Zdaj, ko se je medijski stampedo umiril, je spregovorila o nepozabni izkušnji z našo vrhunsko smučarko, o gladiatorskem športu in tudi o tem, zakaj v fitnesu večkrat trpi. Potem ko je smučarske palice kot dekle zamenjala za vesla in v čolnu vztrajala devet let, je po izobraževalnem procesu našla veselje in poklicni smisel v pripravljanju ter popravljanju človeških teles.
Kako se spomnite sebe kot mladinke, tekmovalke? Ali otroke prehitro vržemo v tekmovalni sistem, jih celo uničujemo?
Imela sem srečo, da sem delala z izvrstnimi trenerji v veslaškem klubu, prav tako pa sem bila že skoraj narejena športnica, ker sem prišla v veslanje iz smučanja. S strokovnega vidika lahko povem, da mlade prehitro usmerimo v določen šport, in opažam, da veliko mladih športnikov podleže željam svojih staršev, pri čemer se nezavedno vrši pritisk na otroka; ali pa se treningi ne izvajajo pravilno. Morda imajo otroci srečo in padejo v dobre roke, tako kot jaz, se pa tudi zgodi, da so na položajih ljudje, ki tam zagotovo ne bi smeli biti. In roko na srce, mladinski rezultati v resnici ne pomenijo prav dosti, zato je vsakršno obupovanje nad odsotnostjo rezultatov v mlajših kategorijah nesmiselno.
»S pomočjo Ilkine ekipe sem odrasla ... Ilka in Darja sta na meni pustili pečat in lahko rečem, da sem sedaj boljša verzija sebe.«
Je resen oziroma profesionalni šport iz veselja že zdavnaj prerasel v gladiatorstvo?
Lahko govorimo o gladiatorstvu, ja. Vendar sem v Ilkini ekipi kljub profesionalnosti, delovanju na vrhunski ravni, opazila veselje tako do treningov kot do smučanja. Bolj greš v smer profesionalnega, bolj se briše meja med športom in poslom. Velikokrat je v ozadju vse kaj drugega kot samo šport, ampak to je igra, ki jo je treba sprejeti. Treba pa je delati, saj na koncu dneva štejejo samo rezultati, zato je pritisk logičen. Če ne narediš vsega, ni želenega rezultata, ki je cilj tudi strokovnega tima.
Ali je profesionalni šport sploh še zdrav za telo? Šest rehabilitacij kolena je najbrž v smučanju že dolgo povsem »normalno«?
Ne, to ni normalno, se pa zdi, da postaja nekakšna realnost. Poškodb je preveč. Ampak tega se športnik, ki se na tako pot poda, na začetku ne zaveda, spotoma pa to sprejme. Zakaj je toliko poškodb in zakaj je to sprejemljivo, preprosto ne vem. Do neke mere vrhunski šport res ni zdrav, na drugi strani pa tudi vrhunsko poležavanje ni zdravo. Krasno je, če se lahko ukvarjaš s športom rekreativno, a takoj ko želiš od športa živeti, se meja »zdravega« zabriše.
Tina Maze je s svojim nepoškodovanim telesom v tem športu velika izjema.
Res je. Kolikor je meni znano, je ena izmed redkih, ki ni bila poškodovana. Kako ji je to uspelo, je deloma odvisno od telesne sestave, veliko pa tudi od njihovega dela. Vseeno pa je potreben tudi kanec sreče. Ko je potegnila črto pod svojo kariero, je to, da je ostala nepoškodovana, še eden od njenih izjemnih dosežkov.
Andrea Massi je dejal, da je poškodba vedno plod neusklajenosti med možgani in nogami, koleni in gležnji.
Razglabljati, zakaj poškodba nastane, je zanimivo. Kar je povedal Andrea, je smiselno in se strinjam. Poškodba nastane takrat, ko se pojavi neravnovesje. Medtem ko pri kakšnem padcu, kjer se poškodba zgodi zaradi močnih sil, o neravnovesju ne bi govorila. Se pa pri vsakem vrhunskem športniku poveča verjetnost za poškodbe, če se pojavi neravnovesje – bodisi v glavi, telesu ali energijsko.
Je res vse v glavi?
