Janne je uspešna pisateljica, njena dela so prevedena v 26 jezikov. Bila je svetovalka vlade Združenih narodov na področju ekonomske politike, saj je po izobrazbi makroekonomistka. Dve leti, 1993 in 1994, je bila v Mozambiku, delala je v mirovnih procesih, po sedemnajstih letih državljanske vojne, pomagala pri demobilizaciji in pripravah na volitve. Delala je v mnogih afriških in azijskih državah, v razvojnih in humanitarnih projektih, nekaj let pa je bila v glavnem štabu Združenih narodov v New Yorku. Potem je začela pisati, romane, zgodbe in eseje, ob katerih se razvijajo burne debate. Njeno srce pripada Afriki. Nad rodno Dansko je hudo razočarana.
Dobro poznate Afriko, tam ste živeli v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih ter se večkrat vrnili.
Moje srce pripada Afriki, to je čista resnica. (smeh) Vsaka afriška država je svet zase. V Mozambiku smo pomagali vzpostavljati civilno prebivalstvo po vojni, bil je najrevnejša država na svetu, zelo prizadeta zaradi vojne. Vojna je bila destabilizacijska, uporniki so prihajali iz gozdov in rezali civilnemu prebivalstvu po vaseh nosove, ušesa, prsi ..., ga obtoževali sodelovanja z vlado. Potem je prišla vlada in ga obtoževala sodelovanja z uporniki. Vsa infrastruktura je bila uničena. Mnogo otrok je bilo sirot, travmatiziranih. To je bilo čisto osnovno vzpostavljanje življenja in velik, nenormalen izziv. V Tanzaniji je bilo čisto drugače: ko je propadel socializem, je bilo veliko pomanjkanje, celo v Dar Es Salamu je vsak dan zmanjkalo elektrike, mila, soli, medicinskih pripomočkov. Ceste so bile uničene, nekateri deli odrezani od sveta. V Mozambiku je danes mirna dežela z rastočo demokracijo, a imajo težave s korupcijo. Drugače pa jim gre dobro, zelo sem bila navdušena, ko sem to videla.
Kaj je danes problem afriških držav?
To, da morajo tekmovati s preostalim svetom, ki je visoko razvit in produktiven. Morda tudi ne bi smeli tekmovati, saj dajejo prednost življenju, človeškim odnosom. Ravno zaradi tega je Afrika tako posebna, daje ti vtis, da si živ, drugače kot smo mi v Evropi, ki postavljamo učinkovitost na prvo mesto, pred človeške odnose. Če nisi učinkovit, te imajo za nesposobnega, celo mentalno bolnega. V Afriki je več prostora za resnično življenje, a od tega ne postaneš bogat. Problem je tudi, da v zahodnem svetu uvažamo surovine brez kvot in carin, naprednejšim stvarem pa onemogočamo uvoz. A v naslednjih dvajsetih letih se bo Afrika zelo spremenila. Danes jo prevzemajo Kitajci, kupujejo zemljo, izkoriščajo vire, ne naredijo nič dobrega za razvoj držav, s seboj pripeljejo celo svojo delovno silo. A mnogi Afričani rajši sodelujejo s Kitajci, saj so pri Evropejcih čutili neko vzvišenost; ko smo jim pomagali, smo jim dajali pogoje in nasvete. Kitajci pa hočejo samo posel. Druga težava je religija – pred leti, ko sem živela tam, ni bila pomembna, danes pa je. Islam je postal močnejši, v Maputu so zgradili mošeje, hindujske templje, moč religije narašča. To se je zelo spremenilo.
Kitajska je dežela 21. stoletja. Hitro se razvija in osvaja svet.
To počnejo res zelo pametno. Amerika to počne zelo agresivno in transparentno: »Zdaj gremo v Irak in bomo sprožili vojno!« Kitajci pa samo kupijo zemljo in vire, zato so dominantna sila. Odkupili so tudi ameriški državni dolg. Zato držijo ameriško politiko za vrat, ker bi dolar lahko padel. Delujejo tiho in si pridobivajo vpliv. Imajo tudi odlična podjetja in naprave za nadzor, gotovo vedo vse. Kitajska doslej ni bila velesila zaradi notranjih težav. Tudi zdaj je razlika med podeželjem in mesti prevelika, zato se ne more osredotočiti na svet. A morda se motim, morda bomo čez 20 let vsi govorili kitajsko. Mislim tudi, da Kitajci nočejo politično obvladati sveta, to ni v njihovi kulturi, je pa, na primer, v ruski in ameriški mentaliteti. Če bi hoteli, bi to že naredili, imajo vojsko in ljudi. Hočejo dobro in hočejo biti boljši od drugih. Nočejo pa biti politični voditelji sveta. A nisem specialistka za Kitajsko, to so samo moji občutki.
