V Sloveniji je precej raziskav o spolnem življenju mladih, o spolnem življenju starih pa ne vemo skoraj nič. Upokojeni sociolog, prof. dr. Ivan Bernik, je povsem ljubiteljsko, finančno podprt zgolj s svojo pokojnino, v dobrem letu prekrižaril vso Slovenijo in se v domovih za ostarele pogovarjal s sto ženskami, starimi večinoma okoli 80 let. V preteklem tednu je dokončal zadnjih deset intervjujev. Neutrudnega raziskovalca je odprtost starejših žensk za pogovor o seksu prijetno presenetila. »Dobil sem celo občutek, da imajo skoraj potrebo, da neznancu povedo stvari, ki jih doslej niso zaupale nikomur.«
Starejše ženske, ki so sodelovale z Bernikom, so spolno zaživele pred seksualno revolucijo, torej pred 1965. Čeprav jih ni posebej spraševal o aktualnem spolnem življenju, so mu nekatere z veseljem povedale tudi kaj o tem. Posebej tiste, ki imajo partnerja – bodisi v domu za starostnike ali zunaj njega. »Težava, ki se pojavi v starejših letih, je pomanjkanje moških. Moški prej umirajo in se tudi praviloma slabše starajo, imajo več zdravstvenih težav, zato so tisti, ki so še pri močeh, na stara leta zelo oblegani in se ženske zanje kar grebejo. Neka sogovornica mi je med pogovorom dejala, da se ji malce mudi – ker je zmenjena s partnerjem. Veste, koliko je star? Blizu 90, pa je še pri močeh, mi je dejala.«
Večina teh sto žensk je vdov in veliko so mu pripovedovale o zvezah v vdovstvu. »Presenetilo me je, da jim je drugo ali tretje partnerstvo po smrti moža prineslo veliko zadovoljstva. Domnevam, da so v drugo zvezo praviloma vstopale z nižjimi pričakovanji, v zrelih letih niso bile več tako noro zaljubljene, bile so bolj realistične, pa tudi druge skrbi takrat odpadejo in so se lahko bolj posvetile partnerju. Iz njihovega podoživljanja smrti drugega partnerja je bilo jasno, da je ta izguba še bolj boleča, saj si se s prvim partnerjem nekako izživel, veliko časa sta bila skupaj, medtem ko so bile druge zveze še precej sveže.«
Kaotična razmerja izobraženk. Med Bernikovimi sogovornicami so bile zgolj štiri z visoko izobrazbo, večina ima dokončano osnovno in poklicno šolo, vendar se je zelo veliko teh, ki so se preselile v mesta, dodatno izobraževalo v večernih šolah. Imele so precej zanimive kariere. »Izobraženke so imele praviloma bolj zapletena partnerstva in intimno življenje kot ženske z nižjo izobrazbo. S partnerji so bile bolj nezadovoljne najverjetneje zato, ker so imela previsoka pričakovanja. Me je pa presenetilo, da je večina žensk prvi spolni odnos doživela pred poroko. Takrat je bila poroka zakrament, ki blagoslovi zvezo, in se je šele potem začelo spolno življenje. No, to sploh ne drži. Med sto sodelujočimi jih je zgolj pet imelo prvi spolni odnos po poroki – na poročno noč ali kmalu potem. Druge so bile dejavne že pred poroko, je pa res, da so se praviloma s tem moškim potem poročile.«
Prvi spolni odnos. Pri prvem spolnem odnosu niso uporabljale nobene kontracepcije, tako je bil bolj tvegan, kot je danes, ko 80 odstotkov mladih v Sloveniji in drugih zahodnoevropskih državah uporablja kondom. Zaradi odsotnosti kontracepcije je bil stalni spremljevalec spolnih odnosov pred poroko strah. Zakaj so pa potem toliko tvegale? »Nekatere so rekle, da so partnerja ocenile kot zanesljivega in so spolni odnos dojemale kot investicijo. Druge pa so pred prvim spolnim odnosom pomislile: imam službo, stanovanje oziroma sobo in bom lahko poskrbela za otroka. Tak razmislek je dokaz, da se v prvi spolni odnos niso podajale brezglavo – prav zato, ker je bil tako tvegan. Ugotavljam, da so bile ženske takrat veliko racionalnejše, kot so morda današnja dekleta. Nekatere so ostale z otrokom same, in to je bilo zelo težko – tudi iskanje drugega partnerja z otrokom je bilo oteženo. Prvi spolni odnos za ženske takrat ni bil ravno užitek, ampak so se zanj vseeno odločile.«
Ne v posteljo, v vinograd! Nedolžnost so zelo redko izgubile v postelji. Gospe so povedale zanimive odgovore, kje so doživele prvi seks: na klopci v ljubljanskem parku Tivoli, na bregu Ljubljanice (bilo je čisto v redu, je zatrdila gospa!), v vinogradu na mehki travi … »Z današnjega vidika so nekatere lokacije slišati zelo romantično, a moramo vedeti, da jih je bilo pri tem početju na takih krajih verjetno izjemno strah. Bali so se staršev.« Silnih užitkov zaradi zgoraj navedenih okoliščin ni bilo. »Saj sem komaj vedela, kaj se mi je zgodilo,« so povedale nekatere. Takrat se o spolnosti ni veliko govorilo, prav tako skoraj ničesar niso vedele o menstruaciji. Bile so prestrašene, niti se o tem niso upale spregovoriti mamam. Še posebej med bližnjimi je bila spolnost in vse okoli nje velik tabu. Dekleta so se po informacije obračale bolj na vrstnice ali na starejše sorodnice, po navadi tete. Nikakor pa ne mame.