Mislim, da je ogromno v glavi. V profesionalnem športu so vsi tekmovalci vrhunski: vsi znajo smučati, tekmovati, vendar razlike v rezultatih naredi »glava«. Kolikor sem uspela to spremljati od blizu, sem prepričana, da ogromno vlogo igra psihološka priprava tekmovalca.
Čeprav ste bili Ilkina zaupnica, pa za psihološko pripravo niste skrbeli vi.
Ne, zanjo je bila odgovorna Tanja Kajtna, ki sicer ni bila v ekipi na terenu. Jaz sem bila Ilkina opora, tisti človeški faktor, da si v vsakem trenutku lahko tam, da poskušaš izbrati prave besede, da športnika »dvigneš«. Pri tem sem se pogosto posvetovala s psihologinjo Tanjo. Prvenstveno pa sem skrbela za Ilkino telesno pripravljenost.
Ste morda Ilkin padec doživeli tudi kot svoj poraz?
Težko bi rekla, da je to poraz, bila pa sem razočarana. Logično je, da v tako majhni ekipi dojemaš neke stvari zelo osebno. Če bi rekla, da me njena poškodba ni prizadela, bi lagala. Svojemu športniku namreč privoščiš največji uspeh in poškodba kar naenkrat prekine vse načrte. Vendar poškodbe in našega razhoda nikakor ne povezujem, mislim, da je ta posledica različnih dogodkov, ki so se nanizali v zelo kratkem času.
Tudi Ilka je dejala, da je o tem že nekaj časa razmišljala.
Tudi jaz sem že nekaj časa imela to v mislih, poigravala sem se z razmišljanjem, kam naprej. Tako da je bila to sporazumna in smotrna odločitev, nepovezana s padcem.
So procesi v športnikovi karieri, ko moraš zamenjati energijo? Ali je to preveč eterično povedano?
Gre za isto stvar, samo da jo vsak drugače poimenuje. Je neko obdobje, ko lahko drug drugemu nudiš vse in zadeve delujejo, sčasoma pa greš naprej ali iščeš nekaj novega, drugačnega in se tako morda nezavedno znajdeš na različnih bregovih. Ilka pa mora delovati na vrhunski ravni in edino prav je, da se v ekipi čisto vse poklopi. Gre za naraven proces.
Je slovo od takšne usklajene in tesno povezane ekipe boleče?
Ob tem, da smo dosegali izvrstne rezultate, smo se imeli zelo fajn, večino časa smo bili skupaj, z Ilko sva bili tudi »cimri«, poznava se že od prej in razvilo se je prijetno prijateljstvo. Zato je logično, da mi ob misli, da ne bomo več sodelovali, nastane cmok v grlu. Seveda si žalosten, a poiščeš nove cilje in greš naprej.
Kaj ste se na tej štiriletni poti z Ilko naučili?
To je pa res dobro vprašanje! Ekipa mi je dala ogromno – prostor, kjer sem lahko ustvarjala. Na fakulteti je bila vedno praksa tisto, kar me je najbolj zanimalo. Dolgo sem si želela v smučarski svetovni pokal in približno sem si predstavljala, kaj si želim, in ko mi je Ilka predstavila svojo idejo, kako bi ji lahko pomagala, sem ji bila zelo hvaležna. Še vedno sem ji zelo hvaležna, da me je izbrala in da smo lahko to pot spisali skupaj. Če pa me vprašate, kaj sem se naučila, lahko samo rečem, da sem povsem druga oseba kot pred štirimi leti. Vmes sem uspela končati tako diplomo kot magisterij. Če uporabim frazo svoje profesorice, sem si našla prostor pod poklicnim soncem. Vem ogromno, delala sem tudi veliko napak, ki sem si jih pridno beležila – včasih sem se zaradi njih jezila, zdaj pa v njih vidim točke, iz katerih sem se učila in ki so smernica za nadaljnjo pot. S pomočjo Ilkine ekipe sem odrasla in se še bolj zavedela, kam me poklicno vleče in v kaj se bom strokovno poglobila. Hvaležna sem, da sem rasla z vrhunsko ekipo in odličnimi rezultati. O naši ekipi lahko govorim samo z velikim spoštovanjem. Grego Koštomaja (Ilkinega bivšega trenerja, op. a.) vidim skoraj kot življenjskega guruja. On je moje nasprotje. Včasih sem malce panično odreagirala, on pa je znal zadevo umiriti in sčasoma sem tudi sama postala bolj umirjena, tako da se zdaj že zalotim, da včasih reagiram kot on. Tudi Ilka in Darja sta na meni pustili pečat in lahko rečem, da sem sedaj boljša verzija sebe. In da ne pozabim: doma me je vedno čakala podpora in prava beseda mojih dragih staršev.