Zdaj živite na Danskem?
Tam nisem živela večino odraslega življenja in prav kmalu se bom spet odselila.
Kakšna je danska politika glede migrantov?
Zelo trda. Danska je bila ena prvih evropskih držav, ki je vzpostavila zelo strogo politiko proti migrantom. Desnica je leta 2001 dobila moč ter spremenila politiko in Dansko. Začela se je prava gonja proti emigrantom, še posebej proti muslimanom, kot proti Židom v tridesetih v Nemčiji. V parlamentu so začeli govoriti stvari, kot so: »Islam ni vera, ampak teroristična organizacija, muslimani posiljujejo lastne hčere ...« In če si to označil kot rasizem, so se ljudje sklicevali na demokracijo, svobodo govora. Azilna politika je zelo stroga – čeprav smo zelo bogata država, je Danska začasno ustavila konvencijo Združenih narodov o beguncih in nismo sprejeli 500 beguncev, kolikor bi jih morali po tej konvenciji. Nekoč je bila Danska moralna in humanitarna sila Združenih narodov. Zdaj pa smo najbrž edina država, ki ne spoštuje konvencije.
Zakaj?
Vlada pravi, da jih trenutno ne moremo sprejeti, integrirati. Glede na druge države jih imamo zelo malo. V debatah poslušaš samo o beguncih, kot da drugih težav ni. Lani je začel veljati zakon, po katerem lahko beguncem zasežejo nakit, če presega vrednost 12.000 evrov. In begunec lahko zaprosi za združitev družine šele po treh letih. Begunske družine, ki niso uspele dobiti azila, a se tudi ne morejo vrniti na vojna območja, pa zadržujejo v majhnih stanovanjih, ne smejo si kuhati, ne dobijo skoraj nič denarja ..., njihovi otroci odraščajo v takšnih razmerah. Večina Dancev posluša to desničarsko retoriko in ji verjame, nekateri pa jim skušajo pomagati, dajejo jim hrano, oblačila, računalnike, kolesa ... Nemčija jih je vzela milijon, Švedska 120 tisoč, mi pa manj kot tri tisoč, a kljub temu govorijo, da je to katastrofa za našo deželo. Vlada je zaprla meje in promet, begunci so šli skozi našo državo peš, ker so želeli na Švedsko. Nekaj ljudi jih je peljalo s svojimi vozili, pa so biti potem obtoženi, da so ilegalno prevažali begunce. Ugotovila sem, da so jih prevažali tudi ljudje, ki se sicer izkazujejo za desničarje. Danska socialna varnost ni več kot pred 20 leti, izobrazba se slabša, bolnišnicam in šolam vlada znižuje finance, to počne politika, a hkrati razglaša, da so za vse to krivi begunci. Mnogi bogataši so uspešno in spretno utajili davke ter državo oropali za milijarde, državni proračun je izstradan. Zato je naš standard padel, ne zaradi beguncev.
Boste tudi zaradi teh stvari zapustili Dansko?
Trenutno res nisem zelo optimistična glede svoje rodne dežele, nekoč sem bila nanjo ponosna in vesela, da sem Danka. Moje korenine so sicer nemško-avstrijske in bila sem res srečna, da sem bila rojena na Danskem, to je bila dobra država, verjela sem v njeno politiko. Vse to se je izgubilo in trajalo bo mnogo let, da dobimo nazaj. Toliko je laži, skoraj toliko kot pri Trumpu. Dejstva niso več pomembna. To je zelo žalostno. Upam, da bo nova generacija, zaradi skrbi za okolje, prinesla nekaj idealizma. A kar danes vidim v politiki … Nisem polna upanja. Danska nima vloge, ki bi jo lahko imela in morala imeti v svetovni politiki. Evropa bi morala pomagati beguncem, saj nimajo kam. Ko je švedska ministrica za zunanje zadeve pred letom dni sporočila, da so podpisali sporazum o beguncih, je jokala – in to se mi je zdel pravi odgovor. Zaščititi moramo domačine in ljudi, ki so doživeli tragedije. Ko je danska ministrica za integracije pred dvema letoma dala na Facebook fotografijo s torto s številko 50, pa ni praznovala rojstnega dne, ampak to, koliko ukrepov je uspela doseči v vladi proti beguncem. Torej je praznovala to, koliko otrok se je utopilo v sredozemskem morju. Tako nagnusno! Da praznuješ, ko drugi umirajo ... Tudi humanitarno razmišljanje na Danskem je izginilo. Če rečeš kaj proti takšnim stvarem, jih uporabijo proti tebi.
Kako se vi upirate temu toku, saj ste vendar pisateljica?
