Svet, tudi medijski oziroma televizijski, ki ga je za povrh pretresel še pojav interneta oziroma svetovnega spleta, se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začel občutneje obračati v smer komercializacije, popularizacije in senzacionalizma (O. J. Simpson in Clintonova afera z Monico Lewinsky, na primer, sta bili več kot dobrodošli in hkrati tipični globalni medijski zgodbi tistega časa), objektivnost poročanja je klecnila pred veliko odmevnejšim dramatiziranjem in pripovedovanjem zgodb s stališča žrtev, na primer.
V razmerah vse bolj prodirajoče neoliberalne kapitalske ideologije so začeli prevladovati tabloidno novinarstvo, dokumentarna televizija in zabava za široke množice. Tudi v Sloveniji, saj so tudi pri nas prav v devetdesetih začele delovati nove komercialne televizije, podložne kapitalu, in močno načele dotedanji monopol in poslanstvo nacionalne televizije ter nam prinesle nove TV-vsebine, vključno z resničnostnimi šovi.
Od skrite do vseprisotne kamere. Ti so se v svetu zares razbohotili v poznih osemdesetih in devetdesetih, vendar pa se kot zametek tega žanra v zgodovini televizije omenja oddaja Skrita kamera (Candid Camera) iz leta 1948. Skrita kamera ima še vedno svoj krog občinstva, drugače pa kamera v resničnostnih šovih že dolgo ni več skrita, ampak vseprisotna.
Naslednji mejnik v razvoju žanra je bila ameriška serija An American Family iz leta 1973. Prikazovala je življenje družine Loud, za dvanajst enournih epizod so v nekaj mesecih posneli 300 ur materiala, med drugim ločitev staršev, izpoved sina geja … Z oddajo ameriške MTV Real World (1992), v kateri so kamere nenehno snemale življenje skupine mladih v skupnem stanovanju, pa se je dokončno sprožil neustavljivi plaz tako imenovane teleresničnosti.
Po Popstars zvezde sijejo drugače. Resničnostni šovi imajo enako izhodišče, torej snemanje navadnega, resničnega človeka v resničnih, a dramaturško prirejenih okoliščinah, znotraj tega pa obstajajo različni vsebinski koncepti. Popstars, prvi resničnostni šov na Slovenskem, ki smo ga dobili leta 2002, je denimo sledil še vedno oziroma čedalje bolj priljubljenemu konceptu iskanja talentov pri dotlej bolj ali manj anonimnih kandidatih, željnih prepoznavnosti. Šov je bil odlično gledan, zmagovalna skupina BePop pa je bila izjemno popularna in je uspešno nastopala še tri leta po njegovem koncu. Simpatije občinstva so bile na strani bepopovcev zagotovo tudi zato, ker je njihov peti član, 17-letni Nejc, le nekaj mesecev po šovu tragično umrl v prometni nesreči.
BePop je bil takrat dober dokaz, da se podobno kot drugod spreminja tudi slovenska ne zgolj televizijska, ampak celotna medijska scena. Bepopovci so se iz anonimnežev čez noč prelevili v superzvezdnike in bili deležni celo več kot zgolj petnajst warholovskih minut slave. Ta niti po desetletju in pol še ni povsem zamrla, četudi so se člani skupine po njenem razpadu leta 2005 vrnili v svoj nezvezdniški vsakdanjik, saj nekdanja bepopovka Ana Praznik zdaj vodi Delovno akcijo, še eno iz niza najrazličnejših resničnostnih TV-oddaj na naših televizijah, Tinkara Fortuna pa je nastopila v šovu Zvezde plešejo. Naj spomnimo, da so v tej sezoni med plešoče zvezdnike povabili tudi Franka Bajca, zmagovalca šova Kmetija, kar lepo kaže, kako zelo so resničnostni šovi tudi v Sloveniji spremenili ali načeli, kakor hočete, pojem zvezdništva.
V šov zaradi sanj, kljubovanja, družbe, kariere ... Postati zvezda je le eden od motivov, zakaj se ljudje – pravzaprav gre za veliko ljudi – odločijo poslati prijavo za sodelovanje v resničnostnem šovu. Ali kar v večih. Sicer pa se o tem, zakaj se nekdo želi izpostavljati in razgaljati na televiziji, seveda pogosteje sprašujemo starejši. Mlajšim generacijam, ki ne poznajo sveta brez mobilnega telefona in internetne povezave ter stvari in sebe vrednotijo na podlagi všečkov, se izpostavljanje posameznika tudi v najintimnejših okoliščinah ne zdi nič posebnega. Še manj spornega.
Sanje o slavi seveda niso edini motiv za prijavo v resničnostni šov. Psihologi pravijo, da tudi denar, ki se obeta zmagovalcu, za večino ni glavni razlog za prijavo. Razen morda pri tistih, ki prihajajo iz težkih socialnih razmer ali potrebujejo denar za rešitev povsem konkretne stiske. Bolj kot zaslužka si sodelujoči večinoma želijo osebne potrditve oziroma hočejo dokazati sebi, predvsem pa drugim, da so drugačni oziroma boljši od tega, kar si ti mislijo o njih. Skratka, v šov gredo po všečke. Nekateri imajo občutek, da imajo svoje poslanstvo, na primer širjenje duhovnosti in podobno. Drugim je morda v življenju malce dolgčas, pa se želijo predvsem družiti z novimi ljudmi, spoznati nove prijatelje, morda celo partnerja, se zabavati … Veliko je takšnih, ki računajo na večjo prepoznavnost, vendar ne v smislu zvezdništva, temveč zaradi pridobivanja izkušenj in novih poslovnih priložnosti. Ta motiv je pogost zlasti pri sodelujočih v kuharskih oddajah, kot je na primer Gostilna išče šefa ali MasterChef. Jani Jugovic in Teja Perjet, na primer, udeleženca šova Gostilna išče šefa, sta svojo prepoznavnost odlično unovčila. Posel je lepo stekel tudi nekaterim drugim. Ne pa vsem. A o tem nekoliko pozneje.
