Dan, ko so prišli po Assangea, je bil bržčas najtemnejši dan za novinarstvo za časa naših življenj. Aretacija neustrašnega Avstralca pomeni dokončen udarec za poklic, ki je bil že docela skopljen. Kot je zapisal odlični raziskovalni novinar Primož Cirman: »Danes so prišli po Juliana Assangea. Jutri bodo prišli po novinarje New York Timesa, Washington Posta in drugih medijev. Svobodno novinarstvo stoji ali pade na WikiLeaksu.«
Resnica je danes pod ključem. A ta dan ni bil usoden samo za novinarje. WikiLeaks je sploh nastal, ker so tradicionalni veliki mediji tako spektakularno pogoreli pri svoji osnovni nalogi, torej dostavljanju resnice javnosti.
Če bi se zanašali nanje, ne bi nikoli videli posnetka, kako je leta 2007 v Bagdadu ameriški helikopter znamke Apache načrtno mitraljiral civiliste, med njimi dva Reutersova novinarja in dva otroka. Na koncu so prešteli dvanajst mrtvih. Pri Reutersu so dolgo poskušali pridobiti posnetek po legalni poti, a so bili vedno znova zavrnjeni. Ameriška vojska je dogodek interno raziskala in razglasila, da je bilo vse popolnoma v skladu s predpisi.
Prav Julian Assange je bil tisti, ki mu je posnetek uspelo dobiti in objaviti pod naslovom Kolateralni umor. Kot WikiLeaksov ustanovitelj je v svet poslal tudi dokaze za mnoge zločine korporacij nad okoljem, razkril podrobnosti skrivnih trgovskih sporazumov in prvi opozoril na posilstvo samega koncepta človekovih pravic v zaporu Guantanamo.
Svetu je dokazal, da je resnica danes pod ključem. In da oblastniki njen strupeni nadomestek proizvajajo v tovarnah, ki se imenujejo množični mediji. Namesto da bi dobil Nobelovo nagrado za mir, zdaj trohni v londonskem zaporu. In čaka na izročitev Ameriki, kjer lahko poleg kdove koliko let ječe dobi celo smrtno kazen.
Opozorilo svetovnemu novinarstvu. Morda najsrhljivejše je, kako mnogi ob tem malodane odpirajo šampanjec. »Administracija je dobro začela, ko je g. Assangea obtožila nespornega zločina,« je dan po aretaciji hlapčevsko prikimal New York Times. Washington Post si je isti dan dovolil zapisati celo: »Primer g. Assangea bi se lahko zaključil kot zmaga za pravno državo, ne kot poraz za državljanske svoboščine, pred katerim zmotno svarijo njegovi podporniki.«
Kako razložiti ta tektonski obrat v uredniških politikah? Spomnimo se, še julija 2010 je New York Times prav veseljaško objavljal številne dokumente, s katerimi ga je krmil WikiLeaks. Tako kot Guardian in Spiegel ter številni drugi vodilni časopisi, ki so si s tem vsaj za nekaj dni mastno dvignili usihajočo naklado. Če Assangeova obtožnica drži vodo, bi morali torej pozapreti celotna uredništva. Razen seveda če nenadoma obrnejo ploščo in začnejo oblast nežno gladiti po trebuščku.
In glej ga zlomka, dogaja se natanko to.
Assangea ameriška obtožnica bremeni zarote z žvižgačico Chelseo Manning. Tudi ona v tem trenutku že trohni v ječi v Virginiji, ker ni hotela pričati proti WikiLeaksu. Pod točko »načini in sredstva zarote« obtožnica navaja mnoga dejanja, ki sodijo pod povsem legitimno novinarsko prakso. S tem je bilo poslano krvavo jasno opozorilo vsem novinarjem na planetu. Tudi uredniki bodo po novem vsaj stokrat premislili, preden bodo objavili kaj zelo kritičnega ali kočljivega.
»Če bi Trumpovo pravosodje uspešno sodilo Assangeu, bi lahko novinarji po novem od žvižgačev podatke prejemali samo pasivno.« Tako pravi odvetniška legenda James Goodale, ki je pomagal obraniti New York Times pred Richardom Nixonom v škandalu pentagonski papirji. In dodaja: »S tem bi bil raziskovalnemu novinarstvu zadan tako rekoč smrtni udarec.«
Največja nevarnost za našo svobodo. Kako poštenega sojenja bo ustanovitelj WikiLeaks deležen najprej v Veliki Britaniji, je pričalo že uvodno zaslišanje prejšnji teden. Sodnik Michael Snow ga je na njem ozmerjal z »narcisom, ki ne zna pogledati onkraj svojih sebičnih interesov«.
