Časi se, vsaj za našo idilično zaplatico na sončni strani Alp, sicer zdijo čudno mirni. A ob vsem, kar slišimo in preberemo, mnogi vseeno z veliko tesnobo zremo v črne oblake, ki se zgrinjajo vzdolž horizonta. In prav pronicljivi in pogumni posamezniki, kakršen je Miha Blažić – N'toko, nam lahko najbolje raztolmačijo strašljive podobe, ki se rišejo v njih.
S kakšnimi občutki ste spremljali nedavno podnebno stavko mladih? Na njen račun smo lahko slišali tudi kar nekaj cinizma …
(nasmeh) Sam sem jo doživel zelo necinično. Tisti, ki danes ob prizoru desettisočev mladih na protestu za izboljšanje razmer na planetu samo cinično zamahne z roko … Hja, temu najbrž res ni več pomoči. Seveda protesta ne gre romantizirati in pričakovati, da je sam po sebi pomenil blazno veliko. Sedaj je treba zavihati rokave in politiko prisiliti, da zahteve tudi usliši.
»Potrebujemo stranko, ki se bo spravila odprto mobilizirati ljudi, da bodo stopili skupaj, se organizirali in sami pomagali urediti vsaj nekaj osnovnih težav, zaradi katerih utegnejo vse prekmalu tudi na naših ulicah goreti avtomobili.«
Kaj pa bojazen, da bodo z novimi davki za ljudstvo in subvencijami za korporacije stroške preklopa na zeleno prihodnost skušali preložiti na nas, navadno rajo?
Politika bo to gotovo tudi poskušala storiti. Na srečo sem dobil jasen občutek, da se organizatorji protestov mladih zelo dobro zavedajo, da so prav največji onesnaževalci planeta tudi največji zaslužkarji. Od nas preostalih pa sistem pričakuje predvsem, da smo tiho in pokasiramo posledice njihove pogoltnosti. In ja, da za te posledice po možnosti celo mi sami poravnamo račun. V Franciji je politika breme že poskušala prevaliti na ljudstvo … A smo lahko videli, kako je zaradi tega počilo.
Govoriva seveda o protestu rumenih jopičev. Se kaj podobnega lahko primeri tudi pri nas?
Zaenkrat ne. Francoska družba je v tem trenutku razredno precej bolj razklana od naše. Poleg tega je Francija v pičlih desetih letih iz enega najsijajnejših zgledov socialne države degenerirala v deželo, kjer socialna podpora ni prav občutno večja od slovenske. To, kar je v Franciji oblast naredila z mladimi, je nezaslišano. Nak, v Sloveniji se nam rumeni jopiči zaenkrat še ne morejo zgoditi. Kaj bo čez eno leto, pa si ne bi več upal obljubljati.
Aha, že čez eno leto?
Kdo ve? Pravim samo, da ni nemogoče. Trenutno smo v obdobju, ko hrepenimo predvsem po politični stabilnosti. Pravzaprav smo v hudem krču, da bi ohranili vsaj tisto, kar imamo zdaj. To je nekako največ, na kar si sploh še drznemo upati. Velikemu delu našega prebivalstva je še kako jasno, da svet ne gre v prav obetavno smer. In zato smo izvolili vlado, ki nam daje vsaj občutek normalnosti, stabilnosti in nekonfliktnosti. Najmanj od vsega si želimo koga, ki bi nas prisilil, da začnemo odpirati težka vprašanja … Pa če so še tako realna in pereča.
Kako res!
Ampak cena te naše ignorance je, da je od izbruha krize do danes število revnih v Sloveniji naraščalo najhitreje v Evropi. Celo hitreje kot v Grčiji! Da smo lahko vzdrževali relativno lagodno življenjsko raven velikega dela populacije, smo povsem zanemarili socialno in stanovanjsko politiko ter razgradili sistem zaposlovanja. Redne službe za nedoločen čas so čedalje večja redkost. Masa prekarcev, agencijskih delavcev, študentov in tujih delavcev je vsak dan večja. In to je z vidika socialne stabilnosti v resnici katastrofa. A zaenkrat smo se odločili, da bomo vse skupaj raje ignorirali. To nam uspeva, ker problem zaenkrat še ni tako zelo viden.
In zakaj ne?
Ker se vsa ta masa nikoli ne združi pod enim dežnikom. In v svoji razlaščenosti in čedalje hujši ogroženosti pridno tiho trpi … Vsak v svoji sobici, kjerkoli jo že ima. Zato ima lahko kar znaten del srednjega razreda občutek, da stvari v Sloveniji še vedno »kolikor toliko štimajo«. Res je tudi, da je pri nas sistem javne infrastrukture še vedno precej solidno vzdrževan. Da lahko ohranimo to idilo, smo sicer nedavno med drugim prodali našo glavno sistemsko banko. A se s tem očitno nihče prav dosti ne obremenjuje.
