, jezikov, navad, ras, ver, kast in prepričanj.
In za njihovo prehrano ni bilo treba ubiti niti ene živali. Po vladnem ukazu so namreč vse lokacije Khumb Mele razglašene za vegetarijanske, brez alkohola in jajc. V tem času prav nobenemu ni potrebno prosjačiti, kajti hrane je za vse občestvo dovolj. Velik dosežek je tudi neomejena količina čiste, pitne vode za katere kvaliteto skrbijo posebni laboratoriji. Da je sploh voda pritekla, je bilo potrebno začasno napeljati sto kilometrov cevovoda, v katerem ni vštetih še enkrat toliko povezovalnih cevi. Predvsem pa je Mela značilna po skrajni snažnosti začasnih ulic, za katere v času praznovanja skrbi nekaj tisoč čistilcev, ki delajo neprekinjeno noč in dan, kakor tudi za tisoče stranišč in latrin. Seveda mora mesto imeti tudi elektriko, zato so postavili nekaj sto kilometrov dolgo električno napeljavo, ki je poleg drugega napajala tudi provizorične ulične luči, ki jih običajno po indijskih predmestjih ni. Na vsem področju Mele je postavljenih 100 policijskih postaj in zaradi morebitne napetosti, je posebej izbranih nekaj tisoč strpnih, vernih in nadvse prijaznih varuhov reda. Le poredko je v množici opaziti tudi komandose, ki s psi ob sebi iščejo eksploziv. Po ugotovitvah študije harvardske univerze je red velikosti Kumbh Mele večji od olimpijskih iger ali katerega koli športnega ali verskega dogodka ali festivala, kjer koli na svetu. In vendar je speljan izredno učinkovito, česar sicer v Indiji nismo vajeni. Kumbh Mela je festival, kjer se v opojnem vzdušju mešajo mistična preteklost in banalna sedanjost. Svečana tisočletna tradicija stopa z roko v roki s krhko sodobnostjo 21. stoletja.
Eliksir življenja
Po vedskih spisih so daleč nazaj zle in dobre sile pinile ambrozij iz mlečnega oceana, ki predstavlja vesolje. Napoj naj bi dal bogovom večno mladost in nesmrtnost. V svetu dvojnosti dobrega in zla sta se obe sili začeli bojevati za pridobljeni nektar ali eliksir življenja. Garuda, mitološki ptič, je s prevaro boga Višnuja ukradel napitek, ki ga je spotoma razlil na štirih mestih v Indiji in s tem posvetil kraje Alahabad, Haridvar, Udžain in Nasik. Ker je let Garude trajal 12 dni, kar znese 12 človeških življenj, se praznik Kumbh proslavlja na vsakih 12 let na istem mestu. Po prepričanju hindujcev so Jupiter, sonce in luna pomagali zaščititi napoj nesmrtnosti pred demoni, zato položaj teh treh planetov določa datum glavnih kopanj, ki očistijo dušo pretekle in sedanje karme, kar omogoča rešitev iz toka življenja kot ga poznamo. Najbolj ugodni čas za kopanje, spiranje grehov, je izračunan na bazi specifičnih planetarnih konfiguracij, upoštevajoč njen kozmobiološki učinek na človeško telo in duha. Med festivalom Kumbh Mela različna astronomska konjunkcija predstavlja različne nivoje sončnega cikla, ki ima direkten vpliv na človeška bitja in biosfero. Voda v sotočju je mišljena kot nektar in zato je prav tam zveličanje najbolj verjetno. Svete knjige namreč pravijo, da ponovno rojstvo v tem svetu ni več potrebno, saj človeka, ki se okopa na Kumbh Meli ob določenem astrološkem času, čaka le večna blaženost v višjih domenah življenja. Prav na teh mestih je kopanje najbolj očiščevalno in nedvomeči romarji zajemajo vodo v plastenko in jo odnašajo domov, da jo bodo lahko uporabljali pri čaščenju v templju in zdravljenju telesa in duha.
