V nabiralnik info@zazdravje.net in v redakcijo Zarje vsak dan pride veliko vaših razmišljanj, vprašanj in komentarjev. Med drugimi tudi takšni:
Pred vrati so evropske volitve. Ne vem, ali sploh ima smisel glasovati oz. za koga naj glasujem, da najbolj pomagam temu našemu bogemu planetu. Bo kdo uspel ustaviti segrevanje ozračja, uničevanje prsti, živali?«
Anton P.
Pred kratkim sem se upokojila in zdaj boleče ugotavljam, koliko let in napora je šlo v vzdrževanje sistema, ki služi le sebi. Sem (pridno) delala v državni upravi, prepričana, da lahko tam naredim kakšno spremembo in služim ljudem. Zdaj pa vidim, da so rabili le tri mesece po mojem odhodu, da vse doseženo izničijo z novimi predpisi, pravilniki ... in se sprašujem, kaj sploh lahko stori človek, da bo bolje za vse. Je napor v tej smeri sploh smotrn? Je sploh možno kaj spremeniti?
S spoštovanjem, »Bivša«
Bi rabili kakšnega aktivista? Do sedaj sem že aktivno sodeloval v nekaj slovenskih zelenih in eko društvih, pa vidim, da je povsod problem ego-trip, ki je večji od eko poslanstva. Nevladnih organizacij, ki nekaj delajo, je tako malo, pa še te so praviloma med seboj skregane. Znotraj njih pa je tako kot v parlamentu, vse se deli na naše in vaše. Bomo lahko to kdaj presegli? Kako sploh kaj spremeniti, dokler imamo takšno mislenost, da smo vsak vsakemu neprijatelj.
Peter K.
Spoštovani aktivisti in vsi, ki berete te vrstice in se podobno sprašujete, kaj bi lahko storili in ali sploh ima smisel kaj storiti!
Živimo na planetu, ki je nujno poteben prenove v mislenosti. Na vseh ravneh imamo možnost videti posledice politike z geslom »moje potrebe so na prvem mestu«. To vidimo na ravni družin, podjetij, ulice, društev, države ... in tudi na parketu visoke mednarodne politike. Ameriški predsednik je celo dobil volitve s sloganom »America first«, in takšno politiko, kot slon v trgovini s porcelanom, poskuša izvajati na vseh možnih področjih in inštitucijah tega planeta.
Ko gledamo, kaj se dogaja povsod po svetu, bi najraje kupili karto za kakšen drug planet, pa nam (navadnim smrtnikom) ta možnost verjetno ne bo dostopna. Zato je treba najti način, da čim prej ustavimo vlak, ki vse bolj drvi v prepad.
Imate jajca?
Še pomnite to provokativno vprašanje, s katerim so pred letom dni začeli akcijo pritiskanja na trgovce, naj prehehajo prodajati jajca iz baterijske reje ...
Akcija je potrdila, da kar ne zalivamo, ne bo raslo. In če kupci rečemo ne, bo vsak pameten trgovec storil vse, da si takoj zagotovi to, kar HOČETE kupiti, in se čim prej reši tistega, česar NOČETE.
To lahko vidimo tudi na drugih področjih. Prav moč potrošnikov je na naših policah drastično spremenila razmerje med trajnim mlekom UHT in pasteriziranim nehomogeniziranim mlekom. Potrebno je bilo samo to, da vse več ljudi pocuka trgovca za rokav in vpraša, »kje imate nehomogenizirano in nesterilizirano mleko« ... »A ekološkega mleka nimate? No, potem pa nič. Bom šla pogledat v sosednjo trgovino.« To so stavki, s katerimi se spreminja svet.
Jajca pa so odličen primer, kako je rezultate mogoče doseči tudi hitreje, če glasno in jasno artikuliramo svoje želje in jih sporočimo trgovcem, tako kot je v tem primeru storilo društvo za zaščito živali Ljubljana.
Društvo je sprožilo akcijo in razložilo, zakaj je baterijska reja problematična, nehumana in nezdrava. Ljudje so se odzvali in podpisali peticijo. Ni bilo treba zbrati milijon podpisov. Zbrali so jih nekaj manj kot 14.000, vendar dovolj, da to sproži resno zaskrbljenost pri trgovcih, da bodo kupci, ki nočejo več kupovati takšnih jajc, odšli k drugemu ponudniku.
Društvo je z željami kupcev seznanilo trgovce (vsebina dopisa je v okvirčku). Lahko bi ga uporabili za »mušter«, tudi ko gre za številne druge izdelke.
