V krščanski ikonografiji simbolizira jajce Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje, podobno kot v religijah, ki so precej starejše od krščanstva. Znano je, da je bila velika noč v srednjem veku splošen rok za oddajo jajc zemljiškemu gospodu. Šele kasneje, po 16. stoletju, so velikonočna jajca postala praznična jed. Pravico do prejema jajc so imeli nekateri meščani, redovniki in reveži. Najstarejši zapis na našem ozemlju o tovrstni predaji jajc je iz leta 1393, ko so na veliko soboto razdelili jajca vsem redovnicam nekdanjega samostana dominikank v Radljah. Najstarejši znani podatek o blagoslovu jajc na našem ozemlju pa je iz leta 1443.
Barvana jajca so novo življenje
Barvana jajca, ki so bila značilna za pomladni čas, so poznali že Kitajci, Egipčani, Perzijci, Grki, Rimljani in drugi. Večinoma so bila rdeča ali tudi rumena, saj rdeča barva simbolizira sonce, energijo, ogenj, zdravje, ljubezen, kri ... skratka novo življenje. Pri nas naj bi se pobarvana jajca v zvezi z veliko nočjo pojavljala šele od 16. stoletja naprej, saj jih viri pred tem ne omenjajo. Bogato okrašena jajca so se v večji meri začela pojavljati v obdobju baroka in rokokoja, ko se je začelo tudi obdarovanje z njimi. Od tod izhaja tudi želja po krašenju jajc, saj so ta postala darilo. Lepše ko je bilo jajce, več veljave je imel tisti, ki ga je podaril.
Jajca kuhana v pražiljki
Tudi na Slovenskem so velikonočna jajca najprej samo barvali. Da so bila rdeča, je jasno že iz njihovih imen. Izraz pirh izhaja iz besede piros, kar v madžarščini pomeni rdeča, v grščini ogenj, reménka pa je prekmurski izraz, kjer pomeni rdeč. Sprva so bile barve seveda naravnega izvora. Že Valvasor piše o »v bražiljki kuhanih jajcih«, kar pomeni v pražiljki, ki so jo francoski mornarji v 16. stoletju pripeljali iz Brazilije v Evropo in so jo tu imenovali tudi brazilski les. Ta je, ko so njegove skorjice zavreli, dajal lepo rdečo barvo. Prvo poročilo o krašenju jajc med slovenskim kmečkim prebivalstvom je iz 17. stoletja, medtem ko o kontinuiranem razvoju poslikavanja velikonočnih jajc lahko govorimo šele od konca 18. ali začetka 19. stoletja dalje.
Najstarejša tehnika je batik
Najstarejša znana omemba izraza pisanica je iz leta 1832. Slovensko ime pisanica izvira iz besede písa, ki pomeni črto in opredeljuje jajca, ki niso samo enotno pobarvana, ampak so tudi poslikana, porisana ali, kot pravijo v Beli krajini, napisana oziroma popisana. Pisanice, ki jih sicer povezujemo z Belo krajino, so izdelovali tudi drugod po Sloveniji, a se jih je ohranilo tako malo, da si je o njih težko ustvariti določeno sliko. Najstarejše ohranjene belokranjske pisanice so iz druge polovice 19. stoletja in so v tako imenovani tehniki batik. Batik ni značilen le za krašenje velikonočnih jajc, ampak je znan tudi z afriških in orientalskih tkanin. Bistvo te tehnike je, da so tiste površine, ki naj bi po barvanju ostale nepobarvane, zaščitene. Obarvani so torej le tisti deli, ki niso bili zaščiteni. Pri tehniki batik so v pisalko oziroma belokranjski pisač, imenovan tudi cvek, ki je sestavljen iz pločevinastega lijačka in okoli 10 cm dolgega lesenega držala ali kar trtne reznice, vložili vosek, ki se je topil, ko so pisač držali nad plamenom goreče sveče. Tako so pisali na surova jajca in jih nato kuhali v pražiljki, da so se rdeče obarvala. Za barvanje so uporabljali tudi druge naravne barve: češminove korenine in žafran za rumeno barvo, jelševo in češnjevo lubje za sivkasto barvo, hrastovo lubje za črno barvo, čebulne liste za rdečerjavo barvo. Ko so bila jajca kuhana in pobarvana in se je vosek stopil, so jih z leseno žlico vzeli iz pražiljke, jih obrisali z mehko krpo ali pepelom ter namazali s špehovko, da so se lepo svetila. S tem je bila pisanica narejena, če pa so želeli na njej več barv, so morali postopek večkrat ponavljati. Za pisanice so večinoma uporabljali kokošja, redkokdaj tudi račja jajca.