Alkohol in varanje. So v zakonu uživale v spolnosti? »Veliko jih je seks doživljalo bolj kot dolžnost. Ko sem jih vprašal, kako pogosto so imele spolne odnose, so odgovorile, da tako pogosto, kolikor je hotel mož. Same po navadi niso dajale pobude. Manjši delež žensk je doživljal spolnost kot osrečujočo. Spomnim se kmečke ženske, zelo živahne in zadovoljne, ki mi je rekla: 'Na začetku sva imela spolni odnos vsak dan, a redne spolne odnose sva imela tudi kasneje – vse do moževe smrti.' Spolno aktivna sta bila tja do svojega 70. leta. V povprečju so imeli spolne odnose tudi včasih tako pogosto kot danes, če ne še pogosteje.«
Veliko je bilo odvisno od sreče, kakšnega partnerja so ženske spoznale in kako so se z njim ujele. »Tudi današnje raziskave kažejo, in to v povprečju drži, da ženske spolnost dojemajo v kontekstu partnerskega odnosa. Za moške spolnost stoji bolj sama zase – četudi partnerski odnos ni tako zelo v redu, pa se v spolnosti ujemata, bo moški še kar zadovoljen, ženske pa ne. Če so ženske zadovoljne s partnerskim odnosom, so praviloma tudi s seksom.« Poglavitni razlog za nezadovoljstvo v zakonu sta bila pri ženskah, ki so sedaj stare okoli 80, alkoholizem in nato varanje. Zaradi alkohola ženske postopoma niso kazale več nobenega veselja za posteljne radosti, kar pa ne pomeni, da je seks z domačega urnika izginil. Nikakor, pobuda zanj je bila praviloma moška domena, možnosti, da bi šla ženska po svoje, so bile izjemno majhne. Ločitev je bila tvegana, saj si ženske niso predstavljale, da bi vse pustile za sabo: kmetijo, otroke ...
Posilstvo v domači spalnici. Posilstev v zakonu ne da ni bilo, niso jih tako dojemale. Beseda ne se v spalnici skoraj nikoli ni slišala. So se pa znale izmikati – kolikor se je dalo. Pet žensk od stotih je doživelo posilstvo, a ne v zakonu. Prijav na policijo ni bilo, zgolj živele so s to bridko izkušnjo. Tuje jim ni bilo niti spolno nadlegovanje in ena gospa je izkušnjo nadlegovanja v mladosti povezovala s kasnejšimi težavami ter nesproščenostjo v spolnosti. »Dekleta na podeželju so pogosto služile kot dekle in ena je pripovedovala, kaj vse je doživljala ob gospodarjevem nadlegovanju. To je bila težka zgodba, a takratna družba za spolno nadlegovanje sploh ni bila občutljiva. Zato so si ženske praviloma rekle, to se pač zgodi, in se s posledicami tovrstnih napadov celo nekako lažje soočale. So se pa zrele ženske ob moškem nadlegovanju praviloma znale postaviti zase in dale vedeti, kaj in do katere meje je dovoljeno. Tako da so izven zidov spalnic znale reči tudi jasen ne.«
Glavna kontracepcijska tehnika. Kar je sociologa še posebej presenetilo, je bilo število otrok v zakonu. »Čeprav te ženske niso uporabljale kontracepcije, so v povprečju imele le dva otroka! To je gotovo zopet vplivalo na užitke pri spolnosti. Prekinjen spolni odnos je bil glavna kontracepcijska tehnika. On je pazil – tako je to šlo. Poleg žensk so bili pogosto tudi moški za manjše število otrok, saj so imeli oboji izkušnjo velike družine, večina je imela najmanj pet bratov oziroma sester. Ženske so si zase želele nasprotno, saj so opažale, da njihove matere za otroke težko skrbijo, in so si za svoje potomce zamišljale odraščanje v prijaznejšem okolju. Ta silni preskok za ženske, ki so rojevale v letih 1950–1960, je osupljiv.« Bernik tako zavrača tezo, da se je vse spremenilo s tabletko. »Miselnost se je začela spreminjati že prej, potem je prišla tabletka in vse olajšala.«
Oralni seks. Tega sploh niso poznale. »Mož je o tem nekje slišal, pa sta poskusila – ampak to je bilo zelo redko. Oralni seks je danes del stalnega repertoarja, že pri prvem spolnem odnosu ga poskusi 50 odstotkov vprašanih slovenskih študentov. Tudi eksperimentiranja z različnimi položaji ni bilo. Po navadi je spolni odnos potekal vedno na isti preprost način: on zgoraj, ona spodaj. Razumljivo, saj kje pa naj bi nabrali informacije? Od vrstnikov, ki so tudi bolj malo vedeli. Tudi samozadovoljevale so se redke oziroma o tem nerade govorijo.« Samozadovoljevanje in varanje sta dve temi, ob katerih raziskovalci spolnega življenja običajno naletijo na molk.