Ko sem živela v tujini, sem napisala mnogo esejev. Ko pa sem se vrnila na Dansko, sem bila najprej tako šokirana, da sem bila nekaj časa čisto tiho. Tako težko se je spopadati, če pogovor ne temelji na dejstvih. Če na primer sodeluješ v televizijskem pogovoru, drugi pa preprosto lažejo in jim ni mar, z dejstvi ne moreš zmagati. Nočem se spustiti na njihovo raven. Zato sem izdala zbirko esejev, v katerih pišem o ekonomskih težavah, nacionalizmu, islamizmu ..., o sobivanju. Poskusila sem razložiti globalni kapitalizem, knjigo sem naslovila Walking naked (Hoditi nag, op. a.). Ko odvzamemo nacionalno, zunanjo kulturo, golo človeško bitje vedno razume drugo človeško bitje. Vi berete moje knjige, vsi beremo in razumemo Dostojevskega, pa nismo bili v Rusiji. Ko duša govori duši, to vsi razumemo, čutimo. To skušam pojasniti v svoji knjigi, kako lahko čutimo in razumemo begunce. Nisem vedela, da je moja zbirka tako kontroverzna, a njeno tiskanje je bilo ustavljeno. To je bilo lani oktobra. Hoteli so, da vzamem ven »sporen« esej o naši politiki in krizi, a ga nisem hotela. Nihče me ni podprl, naletela sem na zid. Če stopiš iz sistema in nastopiš proti njemu, te potolčejo.
Ves svet je v strahu, pred begunci, pred spremembami, kaj naj storimo?
Evropa naj izboljša življenjske pogoje vseh revnejših dežel zunaj Evrope, spremeni naj trgovalni sistem, pridelovalni režim, dovoliti mora, da tekmujejo z njo, kjer lahko. A to je dolgoročna strategija. Če ljudje ne bodo živeli dostojno, bodo prihajali k nam. Tu so še vojne, klimatske spremembe ...
Niste omenili ZDA – tudi one morajo pomagati.
Seveda, vse bogatejše države morajo pomagati revnejšim. Pa tudi – mi pogosto podpiramo diktatorske režime, od katerih ljudje bežijo. Tako da nismo nedolžni. Do ljudi, ki pridejo k nam, moramo biti humani. Če pridejo z vojnih območij, jim moramo ponuditi zaklonišče. To je človeško. Ne za vedno, ne vseh državljanskih pravic, a dokler ga potrebujejo. Nujno. Evropa lahko tudi reče, da ima svoje zakone, ki jih morajo pribežniki spoštovati. Moderna demokracija mora delovati. Sem na primer proti burkam v javnosti, zato da lahko identificiramo ženske, ki jih nosijo.
Kaj ukreniti glede klimatskih sprememb? Tudi zaradi tega bodo ljudje prihajali v Evropo. Kaj storiti glede prevelikega števila ljudi, ki naseljujejo naš planet?
To je res velik problem, naraščanje števila prebivalcev. Na Zemlji, v Afriki, v Evropi, je preveč ljudi. Imamo premalo narave v primerjavi z mesti. To se mora spremeniti. Ves svet mora stopiti skupaj. Vsaka dežela mora prevzeti svoj delež in začeti moramo zdaj. Tako kot moramo čuvati okolje, nehati jesti meso. Imamo čisto malo naravnega habitata. Biti moramo ustvarjalni. V Pakistanu bodo v petih letih posadili milijardo dreves, ker nimajo gozdov. Naj to naredi čim več držav. Vsak prebivalec Evrope naj posadi drevo. To bi res spremenilo obličje Zemlje. To bi imelo vpliv. Vse je povezano, begunci prihajajo zaradi podnebnih sprememb, pomanjkanja vode. Brez nje ne morejo preživeti. To moramo urediti, sicer bomo pokončali planet. Naj ga spet prevzame zemlja.
O moralnem kompasu in knjigi Vse, ki je prevedena v slovenščino:»Branje mojih knjig ni nujno prijetno doživetje. V trebuhu začutim, kdaj bo zgodba dobra, tudi sama se učim iz njih. Pišem o otrocih, ki jim nihče ne pomaga. Pa bi jim moral. Da bo morda kdo v resničnem življenju, ko bo to videl, pristopil in kaj storil. V življenju moramo imeti moralni kompas.«
O umetni inteligenci in smislu življenja:»Zakaj potrebujemo umetno inteligenco? Lahko nas nadomesti pri delu, a saj že imamo brezposelne ljudi. Če bodo roboti skrbeli za stare ljudi, nosili kovčke ..., nam bodo odvzeli stik, komunikacijo. Kaj nam bo ostalo, zakaj naj bi sploh živeli? Bomo sedeli doma in gledali računalnike? Spoštovati moramo naravo, življenje, ju obnavljati. Naloga vsakega od nas je, da pustimo svet boljši, kot je bil, ko smo se rodili vanj. Potem življenje postane krog.«