Vas je v tej beli karavani kaj še posebej presenetilo?
Itak ne pričakuješ nič, dobiš pa ogromno. Spoznaš veliko ljudi, znajdeš se v različnih situacijah, naučiš se, komu zaupati in komu ne. Ogromna šola zame je, da sem se naučila ohraniti debelo kožo. Da me ne prizadene vsaka reakcija in vsaka beseda. S tem sem na začetku namreč imela precej težav. Prišla sem v neusmiljeni svet, ki je hkrati velik biznis, in če bi v takem okolju ostala pri svoji ranljivosti, bi na koncu bila samo nenehno brez spanca. To je svet, ki te nauči postaviti se sam zase.
Se pozna, da ste bili majhna ekipa iz nepomembne Slovenije? Podcenjevanje vam verjetno ni tuje.
Še posebej je bilo prisotno na začetku. Stvar, s katero se nikoli nisem obremenjevala, je, da sem iz Slovenije. To sem s ponosom povedala in mislim, da smo kompetentni na vseh področjih, zato me velike nacije niso nikoli prestrašile. V sezoni, ko so smučarke vadile v skupnih prostorih, sem marsikaj videla, a si nisem pustila, da bi to zameglilo našo pot, me prestrašilo ali zamajalo zaupanje v moje delo. Ilka je bila ena najbolje pripravljenih v svetovnem pokalu, a s tem ne kažem na svoje zasluge, temveč je bila zgrajena skozi leta. Z njo nisem imela težkega dela. Seveda s sabo nismo imeli toliko opreme kot Avstrijci, ki v tem pogledu prednjačijo, in smo za utež včasih morali poiskati kakšen kamen. A v takšni improvizaciji smo znali videti dodaten čar.
Ste se pripravljeni vrniti v podobno zgodbo?
Da. Delo v tem poslu vzame veliko energije in časa, veliko si zdoma, ampak imam še tovrstno energijo. Trenutno delam s športniki, ki končujejo rehabilitacijo, in delo s športniki iz drugih športnih panog me zelo zanima. Da vidim njihovo pripravo, da strokovno zrastem. Trenutno v svojem delu zelo uživam.
Kaj bi svetovali rekreativnim športnikom v srednjih letih?
Veliko je ljudi, ki se dolgo niso zmigali, nato pa si pogledajo kakšen video na spletu in gredo športat, kar jih pogosto privede do poškodb. Če deset ali dvajset let niste tekli in nato kar naenkrat začnete, imate večje tveganje za poškodbo, izpostavljeni ste obrabi, pojavu bolečin. Namesto da bi se zaradi aktivnosti bolje počutili in okrepili svoje zdravje, pristanete pri zdravniku. Zato je pred vsakim takim začetkom smiseln pogovor s strokovnjakom. Bodite dovolj iskreni do sebe in se najprej okrepite, začnite s hojo in šele nato nadaljujte s tekom. Večina nas vidi zgolj končno verzijo (tek, plavanje ...), poti, ki bi jo bilo dobro prehoditi do tja, pa po navadi ne prehodimo. Smiselno se je vsaj enkrat posvetovati s strokovnjakom, da te usmeri na pravo pot. To ni tako drago, na koncu pa si boste s tem naredili veliko uslugo. Tudi rekreativni šport velikokrat ni zdrav. Včasih sem ob obisku fitnesa kar malo v šoku, ko vidim, kaj ljudje počnejo. Velikokrat stopim h komu in ga prosim, naj preneha z vajo, ker ima roko v takem položaju, da se bo po nadaljnjih sto ponovitvah gotovo poškodoval. Včasih je bolje narediti manj ponovitev neke vaje, pa tiste pravilne, saj bo več učinka in manj dela z napotnicami. Saj veste, čakalne vrste so dolge.