Najprej šov, potem resnica. Razvpiti Big Brother, ki se veliko bolj ukvarja z odnosi kot s spretnostjo in znanjem udeležencev ter z leti postaja čedalje bizarnejši, je bil pri nas denimo pozitivna izkušnja za raperja Zlatka. (Mimogrede, tudi v Nemčiji je na račun televizijskega Velikega brata glasbeno zaslovel neki Zlatko.) No, naš Zlatko, ki je moral šov sicer pred koncem zapustiti zaradi nespoštovanja pravil in jezikanja, se je dotlej že močno usidral v srca občinstva in sodelovanje v šovu mu je prineslo tisto želeno prepoznavnost, zaradi katere je njegova kariera lepo napredovala. Zlatko je tudi eden tistih, lahko rečemo dokaj redkih sodelujočih, ki se ves čas zavedajo, da je za kamero najpomembnejši šov, nato šele resnica. Marsikdo od tistih, ki se ponudijo na ogled drame, napetosti, zapletov in prepirov željnim množicam, na to nekoliko pozabi in se zato tudi spozabi.
Koncept 24-urnega spremljanja življenja skupine ljudi, ki se pred tem praviloma ne poznajo, bi bil lahko pravzaprav precej dolgočasna izkušnja. Zato v tem »človeškem živalskem vrtu« njegovi skrbniki, torej producenti šova, uvajajo premišljene posege (naloge, kazni, izzivi, preizkusi, novi udeleženci …), ki med enako skrbno izbranimi udeleženci sprožajo čim bolj dramatične zaplete.
Za prepričljivo in gledalce zanimivo dogajanje v šovu – tako psihologi, ki pomagajo izbrati udeležence – obvezno potrebujete pet stereotipnih značajev: vodjo, seksualni simbol, pridnega delavca, pametnjakoviča, ki vsem soli pamet, in tihega, skromnega opazovalca dogajanja. Drugi udeleženci so blizu enemu od teh karakterjev in glede na okoliščine se med njimi nato oblikujejo zavezništva, strategije, napetosti, nagajanja, opravljanje ... Vse je na neki način seveda res, a hkrati precej zrežirano. Predvsem za gledalca, do katerega po montaži dogajanja pride le delček, za povrh iz konteksta vzete resnice; seveda najbolj vznemirljive in dramatične. Kdor se v teh okoliščinah z igranjem samega sebe najbolj približa podobi, kakršno mu je namenilo občinstvo, ki na koncu odloča, kdo je bolj »resničen« in kdo manj, je nagrajen, bodisi z zmago bodisi vsaj s priljubljenostjo. Nekaterim pa se seveda ne posreči doseči nič od tega, ne nujno povsem po svoji krivdi.
Brez kamer je vse drugače. Sodelujoče skrbno pripravljene pogodbe bolj ali manj zavezujejo k molčečnosti, vendar se da sklepati, da je nekaterim pozneje močno žal, da so sodelovali in da tega vsekakor ne bi nikoli več ponovili. Zgodi se tistim, na primer, ki so želeli s šovom svoji okolici dokazati, da so drugačni od tega, za kakršne jih imajo, pa v šovu pridejo v ospredje prav tiste lastnosti, ki so jih želeli zanikati. Vrnitev v vsakdanjo rutino, življenje brez kamer je lahko za nekatere pravi šok in bližnjica v depresijo. Denarja niso dobili, prav tako ne kakšne posebne slave, morda se jim okolica celo posmehuje, nemalo partnerstev sodelujočih v resničnostnih šovih razpade … Marsikdo tedaj potrebuje pomoč, a ni nujno, da jo tudi dobi.
Pri vseh seveda ni tako dramatično, tako vsaj trdijo ustvarjalci TV-resničnosti, in večini sodelujočih se življenje menda sploh ne spremeni kaj dosti, niti v pozitivnem niti negativnem smislu. Oni vse skupaj doživljajo predvsem kot zanimivo, ne pa tudi usodno izkušnjo, medtem ko se nekaterim dejansko odprejo nove priložnosti. Jih je pa seveda treba znati izkoristiti.
Zanimivo je, da marsikateri gledalec zanika, da gleda te oddaje. Zakaj? Morda zato, ker nekje v podzavesti vemo, da je voajerstvo, zlasti v smislu naslajanja nad nesrečo, dramo, trpljenjem in zadrego drugega, nekaj slabega …, a hkrati od pamtiveka tako značilnega za človeka.
Toda kadar raje opazujemo življenje drugih, kakor da bi živeli lastno, postane resno. Za povrh te oddaje, vsaj večinoma, krepijo stereotipe, tekmovalnosti dajejo prednost pred sodelovanjem, spodbujajo in celo nagrajujejo škodoželjnost in izkoriščanje stisk drugih ter hkrati sporočajo – z redkimi izjemami –, da se da v življenju uspeti brez truda in dela, iznajdljivost in videz pa sta pomembnejša od znanja. Ampak vsi pač nismo in ne moremo biti Kardashianovi ...