Pismo trgovcem
Zagotovo se zavedate, da smo kupci vse bolj občutljivi na pogoje proizvodnje hrane in da dandanes družbeno odgovorno in trajnostno usmerjeno ravnanje v zvezi s ponudbo hrane postaja ključen dejavnik uspešnosti podjetja na konkurenčnem trgu. S to peticijo izpostavljamo problematičnost vaše obstoječe ponudbe jajc in jajčnih izdelkov, pripravljenih z uporabo jajc iz baterijske reje oz. reje v kletkah, ki je kokošim nesnicam najmanj prijazna oblika reje.
Pozivamo vas, da umaknete jajca iz baterijske reje in jajčne izdelke, ki so pripravljeni z uporabo jajc iz baterijske reje, z vaših polic. Kot največji slovenski trgovci ste soodgovorni za vzdrževanje obstoječe ponudbe jajc iz baterijske reje pri proizvajalcih. Ohranjanje baterijske reje kot najbolj invazivne in izkoriščevalske oblike reje kokoši nesnic pa ob rastoči alternativni ponudbi jajc in zmanjševanju razlik v ceni danes ni več sprejemljivo. Tovrstno potezo sta že sprejeli dve večji trgovski verigi v Sloveniji (Hofer in Lidl), kar pomeni, da takšna odločitev ni samo mogoča, temveč tudi realno izvedljiva.
S tem pozivom vam kot potrošniki in vaše stranke sporočamo, da je zato skrajni čas, da tudi vi sledite zgledom in se jasno in javno zavežete h konkretnim korakom v smeri vsaj minimalnega izboljšanja kakovosti življenja kokoši, in da s skupnimi močmi kokoši osvobodimo kletk.
Oglejmo si to na odličnem primeru poteka akcije.
V Hoferju so že februarja 2017 prekinili prodajo jajc iz baterijske reje.
Sledil je Lidl, ki jih je umaknil s polic julija 2017.
Eurospin je prekinitev prodaje obljubil do avgusta 2018, Spar pa do januarja 2020, Tuš do konca leta 2020.
Leclerc je ocenil, da bo za to potreboval še pet dodatnih let, in je prekinitev prodaje obljubil do januarja 2025. Mercator in Jager se (še) nista zavezala k prekinitvi prodaje.
Zgodbe še ni konec ...
… 19. aprila 2019 so predstavniki Društva za zaščito živali Ljubljana ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Aleksandri Pivc, in generalnemu direktorju Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin posredovali javno pismo, v katerem so ju pozvali k ureditvi sistemske prepovedi baterijske reje kokoši nesnic v Sloveniji.
»Imamo jajca«, da gremo še korak dlje?
Bi lahko zahtevali nepobarvana jajca? Pri tem ne mislim na velikonočne pirhe, temveč na barvanje od znotraj. Trenutno jajca v konvencionalni reji barvajo z umetnimi karotenoidi, zato so rumenjaki takšnih jajc intenzivnejše barve kot pri jajcih iz ekološke pridelave, kjer takšni dodatki niso dovoljeni.
Ali bi se lahko odločili, da ne bomo več uživali mesa kokoši, ki so celotno življenje na antiobiotiku, razen zadnjih pet dni pred zakolom? Beseda antibiotik je v krmi skrita pod imenom kokcidiostatik, in šele ko začnete rediti svoje kokoši, ugotovite, kaj uživajo tiste iz masovne proizvodnje.
Kaj če bi se potrošniki odločili, da bomo kupovali sveža živila le pri ponudnikih, ki napišejo, kdo natančno je pridelovalec in kdaj je bil izdelek pridelan? Trenutno na sadju in zelenjavi ni napisane niti letnice pridelave. Z opisom »kmetijstvo iz EU in izven EU« pa iz nas res brijejo norce.
Je že res, da zakonodaja dovoljuje, da nas zavajajo. Nam pa je dovoljeno, da tega ne kupimo. Zato – več veste, večja je vaša moč, da ne podprete tistega, kar vam krade denar, čas in zdravje.
V sodelovanju je moč
Poglejmo si, kako to počnejo v sosednji Avstriji.
Avstrijci so sprva hoteli prepovedati prodajo gensko spremenjenih semen ali živil, ki jih vsebujejo. Pa so jim iz Bruslja zagrozili, da tega ne smejo početi, in jim celo zagrozili z evropskim sodiščem.