Omenjenim ljudem, ki trpijo vsak v svoji sobi, bo najbrž sčasoma prekipelo?
Vsekakor je eno glavnih vprašanj za razumevanje prihodnosti, na kakšen način se bo izrazilo njihovo upravičeno nezadovoljstvo. Najbrž bodo trpeli in trpeli, dokler jim ne bo nekdo ponudil rešitve. Sploh pa ni nujno, da nam bo preostalim ta rešitev všeč.
Ali da bo sploh karkoli rešila.
Tako je. Armade ponižanih in okradenih ljudi ponavadi najučinkoviteje nagovarja radikalna desnica. Ta jim obljubi, da jim bo vrnila vsaj nacionalni ponos. Natanko to se zdaj dogaja vsepovsod po svetu in tako rekoč povsod okoli nas. Pa če še tako obljubljajo, ekstremni desničarji seveda ne znajo pričarati lepe prihodnosti, zato peljejo svoje narode raje nazaj v preteklost, ko so bile ženske lepo doma in rojevale čistokrvne otroke, ko se je po radiu vrtela samo klena domača glasba in ko je bil avtohtoni domačin »nekaj vreden«.
Slikovit opis.
Raven političnih in socialnih pričakovanj je padla tako nizko, da je, dokler ravno ne gorijo avtomobili in dokler so odprte trgovine, za Slovence to dovolj. S šefom vlade smo zadovoljni že, če zna tvoriti koherentne stavke z besedami, ki jih ljudje razumejo. »Če pritisnem na plin, bo šel avto naprej,« bi bil recimo tipičen Šarčev stavek, zaradi kakršnih so ga ljudje vzeli za svojega.
Samo da je mir. Samo da se nam ni treba med čakanjem na nedeljske čevapčiče kaj preveč ukvarjati s politiko …
Tako nekako, ja.
Ampak v bistvu opisujete deželo nojev.
Drži. Sploh pa je za nami še prav posebej nojevsko leto. Po gospodarskem zlomu, vstajah, trojki, migrantski krizi in vsej drugi histeriji so si ljudje želeli predvsem malo oddiha. Šarec prvi po dolgem času razpolaga z zelo konkretnim proračunskim presežkom, zato je nekaj drobtinic celo namenil socialni stabilnosti. Mislim pa, da se bo njegova lična javnomnenjska podoba spremenila v sekundi, ko bo začela usihati gospodarska rast. Ko ga bo obiskal prvi evropski podkomisar in mu na internem sestanku požugal s prstom, bo treba kar naenkrat spet srdito varčevati … In njegov očetovski lik bo začel s svojimi svetopisemskimi primerami pridigati, da je nastopil čas za odrekanje. Ti isti prej omenjeni obupani ljudje, ki trohnijo po svojih sobah in se že deset let samo odrekajo, bodo morali spet poslušati silna moraliziranja o tem, da porabijo preveč.
Omenili ste NLB. Ko jo v raznih kramljanjih omenim, se izkaže, da ljudje sploh nimajo pojma, kaj se je z njo zgodilo. »Kaj je zdaj s tem, a smo jo že prodali?« me pogosto krmežljavo vprašajo. Kar jemljem kot kronski dokaz, kako zelo so obupali nad politiko.
NLB je sicer še posebej boleč, a v resnici zelo klasičen primer oblike slovenske privatizacije. Podjetja v delni državni lasti so velikokrat slabo in neodgovorno upravljana. Banke celo tako slabo, da so služile kot hipotekarska zavarovalna polica za zaprti krog prijateljev. Ko ta podjetja doživijo razumljivi velikanski upad javnega zaupanja, se kot edina možna rešitev na meniju ponudi privatizacija. Nikomur se sploh več ne porodi ideja, da bi v teh podjetjih raje izboljšali upravljanje in vpeljali varovalke za večjo odgovornost do demokratičnih državnih institucij. Še najmanj se ta ideja porodi večini medijev, ki nas bombardirajo z mnenji, da je prodaja sploh edina možna izbira. In potem se nam seveda zgodi natanko taka razprodaja, kot se nam je že zgodila. Podjetja smo dokapitalizirali s skupnim denarjem in jih za drobiž prodali plenilskim tujim skladom.
Ljudje, recimo, ne vejo, da smo velikanski kos NLB prodali ameriškemu gospodu, ki ima v garaži trideset ferrarijev in po ločitvi zaradi nasilja bivši ženi mesečno plačuje skoraj pol milijona dolarjev alimentov. Kot tudi ne, da je banka že prvi mesec po prodaji zabeležila vrtoglave dobičke.