Da o tem, kako so ga že pred aretacijo v javnosti oblatili kot napornega gosta na ekvadorski ambasadi, raje sploh ne izgubljajmo besed. Čudno je samo, da niso poročali, da po stenah svoje kamrice z lastnimi iztrebki manično izpisuje svoje ime.
Omenimo pa, da zgodba o njegovi »misteriozno izginuli mački«, s katero so si nekateri dali toliko opravka, v resnici ni prav nobena velika misterija. Kot je poročala italijanska La Repubblica, je Assange navihanega muca oddal že pred meseci. Čeprav je bil njegov edini pravi prijatelj na ambasadi – ali pa prav zato – ga je avstralski borec za resnico predal v srečnejše roke. »Njegova osamljenost je postajala neznosna,« je zaupal italijanskemu časniku. »Zato sem se odločil, da ga pošljem ven v boljše življenje.«
Gnojnica, ki so jo propagandni stroji pred prijetjem zlili po Assangeu, se zdi samo zadnji del dolge kampanje za umor njegove javne kredibilnosti. S tem se strinja tudi naš sloviti Slavoj Žižek. »Iz njega bodo naredili svarilni zgled v boju za zatrtje prostega pretoka informacij,« je povedal po aretaciji. »Življenja vseh nas so danes regulirana skozi digitalne medije. Zato je absolutno ključno, kdo jih kontrolira. To je največja nevarnost za našo svobodo. Tega se ne zavedamo, saj vsega skupaj sploh ne dojemamo kot nesvobodo. Stvari ne potekajo več kot v starih dneh policijske države, ko si se ozrl in opazil moža, ki ti sledi. Danes se počutiš popolnoma svobodnega, čeprav je vsaka tvoja poteza nekje zabeležena in te subtilno upravljajo. WikiLeaks predstavlja upor proti natanko temu.«
Kmalu bodo prišli po vas. Potrebujemo še konkretnejše besede? Naj jih dostavi publicist Nathan Robinson. »Razumeti morate, da je vsakdo od nas, ki se Assangeu ne postavi v bran, tako neumen kot brez principov,« je zapisal v Guardianu. »Brez principov zato, ker mu očitno ni veliko do zaščite svoboščin, ki so nujne za razkrinkanje vladnih zločinov. Neumen pa zato, ker totalitarizem ne pride takoj in naenkrat. Namesto tega se priplazi počasi, se normalizira malo po malo, dokler ti ne postane jasno, da je že prepozno. Naprej so prišli po Assangea, in če ne boste ob tem nič rekli, bodo kmalu prišli tudi po vas.«
Julian Assange je borcem za resnico po vsem svetu pokazal pot, jim vzpostavil imenitno platformo in jih ves čas vzpodbujal, naj se ne predajo strahu. Navadnim ljudem je za povrh podelil moč, da opravljajo funkcijo, ki so jo še pred petnajstimi leti vsaj za silo opravljali mediji. Ta moč bi bila seveda vedno velik dar človeštvu … Še prav posebej pa v teh časih, ko peščica medijskih korporacij trdno nadzoruje več kot devetdeset odstotkov vseh novic.
Na svoji vratolomni poti, na kateri se je postavil po robu vsemu zlu tega sveta, je le s prenosnim računalnikom oboroženi Avstralec seveda delal tudi napake. Morda največja je bila, da je pričakoval, da bo resnica prerodila svet. A vsaj za zdaj se to ni zgodilo. Tudi z njegovo aretacijo se bomo sprijaznili, kot smo se s čisto vsem doslej. Celo s poročili, da smo v zadnjih petih desetletjih pobili 70 odstotkov vseh v divjini živečih vretenčarjev.
Dokler je toplo in dokler lahko še naprej gledamo televizijo, na resnejši odpor z naše strani očitno ni preveč pametno računati. Danilo Türk je bil eden redkih javnih obrazov, ki je v intervjuju na nacionalki pozval, da ob aretaciji pogreša širšo mobilizacijo spletne skupnosti. A tudi moji prijatelji na Facebooku so Juliana Assangea tri dni po prijetju bolj ali manj pozabili. Ko je ena redkih izlila svojo bolečino in strah ob aretaciji, se je edini komentar pod objavo glasil: »Parkrat globoko vdihni ... in začni živet. Moj nasvet. Furat se na ideologije ljudi, ki niso imeli jajc narest si simple life, je črna luknja. Škoda časa in tvojega življenja.«
Mislim, da si lahko te ostudno prostodušne besede mirno kar vklešemo na nagrobnik naše demokracije.