Tako so dojeli, da ne morejo preprečiti, da jim Monsanto in podobne korporacije nekaj ponudijo, lahko pa se odločijo, da tega preprosto na kupijo. In tako so se potrošniki in kmetje odločili, da želijo kupovati le semenski material, ki je stoodstotno brez primesi GSO (torej brez dovoljene kontaminacije, ki znaša do en odstotek). To so sporočili svojim trgovcev in semenskih hišam.
Mislite, da bo njihova semenska hiša kupila semena, ki so kontaminirana (četudi so v skladu z zakonodajo), če vedo, da bodo ti izdelki ostali na policah, oni pa izgubili zaupanje svojih kupcev? Seveda ne. Trgovci niso imeli druge izbire, kot da so že pri nabavi skrbeli, da takšnih semen in živil ne kupijo, ker so se zavedali, da jih verjetno ne bodo mogli prodati.
Nezdravi avtomati?
Mislite, da se da spremeniti ponudbo v avtomatih za prigrizke in pijače? Če bi le svoje otroke prepričali, da ne posegajo po najbolj nezdravem, bi se tudi v trgovinah ali avtomatih, ki so ob šolah, veliko spremenilo. Torej, ni treba prepričevati multinacionalke, da v sladico vsuje manj sladkorja, manj umetnih barvil in arom. Treba je le prepričati svojega otroka, da imeti se rad pomeni tudi skrbeti za to, iz česa se bodo gradile naše celice.
Osebno sem moč potrošnika velikokrat preizkusila v praksi.
Pridem prvič v kavarno in vprašam, kateri zeleni čaj strežejo. »A nimate nič bolj kakovostnega? Škoda, potem pa nič. Le kozarec vode, prosim.«
Pridem drugič in vprašam, ali imajo kakšen bolj kakovosten zeleni čaj. Pa se mi je natakar že začel opravičevati: »Oprostite, še vedno imam samo tega kot zadnjič.« Tretjič pa mi je že povedal, da bodo nabavili nekaj boljšega. Uganite, kaj sem tam pila četrtič – zares kakovosten zeleni čaj.
Ni nam treba biti neprijazni, ni se nam treba prepirati. Le povejmo na glas, kaj želimo in kaj bomo plačali. In potem (to je zelo pomembno) ne plačajmo nič slabšega od tega. Trgovec mora dojeti, da vam ne bo mogel prodati nekaj nadomestnega! Samo takrat mu je hitro jasno, da mora spremeniti svojo ponudbo, če vam želi kaj prodati.
Enako velja za storitve.
Naš denar je naša glasovnica, s katero vsak dan odločamo, kdo bo preživel na trgu. S tem pa posredno izbiramo tudi politike, ker so tudi njihove izvolitve močno odvisne od »finančne kondicije« korporacij, ki stojijo za njimi.
Zato preprosto nehajte zalivati, kar ne želite, da bi raslo.
Kaj bodo storili drugi?
Večina ljudi mi na ta argument pove, da so oni le kaplja v morju in da verjetno njihovo dejanje ne bo moglo ničesar spremeniti. Pa je to res?
Motite se, ker ne poznate občutljivosti velikih sistemov. Če ste se kdaj ukvarjali s kakšnim poslom, potem veste, da dobička ne ustvari vsak prodan izdelek. Začetni odstotek prodane robe ali storitev prinaša le izgubo, ker je treba pokriti veliko fiksnih stroškov. Če prodate več kot določeni odstotek, ste šele na pozitivni ničli. Šele tisti zadnji delež prodanih izdelkov, vozovnic, hotelskih sob, zobozdravniških storitev, knjig, revij, vstopnic za kino, frizerskih storitev ... prinaša dobiček.
Torej, če podjetje izgubi tisti majhen odstotek strank, ki prinašajo dobiček, vsi drugi ne bodo dovolj, da bi se poslovanje izplačalo. In glede tega so velika podjetja v še bolj občutljivem položaju, ker v štartu imajo veliko večje fiksne stroške, večja vlaganja v reklamo, manjšo prilagodljivost (zaradi velikosti sistema), zato jih je zelo STRAH, kaj bodo potrošniki mislili o njih.
Toliko jih je strah, da v novih trgovskih sporazumih poskušajo uzakoniti svojo pravico, da tožijo kogarkoli, ki povabi kupce k bojkotu njihovih izdelkov ali kako drugače z negativno kampanjo vpliva na njihovo prodajo.
Niste zadovoljni? Potem tistega več ne kupite! To je naša moč! Če so danes korporacije močnejše od držav, je to samo zato, ker jim to moč dajejo kupci!
Torej, zdaj veste, kje je občutljiv vsak Golijat!