Veliko žensk po sedemdesetem letu izgubi partnerja, zato je spolno življenje slabo. »Vendar so sveže zveze – ne glede na leta – spolno zelo aktivne. Tudi starejši se v novih zvezah spolno prebudijo in se lahko čutijo zelo mladi! Spolnost v starejših letih, če le imajo partnerja, s katerim se razumejo, jim pomeni celo več kot v mladih letih. Ključna sta bližina in povezanost, ki sta v teh letih veliko pomembnejši od orgazma.«
Več užitka po menopavzi. V eni izmed starejših raziskav je zaslediti, da ženske med 55. in 64. letom od vseh generacij žensk najbolj uživajo v seksu in imajo najaktivnejše spolno življenje. Je to res? »Raziskave, ki jih poznam, kažejo, da v teh letih uživajo najmanj. Nekatere ženske so mi sicer povedale, da so začele bolj uživati v seksu ravno po menopavzi, in to iz preprostega razloga: ni jim bilo treba skrbeti, da bi zanosile. Osvobodile so se strahu. Sicer pa so ženske po 55. letu v stari zvezi pogosto nezadovoljne s seksom, novega partnerja pa je po 55. letu težko najti. Po drugi strani pa se njihovi moški vrstniki ozirajo za mlajšimi partnerkami. Kaj naj samska 64-letnica torej naredi? Morda obstaja rešitev v družbenih omrežjih oziroma internetnih platformah za zmenke in spoznavanje. Drug predlog je: kupite si domačo žival, da vam ne bo dolgčas. In tretjič, poiščite so dobro prijateljico, s katero razvijete odnos, v katerem imate močno čustveno oporo.« Kaj pa če si »ljubezen« preprosto najameš oziroma kupiš? »Ženskam to večinoma nič ne pomeni. Če bi kaj plačale, bi raje partnerstvo. Tega se po navadi ne da kupiti ali pa temelji na izkoriščanju.«
Kaj pa orgazem? »Nobena ženska se ne bo hvalila, da ima težave z orgazmom, ravno tako kot se ne bo noben moški pred svojimi prijatelji hvalil, da ima težave z erekcijo. V slovenski raziskavi nam je 40 odstotkov študentk odgovorilo, da nimajo težav z orgazmom, 20 odstotkov pa jih zelo redko doživi orgazem.« Tudi spolnosti se je treba naučiti in starejša generacija se o tem ni dobro podučila. »Jaz nisem uživala, so mi pa druge povedale, da je lahko to kar prijetno,« je profesorju povedala intervjuvanka. Na eni strani so bile tiste, ki so vedno uživale, na drugi tiste, ki užitka sploh niso poznale.
Sodobna tehnologija – morilka strasti. Povojna generacija je morala svoje življenje postavljati na noge od temeljev – v službi in zasebnem življenju. »V službi sem imela ogromno dela, zidali smo hišo, pa še za družino, otroke in gospodinjstvo je bilo treba poskrbeti, je dejala sogovornica. Vprašal sem jo, ali je sploh še imela voljo za spolnost? O ja, je rekla.« Raziskave kažejo, da mladi danes manj seksajo, kot so njihovi starši oziroma stari starši v istem življenjskem obdobju. Za to je najbrž več razlogov, ampak pogosto se sliši, da so zelo obremenjeni in utrujeni. Ko se pogovarjaš s starejšo generacijo in ti pripovedujejo o težkem življenju, pa utrujenost ni pravi razlog za manj seksa. Ugibam, da je eden od razlogov tudi ta, da nam je s pomočjo sodobne tehnologije partner dosegljiv v vsakem trenutku. Stalno smo si blizu, pogrešanje in hrepenenje po partnerju pa je nekaj izjemno čudovitega! Tega danes skoraj ni. Mladi imajo tudi krajša partnerstva, in ko so samski, niso tako spolno aktivni. Trditev, da heteroseksualni samski ljudje seksajo za vsakim vogalom, ne drži.«
