Po tem, ko si je še ena neustrašna dama po imenu Vida Movahed med demonstracijami v Teheranu z glave strgala ruto in z njo mahala kot z zastavo, je iransko gibanje za ženske pravice dobilo močan pospešek. Od predlanskega decembra so oblasti aretirale ducate aktivistk, zbranih v skupinah, kot so Dekleta z Ulice revolucije in Moja skrivna svoboda. Ena od njih, Narges Hoseini, je bila obtožena »spodbujanja nemoralnosti in prostitucije«, za kar ji grozi do deset let zapora in štiriinsedemdeset udarcev.
A Nasrinin zločin je očitno še toliko hujši, saj bo njeno drobno in od preteklih bitk nakrhano telo biča deležno kar 148-krat.
Ni prvič, da se je 56-letna odvetnica zaradi svojih načel znašla za zapahi. Nasrin Sotoudeh se lahko pohvali z desetletja dolgim renomejem zoperstavljanja mogočnemu domačemu verskemu establišmentu. Branila je politične oporečnike, na smrt obsojene mladoletnike, preveč pogumne novinarje in prejemnico Nobelove nagrade za mir Širin Ebadi. Za njen pogum ji je evropski parlament že leta 2012 podelil prestižno Sakharovo nagrado za svobodo misli. A to ji ni pomagalo, da se ne bi zdaj tudi nanjo zgrnil mrak barbarstva, ki tako kot povsod drugod pada tudi nad Iran.
Njen sinček Nima je štel komaj tri leta, ko so mrki in molčečni možje z notranjega ministrstva prvič prišli po njegovo mamo. Nihče od domačih mu ni znal dovolj prepričano zatrditi, da se bo še kdaj vrnila. Nekaj dolgih, trpkih let mu je iz zapora lahko samo pisala – in sicer na robčkih, ki so bili edina oblika papirja, ki jo je imela na voljo.
»Moj ljubi Nima,« je pisalo na enem izmed njih, »v zadnjih šestih mesecih sem se razjokala samo dvakrat. Prvič, ko je preminil moj oče in so mi prepovedali na njegov pogreb. Drugič pa, ko si me prosil, naj se vrnem domov k tebi. Lahko sem se samo vrnila v svojo celico in hlipala brez vsakega nadzora.«
Surova državna agresija. Prvič so jo zaprli leta 2010. Najprej je bila obsojena na enajst let, za povrh so ji za dve desetletji prepovedali ukvarjanje s pravom. Med drugim so jo vrgli v samico, ji prepovedali obiske družine in telefonske klice.
V zloglasni ječi Erin se je njeno nikoli prav robustno zdravje hitro upehalo. V kratkem času je izgubila toliko teže, da je začelo marsikoga skrbeti za njeno življenje. Postala je vsa omotična, močno se ji je poslabšal vid, skrb vzbujajoče ji je padel krvni tlak. Tako radikalno je shujšala tudi zaradi dveh gladovnih stavk, s katerima je protestirala proti razmeram v zaporu in proti temu, da je oblast celi njeni ožji družini prepovedala zapustiti državo.
Po treh letih so ji preprosto odprli vrata zapora in jo brez pojasnila izpustili na prostost. Pri tem je vsekakor pomagala močna mednarodna kampanja v ta namen. Odločilno pa je bilo, da se je zanjo zavzel novi predsednik Hasan Rouhani, ki so ga malo prej izvolili, ker je obljubil konkretne liberalne reforme.
Ker se tudi po izpustitvi ni uklonila in se je še prav posebej angažirala pri branjenju »zlikovk«, ki nočejo nositi hidžaba, so jo letos junija zopet aretirali. In zdaj je pred tem, da naj bi po njej padali udarci z bičem. Angleški novinar Simon Tisdall, ki se je z njo sestal že leta 2014, je zapisal, da gre za »dejanje surove državne agresije nad pogumno posameznico in obenem hud udarec za vladavino prava v Iranu«.
Glas nemočnih potrebuje pomoč. Ob tem moramo sicer paziti, da ne zapademo v past povsem nepoučenega demoniziranja Irana. Nikar ne pozabimo, da gre za globoko travmatizirano državo, ki se že dolga desetletja brani pred agresijo od zunaj. Najbolj srdito in dolgotrajno s strani ZDA, ki so jim že davnega leta 1953 z državnim udarom zrušile demokratično izvoljenega predsednika Mosadeka. Brutalne gospodarske sankcije so dodobra izmučile prebivalstvo, oranžnolasi monstrum v Beli hiši in njegovi jastrebi pa še kako radi izrazijo svojo podporo novi nasilni spremembi iranskega režima. Eden najvplivnejših in najbolj jastrebskih, John Bolton, je lani napovedal: »Še pred koncem leta 2019 bomo praznovali v Teheranu!«
Je torej res tako čudno, da zmerneži v Iranu izgubljajo vpliv in da mračnjaki očitno flirtajo z idejo, da bi preprosto ugasnili luč? Ta vrtinec domačega in tujega zla se kani zdaj zlomiti na hrbtu 56-letne borke za pravičnost. Simon Tisdall se je spominja kot »skromne, pozornosti nevajene ženske, ki sila nerada dramatizira lastne izkušnje«. Dolgo je bila glas tistih brez glasu. Zdaj bo potrebovala vso pomoč, ki jo lahko dobi, da ne bodo utišali tudi nje.
Pri Amnesty International so zadnje zasuke v njeni zgodbi označili za »nezaslišano krivico«. »Nasrin Sotoudeh mora biti nemudoma izpuščena in obscena sodba brez oklevanja preklicana,« je pozval Philip Luther, Amnestyjev mednarodni direktor za Bližnji vzhod. Vplivna nevladna organizacija Avaaz že zbira podpise za začetek pritiska na zahodne vlade. V zelo kratkem času so jih zbrali krepko preko pol milijona. Za zaprto pravnico se je zavzela tudi slovita pisateljica Margaret Atwood, avtorica Dekline zgodbe. Iz njenega aktivističnega kroga je prišla celo oznaka, da gre za »iranskega Mandelo«.
»Vem, da potrebujeta vodo, hrano, dom, družino, starše, ljubezen in obiske pri svoji mami,« naj bi tudi pisalo na enem izmed robčkov, ki jih je svojima otrokoma poslala iz zapora. »A enako kot vse to potrebujeta tudi svobodo, družbeno varnost, vladavino prava in pravičnost.« CITAT: »Vem, da potrebujeta vodo, hrano, dom, družino, starše, ljubezen in obiske pri svoji mami,« naj bi tudi pisalo na enem izmed robčkov, ki jih je svojima otrokoma poslala iz zapora. »A enako kot vse to potrebujeta tudi svobodo, družbeno varnost, vladavino prava in pravičnost.«