Samo tisti je svoboden, ki obvlada samega sebe
Čar tega praznovanja je v duhovni energiji, ki se že tisočletja pretaka iz Ved v vsakdanje življenje. V Indiji se v trenutku srečamo s seboj. Asketizem in joga, kot metafizična in mistična metode za vzpostavitev povezave med posameznikovim duhom in Absolutom, je originalna indijska pogruntavščina, katere dokaz lahko izsledimo 4500 let nazaj. Mistiki vzdržujejo vitalno in nepretrgano vez med rojstvom joge mnogo tisočletij nazaj, z današnjim dnem. Zato je njihovo druženje na Kumbh Meli zelo pomemben dogodek v življenju vsakega sadhuja – svetega moža, ki se je odrekel lastnini ter potuje k višjemu zavedanju. Zapustil je svojo skupnost, da razvija duhovno rast s tem, da se odpoveduje običajnemu udobju. Njihovo glavno etično držo označujeta dva pojma: ahimsa in tapas. Ahimsa iz sanskrta pomeni nenasilje in enakopraven odnos do vseh ljudi, medtem ko je tapas odrekanje, s katerim si posameznik pridobiva višje znanje, ki pripelje do vrhunskega spoznanja.
Koliko različnih poti in navidezno nesmiselnih odrekanj je potrebno na poti iskanja popolne svobode. Z različnimi jogami skozi leta prakse razvijajo moč duha nad materijo, kot je praktično nadzorovanje telesa, ki presega meje naših običajnih predstav. V želji, da pospešijo proces odrekanja na poti k razsvetljenju nekateri izvajajo izjemno disciplinirano življenje po strogih pravilih. To je stalna in najvišja disciplina, ki jo nekateri pospešijo z askezo, s katero skrajni telesni napori povzročijo ali vsaj sprožijo transcendenco duha. Med njimi je puščavnik, ki drži desno roko navzgor že več kot dve desetletji, da se mu je že skoraj posušila, nohti pa rastejo nestriženi in izgledajo kot svedri; drugi spi na iglah, tretji si prebada roko, drugi spet stoji že več let, ne da bi se enkrat samkrat ulegel ali usedel, drugi molči že deset let, vsi pa dokazujejo obvladovanje svojega telesa. Kajti samo tisti je svoboden, ki obvlada samega sebe, pravijo. To trpljenje ni smatrano kot odkupovanje grehov, pokora ali obžalovanje, temveč je pragmatično vodenje za osvoboditev notranjega duha.
Lažje podjarmiti telo, kot pa se odreči egu
Nekateri guruji so na predavanjih v Kumbhnagarju, poudarjali, da sta mentalna in duhovna odpoved bolj pomembna kot telesne veščine, ker vodita v stanje prave nepristranosti. Idealno bi mentalno odrekanje imelo prednost pred fizičnim, vendar v praksi zgleda da je na začetku lažje podjarmiti telo, kot pa odreči se egu, željam, pogojeni drži in vzorcu dojemanja. Pravzaprav to pomeni odreči se običajnemu pojmovanju videnja sveta, ki privede do zloma pogojenih miselnih predstav in osvoboditve umskih okov. Nekateri asketi negirajo avtoriteto Ved, posebno pozornost pa namenjajo etiki in zavračajo tradicionalni kastni sistem. Ideja avtoritete jim je tuja in svoje nauke podajajo z zgledom. Asketi se držijo osnov etične prakse starih spisov Upanišad, kot so radodarnost, resnicoljubnost, iskrenost, nenasilje, vzdržnost, krepitev vere in izvrševanje ritualov, gostoljubnost, zaščita otrok in revežev. Njihova drža je življenje polno vrlin. Zato je romanje in ritual kopanja v reki opomin, da se poglobimo v smisel življenja, da iščemo in spoznamo središče svojega bitja, mi odzvanjajo besede, v oranžno odetega sadhuja.