Vsakič lahko samo nejeverno bolščimo v isti cikel. Mercator je prezadolžen, zato ga prodajmo še neprimerno bolj zakreditiranemu hrvaškemu tajkunu, da mu bo služil za hipoteko! Ker so politično nastavljeni upravljalci tako katastrofalni, podjetja razprodajmo, da bodo lahko v prihodnosti ja še toliko manj odgovorna kakršni koli demokratični želji prebivalcev naše skupnosti. In tako se počasi razgrajuje država. Tako se razgrajujejo viri financiranja za stvari, ki delajo življenje prijetno ali pa vsaj znosno. Kdo nam bo gradil, obnavljal in vzdrževal vrtce, šole in bolnišnice?
Prav res: kdo? Nemara naši vrli kriptobaroni?
(kisel nasmešek) Ti bodo gradili predvsem zagrajene soseske, kakršne so se začele pojavljati tudi pri nas.
Ravno zadnjič so mene in skupino mladih zdravnikov vrgli z zelenice v ljubljanski soseski Dunajski kristali. Prav bizarno je bilo.
Tega bomo lahko videli samo še več. Morda bo to pomagalo, da se ljudstvo zave, kaj se mu v resnici dogaja. Stanovanja so nekaj, o čemer se v Sloveniji veliko premalo govori. Recimo o tem, da so stanarine v Ljubljani skorajda že primerljive s prestolnicami, kjer so povprečni dohodki od tri- do petkrat višji od naših. Ali o tem, da so tako rekoč vse nove gradnje luksuzna stanovanja.
Bralec bo nemara pomislil, da pretiravate. A povprečna površina leta 2017 v Ljubljani zgrajenega stanovanja je bila 122 kvadratnih metrov, leto poprej celo 178 …
»Cena naše ignorance je, da je od izbruha krize do danes število revnih v Sloveniji naraščalo najhitreje v Evropi. Celo hitreje kot v Grčiji!«
Komu so pravzaprav namenjena ta ogromna stanovanja? Kaj pa vsi ljudje, ki sveže vstopajo na trg dela, a nimajo pojma, kaj bodo delali čez tri mesece? Kje naj živijo oni?
Doma, če imajo to možnost. In pri tem poslušajo tisti večni zbor žaljivk o tem, kakšni pomehkuženi luftarji v »Hotelu Mama« so.
No, vidite. Kdaj bomo imeli vendar dovolj vseh teh zavajanj in potvarjanj? In se zavedeli, da je problem v tem, da državne agencije tudi na tem področju sploh ne opravljajo svoje funkcije? In zakaj je tak tabu reči, da nekdo, ki je podedoval nekaj stanovanj in zdaj živi na račun mladih družin, pač ni uspešen podjetnik? Ne, v resnici je rentnik, ki ne prispeva nič, temveč zgolj živi od sredstev, ki bi se drugače vrnila v lokalno gospodarstvo! Zato je treba takega človeka pač obdavčiti! In cene stanovanj s tem spraviti na raven, da si bodo mlade družine lahko privoščile živeti v njih. In da jim bo ob tem morda ostalo dovolj celo še za dostojno življenje. Seveda bi jim pri tem morala pomagati tudi država z veliko investicijo v nova stanovanja.
No, saj za to jo vendar tudi imamo, kaj ni res?
Seveda! A potrebujemo politično opcijo, ki bo končno prevzela odgovornost in se jasno postavila po robu lobijem.
Upanje umre zadnje …
Potrebujemo opcijo, ki ne bo ustanovljena tri tedne pred volitvami in volivcev ne bo nagovarjala na način: »Dober dan, jaz sem všečen nov obraz! Obljubim, da ne bom odpiral težkih vprašanj in konfliktov, da vas ne bom utrujal s preveč vsebinskimi vprašanji in da bom sploh karseda spravljivo skrbel za status quo.« Ne, namesto tega potrebujemo stranko, ki se bo spravila odprto mobilizirati ljudi.
Mobilizirati za kaj?
Da bodo stopili skupaj, se organizirali in sami pomagali urediti vsaj nekaj osnovnih težav, zaradi katerih utegnejo vse prekmalu tudi na naših ulicah goreti avtomobili. In tako se vrneva k vašemu prvemu vprašanju. Vidite, zato so me desettisoči mladih, ki družno protestirajo za skupno prihodnost, navdali s takim veseljem. Dobil sem vtis, da je mnogim mladim krvavo jasno naslednje: vsi, ki smo rojeni v Sloveniji, pač nismo v istem čolnu, kot nam skuša prodati politika. Ne, eni so na tem čolnu za krmilom, drugi imajo po zalivu še nekaj drugih čolnov, kar nekaj nas je pa v podpalubju in razmišljamo predvsem o tem, kako dolgo bomo tam doli še imeli zrak. In v podobnem položaju nismo le ljudje iz Slovenije, ampak vsega sveta. Dovolj dolgo je bil cel sistem narejen zgolj za reševanje tistih na vrhu, in to nas je pripeljalo na rob finančne in klimatske katastrofe. Čas je, da se tisti spodaj začnemo povezovati pri reševanju našega planeta!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