Goli asketi
Prednost v slavnostnem sprevodu in najugodnejši čas za obredno kopanje pripada Nagam, golim, s pepelom obloženim jogijem, ki simbolično ponazarjajo uničevalce iluzije in neznanja. Še v današnjih dneh občasno pridejo iz skritih kotičkov Indije, kjer so opravljali meditacije in v prizadevanju za svetost izpolnjevali neverjetne naloge, kakršne se neposvečenim pogosto zdijo nesmiselne. Nage Babe so Šivovi bojevniki, ki so bili v času agresije islama v 12. stoletju tudi zaščitniki hinduizma. Zato še danes v pokončni drži nosijo v rokah »orožje« trisul ali trizob, ki ponazarja obvladovanje treh kvalitet narave. Tudi Nage so organizirane v »regimente«, imenovane Akhara, kar pomeni prostor, kjer lahko treniraš svoje telo. Od leta 800 dalje se je oblikovalo šest Akhar, ki so razvile svojstveno identiteto, obrede in disciplino. Najstarejša Džuna Akhara je najbolj fascinantna prav zaradi antičnih asketskih ritualov, vzdrževanja posameznih dhunijev ali svetih ognjišč in opravljanja ognjenih žrtvovanj. Prav oni so ostali najbolj zvesti izvirni podobi »dolgolasega filozofa«.
Očiščenje svete reke
Naga asketi veljajo za varuhe vere, njihova bizarna podoba je le zunanje narave. Golo telo, namazano s pepelom iz svetega ognjišča, dolgi svitkasti lasje, ki so po navadi v vozel zviti na vrhu glave, v eni roki trisul in v drugi kamandalu, vrč za vodo, je vse kar pravi asket potrebuje za življenje, posvečenega meditaciji. Živijo preprosto, neposredno in pošteno življenje, ki ne vnaša novih zapletov v življenjske situacije. Ti asketi odigrajo najbolj prominenten in integralni del praznovanja – obredno očiščenja same reke Ganges. Namreč po izročilu je Šiva iz Gangesa popil smrtonosni strup, ki je pri pinjenju napoja nesmrtnosti prvi pritekel in tako obvaroval ljudi in vesolje.
Na večer 18. januarja so tudi pri nas nekdaj posvečali vodo, ki so jo ljudje nosili domov, z njo škropili svoje hiše in jo kot zdravilno hranili vse leto. Kopanje na ta dan je bilo in ponekod ostaja tudi danes obred popolnega očiščenja vsega slabega.
Njegovi bojevniki, asketski Nage, še danes čistijo sveto reko duhovne nečistosti. Namreč daleč v preteklosti se je reka Ganges pritožila bogu Šivi, da zaradi milijonov grešnikov, ki si v njej spirajo grešna dejanja, ne more ostati brezmadežno čista. Zato je Šiva poslal Nage, gole askete, ki so zmožni prevzeti nase vse grehe romarjev in očistiti sveto reko Ganges. In to opravljajo, z vsem spoštovanjem, še danes. Zato ne čudi, da za večino Indijcev, ti goli asketi še vedno veljajo za poosebljenje ali utelešenje božanskih osebnosti. In tudi sama se jim priklanjam s sklenjenimi rokami: Om Namon Narajan.
Del skupne celote
Milijonsko druženje ponuja vpogled v verske, duhovne, družbene in kulturne vidike vseh skupin indijske civilizacije, je prikaz verske iskrenosti in globokega spoštovanja svetosti duhovnega izročila, s katerim so prežeti Indijci. Kumbh Mela je tudi trenutek prehoda iz posameznikove osredotočenosti nase, do tega, da dobi občutek, da je del skupne celote. Na Kumbh Meli sodeluje čez tisoč hindujskih sekt, redov in skupnosti, ki imajo različne metode in poti do razsvetljenja, pa vendar so si enotni v tem, da je vsemogočni le eden in mi neločljivi od njega.
Objavljeno v reviji Ženska št. 3, 4. 3. 2019.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
